Prišla je brezhibno urejena, v ponču, ki ga je kreirala sama, in lačna naročila gosti sok s smetano, da ga ne bi umazala s hrano. Urejen videz ji je prinesel marsikateri posel, če ga ne bi bilo, pa bi ji kakšnega zagotovo tudi odnesel, pravi Nika Ambrožič Urbas, ki ji je kariero uspelo zgraditi v Londonu, ves čas pa je bila zaradi dela za blagovno znamko Timothy Oulton tudi na poti, največkrat na Kitajskem.
Študij oblikovalke je ob pomoči štipendije končala na londonski univerzi Central Saint Martins, s katere so prišli tudi Steve McQueen, Stella McCartney in John Galliano. Kako težko je priti na to univerzo in kako pomembna je, mediji zapišejo redko, a je dejstvo, da je velik uspeh že, če te nanjo sprejmejo. Danes bi lahko delala za znanega modnega oblikovalca, a je izbrala svojo pot – kreativke in kreatorke, v Sloveniji pa uživa v vlogi sodnice v šovu Zvezde plešejo – v otroštvu je ples dve leti trenirala tudi sama –, kjer zabava s svojimi prispodobami.
Ko ste se pojavili v šovu Zvezde plešejo, sem se vprašala, ali je to ista Nika Urbas, ki mi je pred leti ostala v spominu po svojem cinizmu in ostrih komentarjih.
Mislim, da se navezujete na mojo vlogo v Supermodelu Slovenije. Tisto je bila vloga, pri šovu Zvezde plešejo pa vloge ni, ampak smo vsi takšni, kakršni smo. Takšna sem v resnici: zgovoren, pozitiven, motivatorski in vselej nasmejan karakter.
»Otroštvo sem preživljala tako, da sem staršem pomagala pri ličkanju koruze, obrezovanju bezga, sajenju krompirja, in nikakor nisem takšne vrste ženska, ki bi sedela po lepotnih salonih oziroma lepotnih salonov sploh ne maram.«
Po svoje imate sicer svoje vloge tudi v tem šovu. Kakšna je bila vaša?
Prej bi rekla način komentiranja. Zase bi rekla, da sem inspiracijski motivator. Ples predstavim v luči, ki je mogoče najbližje laikom. Laik se ne ukvarja s koraki in ne razdeljuje koreografije, ampak ples doživlja na precej inspirativen, domišljijski način.
Sami ste veliko gledali tudi britanski šov Strictly Come Dancing, po katerem so narejene Zvezde plešejo. Kje opazite največje razlike med njima?
Angleži imajo bistveno večji proračun. Tam je večja scena, večje plesišče, več gledalcev v studiu, več kamer, več luči, celotna šablona pa je skoraj enaka. Tudi oni imajo zelo razgiban nabor sodnikov, plesne obleke so na enakem nivoju, kar se tiče kakovosti profesionalnih plesalcev, pa smo absolutno konkurenčni drugim šovom, če ne celo na vrhu.
Kaj mislite, zakaj je ta šov povsod tako popularen?
Pri plesu ne potrebuješ znanja, da ga lahko razumeš. Zdrami čustva in ni blefa. Če hočeš plesati, boš moral izhajati iz sebe. To je magnet, ki se mu težko upremo, če k temu dodamo še glamur in eleganco ter starošolske manire, ki jih ples pomaga ohranjati, pa je to kombinacija, ki ji je nemogoče uiti. Da sploh ne omenjamo kemije med ljudmi, ki plešejo. Ples skratka združuje na tak in drugačen način in ljudje imajo to radi.
V šovu Zvezde plešejo ste pečat s svojimi »nikizmi« pustili tudi sami. Si vse te prispodobe zapišete že prej?
Ne, točk ne smemo videti prej. Sicer bi si lahko prispodobe pisala vnaprej, ampak se stvar ne bi logistično izšla, ker imamo na voljo 20, 30 sekund, da nekaj povemo, zraven pa je treba podati oceno ter slediti drugim sodnikom. Poleg tega pa res dam prispodobo. Če dobro poslušaš komentarje, vidiš, da se obregnem tudi ob stvari, kot so drža, obrati, in tista prispodoba, ki jo dam, mora biti na mestu. Med plesom res začutim, vidim sliko, predstavljam si.
Pa si menda ne predstavljate čičerike v kozarcu?
Seveda si jo. Upajoč, da si jo bodo takrat z mano predstavljali tudi drugi.
»Pri plesu ne potrebuješ znanja, da ga lahko razumeš. Zdrami čustva in ni blefa.«
Neverjetno se mi zdi, da vam vse to prileti iz glave tako hitro.
Veliko ljudi me je prek tega šova spoznalo kot televizijsko performerko in kot nekoga, ki ob nedeljah zvečer zabava ljudi in pove svoje mnenje o plesu, vendar pa sem v prvi vrsti modna oblikovalka. V Londonu imam svojo firmo, ki se ukvarja s kreativnim razvojem blagovnih znamk. Že vse svoje življenje se skratka posvečam kreativnemu razvoju idej, kar pomeni, da moram v glavi ves čas premlevati o raznih asociacijah. Narava stilistov in drugih kreativnih ljudi je, da iščemo stvari in jih predrugačimo. In na ta način svoje asociacije razlagam tudi svojim naročnikom. Ko predstavljaš ideje, imaš na voljo zelo omejen čas, obenem pa imaš pred seboj ljudi, ki niso nujno iz kreativnega posla. In od tod stresanje iz rokava.
Veliko prispodob je povezanih s hrano in gospodinjstvom. Nekako si vas ne predstavljam v tej vlogi. Ali kuhate?
O, ja. Zelo rada. Jaz sem v resnici ena takšna gospodinja. Imam seveda svojo pomočnico, načeloma pa sem kuharica, rada presajam rože, rada imam, da so stvari doma pospravljene in urejene, in ni gospodinjskega opravila, ki ga ne bi počela ali znala narediti. Tudi vzgojena sem bila na tak način. Prihajam s podeželja, doma smo imeli njivo, kokoši, veliko različnih živali, od papagajev do zajcev, kozo. Otroštvo sem preživljala tako, da sem staršem pomagala pri ličkanju koruze, obrezovanju bezga, sajenju krompirja, in nikakor nisem takšne vrste ženska, ki bi sedela po lepotnih salonih oziroma teh sploh ne maram.
Kje pa je potem stala krojaška delavnica, v katero ste zahajali v otroštvu?
Imeli smo jo v spodnjih prostorih doma. S tem sta se ukvarjala stara mama in stari oče, krojaško tradicijo pa je imela tudi družina mojega očeta. Že od malega sem šivala oblekice za punčke, pa ne samo to. S sestro sva težavo, da nikoli nisva imeli dovolj barbik, reševali tako, da sva iz revij izrezovali fotomodele in jih opremljali z raznimi papirnatimi oblekicami. Kot otroka sva se ves čas ukvarjali z idejo o lepih oblekah. Tudi barbike sva hoteli samo zato, ker so se nama zdele kot fotomodeli, tako da ni čudno, da sva potem postali stilistični tandem, Jana kot fotografinja in jaz kot stilistka.
Skupaj sta ustvarili tudi blagovno znamko Marija Moderna. Kako to, da, glede na to, da ste na britanskem trgu, iz imena niste izločili črke j?
Kot Slovenci si zelo radi predstavljamo, da se, ko imaš enkrat stik s tujino in želiš tam vzpostaviti neko znamko, moraš prilagoditi mednarodnemu trgu. V resnici pa je ravno obratno. Če želiš pustiti svoj pečat, moraš izhajati iz sebe. In če je moja znamka dobila navdih pri slovenskem imenu Marija, potem se to mora zapisati tako, kot se zapiše. Se bodo že prilagodili oni nam, iskrenost šteje več.
Zanimivo, da ime prihaja iz imena Device Marije, ki je bila v otroštvu bojda vaša vzornica.
Ona je bila moja prva modna ikona.
Zakaj?
Doma smo vsi verni in hodimo v cerkev. Ko sem kot dekletce sedela v cerkvi in opazovala freske, vitraže, slike, bogate oltarje in gledala, kako so oblečeni svetniki, me je zanimalo, kako so upodobljeni, kakšno krono ima Marija, kakšne barve so na njej, in to se me je res prijelo. Ona je bila prva ženska, ki sem jo opazovala od spodaj in jo vzela kot ikono, nekaj veličastnega, ampak to ni razlog, zakaj sem po njej poimenovala svojo znamko. Razlog je ta, da sem iskala žensko, ki bi poosebljala vsako izmed nas, in zame je to Marija. Vse, kar nosimo v sebi, je tudi v njej, in se mi je to zdela logična izbira.
»To, da do Marije in religije čutim takšen odnos, je za Angleže kvečjemu vredno spoštovanja in te zaradi tega nihče ne gleda postrani.«
Pa so ljudje presenečeni, ko izvedo, od kod ime?
Ne. Mogoče v Sloveniji, kjer se ljudje še vedno zelo po nepotrebnem ubadajo s tem, kdo je veren in kdo ne. Ampak jaz živim v Londonu in tam se s tem ne obremenjujejo. Za Angleže je to fantastična, iskrena zgodba, ki ima za sabo globino, in so veseli, da je tako. To, da do Marije in religije čutim takšen odnos, je zanje kvečjemu vredno spoštovanja in te zaradi tega nihče ne gleda postrani, češ kaj bodo pa rekli tisti, ki ne hodijo v cerkev. To so slovenski nesmisli oziroma nesmisel majhnega naroda. Ne bi rada, da bi bila moja znamka videti kot religiozna, ker ni, samo navdih je vzet iz nečesa, kar mi je blizu, sicer pa se skozi znamko ne želimo na nikakršen način vrteti okoli nečesa sakralnega. Želimo samo poveličati žensko.
Trenutno imate na sebi oblačilo svoje blagovne znamke. Mar ni namenjena starejšim ženskam?
Oblačila so sicer res namenjena starejšim ženskam, ampak če bi rekla, da so namenjena samo njim, bi to zvenelo strašno uniformirano. Res ne bi rada delala oblačil za starejše, ampak modna oblačila, ki so prijazna tudi starejšim.
Na spletni strani oblačila vaše blagovne znamke predstavlja starejša ženska, na kar prej še nisem naletela.
Če se sprehodiš po kateri od večjih blagovnic, najdeš znamke, ki so več kot očitno namenjene starejšim ženskam, ko pogledaš plakate, pa so ta oblačila na dvajsetletnicah. Meni se zdi žaljivo do ženske, ki je stara 70 let, da se ji poskuša prodati izdelek s floskulo, da se jo spoštuje, obenem pa se ji to prodaja na 50 let mlajšem modelu. Zakaj? Ali starejša ženska ni več lepa? Tega ne razumem.
Enkrat ste dejali, da bi vam, če bi ljudje vedeli, kako zanimivo življenje imate, zavidali. Je še vedno tako?
Absolutno, samo še bolj. Obdana sem s pozitivno energijo in se mi vedno dogajajo same fine stvari. Hitro se zgodi, da mi kaj pade kar z neba, na primer ponudba za Zvezde plešejo, in se mi zdi življenje ena fina dogodivščina.
