Številne vzgojne metode in nasveti, različni vzgojni stili, drugačni otroci … včasih smo sodobni starši kar zmedeni, če nas kdo vpraša, kakšna je »pravilna« vzgoja. Za vas smo zbrali deset zlatih pravil za kakovosten odnos z otrokom ne glede na to, kako vzgajate svojega otroka.
1. Spoštujte ga kot sebi enakovrednega.
Če želite kakovosten odnos z otrokom – takšen, da bodo med vama medsebojna ljubezen, spoštovanje in empatično sprejemanje –, je prvi pogoj, da na otroka ne gledate kot na manjvredno bitje, temveč ga spoštujete kot sebi enakovrednega od rojstva naprej. Resda je veliko manj sposoben ter nima toliko izkušenj in znanja kot vi, toda od prvega dne naprej je kompetentna oseba, ki vam na način, ki ga v določenem obdobju razvoja zmore, sporoča, kdo je in kaj hoče. Starši smo od svojih otrok tako fizično kot psihično močnejši, zato je v odnosu z otrokom vedno treba paziti, da ne zlorabljamo svoje nadmoči. Ali menite, da ste večvredni tudi od, recimo, invalidov, ker ste fizično močnejši od njih?
2. Poslušajte ga in ga vedno jemljite resno.
Ko nekoga spoštujemo, mu zares prisluhnemo in njegova sporočila jemljemo resno. Če nam torej otrok potoži, da ga je strah, ga ne bomo prepričevali, da pretirava, temveč bomo njegove občutke vzeli resno in mu pomagali se z njimi spoprijeti. In ko bo dojenček, ki ga hranimo, glavo obrnil stran, bomo spoštovali njegov občutek, da je sit, in ga ne bomo več silili s hrano. Tudi s tisto le še eno žličko za mamico ne. In to tudi takrat, ko bomo prepričani, da od tako majhne količine hrane že ne more biti sit. Če namreč otroku v že tako zgodnjem obdobju zadušimo njegov notranji občutek za sitost, ga bo kot odrasel skozi različne prehranjevalne motnje morda iskal vse življenje. Enako velja za vse preostale temeljne potrebe in občutke.
3. Sprejmite vsa njegova čustva.
Znanstveniki so si enotni, da če se starši na neko otrokovo dejanje odzovemo zelo intenzivno (nas na primer nekaj zelo razjezi), je to očiten znak, da nam je otrok »odprl« neko lastno nerazrešeno čustveno rano. Seveda se vedno lahko slepimo, da smo tako zelo jezni le zato, ker se otrok tako zelo »grdo« vede. Toda pri tem ne smemo nikoli pozabiti, da otrok tega ne počne nalašč ali z natančno določenim namenom, da nas torej ne provocira ali z nami manipulira, temveč le izraža na način, ki ga trenutno zmore, to, kar nosi v sebi. Velikokrat gre v resnici le za naše skrite občutke, ki jih otrok prikliče na dan, in nam tako ponuja priložnost, da se z njimi soočimo. Ste vedeli, da otroci zato, ker so od staršev eksistencialno odvisni, v izbiri med sabo in starši vedno izberejo starše? Tudi če morajo na ta račun sebe zatreti in zlomiti. Starševska odgovornost je zato še toliko večja.
4. Zares mu pomagajte, kadar je v stiski.
Ko nas otroci s svojim neprimernim vedenjem »jezijo« in ne ubogajo, je včasih res težko uvideti, da je tudi jezen, besen in nekontroliran otrok v resnici otrok v stiski. V takšnih trenutkih je zelo dobro, da se spomnite na ločevanje med otrokovimi čustvi in dejanji. Otroku je treba zagotoviti, da z njegovimi čustvi ni nič narobe, četudi jih izraža na način, ki ga sami ne maramo, ne dovolimo ali celo prepovedujemo. Le tako, da sprejmemo vsa otrokova čustva, ga namreč lahko naučimo bolj konstruktivnih načinov njihovega izražanja. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je za vsakega mojstra potrebna vaja. In napake. Otroci potrebujejo približno 18 let, da se naučijo na družbeno sprejemljiv način izražati vsa svoja čustva – tako »pozitivna« kot »negativna«. Zato bodite potrpežljivi in ne skočite v zrak vsakič, ko otrok naredi napako, temveč mu mirno povejte, česa ne marate in kako bi lahko odreagiral drugače oziroma bolje. Pa ne pozabite, da otroke največ učimo z zgledom.
5. Ne pozabite, da se njegovi možgani šele razvijajo.
»Pa kolikokrat sem ti že povedal, da tega ne dovolim!« se pogosto jezimo starši in imamo vse močnejši občutek, da nas otroci sploh ne upoštevajo in spoštujejo. Starši, ki se jih otroci bojijo, s tem seveda nimajo težav. Toda ali menite, da ljubezen lahko biva tam, kjer je prisoten strah? Če torej svojega otroka ne vzgajate s strahom, so takšni dogodki, ko se vam zdi, da so vaša navodila jalova, povsem normalni. Otrokovi možgani se namreč šele razvijajo in pogosto od otrok pričakujemo več, kot so zmožni. Nekako smo prepričani, da če smo jim nekaj večkrat povedali, bodo to doumeli in v skladu s tem ravnali. Pri tem tudi pozabljamo, da se v vzgoji otrok ne smemo usmerjati le na njihova dejanja (kakršnakoli že so), temveč nas morajo enako močno zanimati tudi občutki, ki so otroka spodbudili k tem dejanjem.
6. Dajte mu dovolj prostora in časa za svobodno igro.
»Otroci bi se samo igrali!« se zmrdujejo nekateri odrasli in pri tem pozabljajo, da se otroci med igro tudi največ (na)učijo. Toda predvsem med svobodno igro, ko lahko sami preizkušajo svoje meje ter na svoj način spoznavajo svet in življenje. Seveda pri tem tudi kdaj padejo in se poškodujejo, toda znanstvene študije kažejo, da imajo otroci naraven čut za samoohranitev, ki jih ustavi, če jih zamika preveč nevarna skušnjava. Vendar to velja le za otroke, ki so ta čut lahko razvijali že od majhnih nog. Tako, da so rastli ob starših, ki so jim zaupali ter jim omogočili dovolj prostora in časa za svoboden razvoj. Brez nešteto navodil, kako se kaj dela, brez nepotrpežljivega vmešavanja, kadar otroku ne gre, in brez preprečevanja napak, ki jih otrok preprosto mora doživeti, da usvoji lekcijo. Zato pripravite obliže, predvsem pa razumevajoč objem, ki ga otrok potrebuje veliko bolj kot vse starševske dobronamerne nasvete.
7. Dopustite mu, da hodi po svoji poti.
Starši svojim otrokom želimo vse najboljše, zato jih tudi vzgajamo. Da bodo zrasli v zdrave, sposobne in zadovoljne odrasle ljudi. Toda pri tem pozabljamo, da naša podoba osebe, v katero se bo otrok razvil, ni ista kot podoba, ki jo v sebi nosi otrok. Na primer: vaš otrok je zelo športno nadarjen, zato ga seveda spodbujate v tej smeri. Ali si želite, da se izuči za poklic, ki mu bo prinesel dovolj denarja in tako finančno varno prihodnost. Kaj pa, če to ni otrokova pot oziroma ga njegovo srce vleče drugam? Starši svetovno znanega pisatelja Paula Coelha so svojega najstnika, ki je želel postati pisatelj, in ne pravnik, kot njegova starša, poslali celo na psihiatrično zdravljenje z elektrošoki, da bi mu to neumno zamisel izbrisali iz glave. Ne lastite si svojega otroka in ne pozabite, da ste v resnici le njegov sopotnik, ki mu bo pomagal stopiti na pot, ki si jo bo otrok izbral sam.
8. Učite se od njega in cenite njegov prispevek.
V odnosu z otrokom smo starši res izkušenejši in modrejši, pa vendar je dobro, da pri tem ne pozabimo, da je vsak odnos dvosmeren proces. Da se lahko tudi starši od otrok veliko (na)učimo. V resnici so otroci s svojimi neposrednimi in »nezamaskiranimi« odzivi naši največji življenjski učitelji. Če smo jim seveda pripravljeni prisluhniti in pri tem globlje pogledati vase. Pravzaprav si vsi želimo biti v odnosu vredni, zato svojim otrokom pokažite in povejte, da jih cenite in potrebujete. Da so dragocen del vašega življenja, saj ga obogatijo na poseben način, kot to lahko stori le otrok. Če se otroci počutijo vredne, veliko raje sodelujejo in sledijo našim željam, saj to počnejo za nas, ne pa zato, ker je tako pravilno in se tako mora. Čeprav smo starši vodje družine, to še ne pomeni, da v otrocih ne moremo najti svojih prijateljev, s katerimi se imamo lepo, in si več ne znamo predstavljati življenja brez njih.
9. Večkrat ga samo opazujte.
V sodobnem času nenehne akcije in neprestane produktivnosti imamo ljudje vse več težav se zares ustaviti in umiriti. Tudi ko gre za odnos z otrokom, se nam zdi, da moramo z njim ves čas nekaj početi, se z njim pogovarjati, mu kaj predstaviti, ga kam peljati … ga vzgajati. Pri tem pozabljamo, da se vzgoja dogaja tudi »med vrsticami« in da je tudi v vzgoji tako kot aktivnost pomemben tudi premor. Čas, ko se ustavimo in otroka samo opazujemo. Pa ne zato, da bi o njem kaj novega izvedeli, dobili kakšno novo idejo ali se sami kaj naučili o vzgoji ali življenju. Temveč zgolj zato, da smo na mestu opazovalca in uživamo v trenutku, ko le gledamo svojega otroka in se prepuščamo občutkom, ki nas prevzemajo, da brez vmešavanj stečejo prek našega telesa, uma in srca. Ko preprosto smo starši, kakršnikoli že smo, svojega otroka, kakršenkoli že je. Tukaj in zdaj. Zato čim pogosteje vadite takšen premor od vzgajanja in ne skrbite – vaja dela mojstra.
10. Imejte ga radi iz vsega srca.
Res je, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in da večina staršev vse, kar počne v odnosu do otrok, to počne iz ljubezni do njih; kakor si ljubezen pač predstavljajo. Pa vendar odnos z otrokom brez ljubezni ne more biti kakovosten. Otroci namreč najlažje in najlepše rastejo ter se razvijajo v ljubečem okolju. Seveda so zmožni preživeti tudi zelo boleče in travmatične okoliščine, toda če berete ta članek, tega verjetno ne želite svojim otrokom. Ste v odnosu z otrokom ugotovili, da težko pokažete in izrazite ljubezen? Brez skrbi, otroci so trdoživa in zelo empatična bitja, ki vas razumejo in so vam pripravljena marsikaj odpustiti. Zato svojemu otroku predstavite svojega notranjega otroka in jima dopustite, da se skupaj podata na pustolovščino iskanja ljubezni. Ljubezni, ki zna govoriti nešteto jezikov in odpira tudi najbolj zaprta srca.
