Svoj teritorij označujejo na različne načine: z drgnjenjem obraza ob navpične predmete širijo feromone obraznih žlez; s prednjimi tacami praskajo po drevesih in urinirajo na zanje pomembnih mestih. Njihov teritorij je praviloma precej večji od ograjenega zemljišča, ki ga ima mačji lastnik. V primeru, da se na njihovem ozemlju pojavi vsiljivec, ga pogosto napadejo in poskusijo odgnati. To je posebej izrazito spomladi, ko se dan daljša in je čas parjenja. Najpogosteje se v pretepe zapletejo nekastrirani samci, ki se borijo za samico, vendar so tudi izjeme: pretepajo se prav tako kastrirani samci in nekatere samice. Z ugrizi in kremplji takrat najpogosteje merijo v nasprotnikovo glavo, vrat in prednje okončine. Zato najpogosteje srečujemo rane in ognojke na teh predelih.
Ugrizne rane pri mačkah
Mačke imajo ostre, dolge in tanke grabilce. Rane, ki jih z ugrizom prizadenejo nasprotnikom, so v večini primerov zgolj vbodne in komaj vidne, krvavitev je minimalna. Sveže rane v gosti mačji dlaki pogosto niti ne opazimo, najdemo le majhne šope zlepljene dlake. Težavo predstavljajo bakterije, ki jih z ugrizom zanesejo v tkivo. Ker se taka ugrizna rana hitro zapre, se v podkožju namnožijo bakterije, ki za svoj razvoj ne potrebujejo kisika. Prizadeto mesto oteče, postane vroče in boleče. Nastane slabo omejeno gnojno vnetje tkiv, ki se lahko oblikuje v ognojek. V večini primerov lastniki šele takrat opazijo klinične znake: mačka šepa, pogosto prizadete okončine sploh ne obremenjuje, odklanja hrano, se skriva in je manj aktivna. Prav tako ne pusti, da bi se obolelega mesta dotikali ali ga pregledali.
Kadar opazimo sledi ugriza, poiščimo veterinarsko pomoč
Gnojno vnetje tkiv je zelo boleče. Ugriznih ran zato ne skušajmo oskrbeti doma, saj lahko na ta način tudi sami utrpimo hude poškodbe, ko se bo mačka skušala izviti iz našega prijema in nas bo ugriznila ali opraskala. Mačko čim prej peljimo na pregled k veterinarju, ki bo zagotovil ustrezno protibolečinsko oskrbo, rano po potrebi kirurško oskrbel in presodil, ali je potrebno antibiotično zdravljenje. Odlašanje z obiskom veterinarja lahko stanje poslabša in mačku povzroči nepotrebno trpljenje. Ljudje so pogosto prepričani, da se bo mačka »že zlizala«, kar ne drži vedno. Mačji jezik je hrapav, s stalnim lizanjem obolelega območja bo rano celo povečala, hkrati bo v rano vnašala bakterije iz ustne votline. Zato je možnost nastanka resnih bolezenskih stanj in zapletov pri celjenju večja. To pomeni, da moramo tudi potem, ko je veterinar rano že oskrbel, lizanje rane preprečevati.
Poškodbe oči so nujno stanje
Pogoste posledice pretepov so tudi poškodbe oči, kjer je praviloma potrebna čimprejšnja veterinarska oskrba. Nezdravljene poškodbe na roženici lahko namreč v skrajnem primeru privedejo do oslepitve ali celo izgube očesa.
Mačji aids in levkoza
Z mačjimi ugrizi se širita tudi neozdravljivi virusni bolezni: mačja levkoza in pridobljena imunska pomanjkljivost mačk (mačji aids). Mačke, obolele za pridobljeno imunsko pomanjkljivostjo, resneje obolevajo zaradi infekcij, ki jih imunski sistem zdravih mačk brez težav premaga. Tovrstne okužbe pogosto privedejo do smrtno nevarnih infekcij in smrti. Mačke, ki obolevajo za levkozo, imajo poleg zmanjšane imunske sposobnosti tudi bistveno krajšo življenjsko dobo od zdravih mačk.
Odgovorno lastništvo živali
Pri mačkih, ki imajo prost izhod na vrt, teritorialnih bojev ne moremo popolnoma preprečiti, lahko pa poskrbimo, da bodo imeli manj drastične posledice. Bodimo odgovorni lastniki svojih živali! Če imamo možnost, nadzorujmo izhode našega mačka na vrt. Poskrbimo za to, da bodo na našem območju mački kastrirani in mačke sterilizirane. Tako bomo zmanjšali pogostost mačjih bojev, zmanjšali verjetnost prenosa bolezni in se izognili neželenemu mačjemu potomstvu. Priporočamo tudi, da so vse mačke, ki se prosto gibljejo v naravi, cepljene proti mačji levkozi in nekaterim drugim nalezljivim boleznim, saj lahko na ta način dokaj zanesljivo preprečimo prenos bolezni.
