Kaj je prva stvar, ki jo naredite zjutraj, in zadnja, ki jo naredite pred spanjem?
Zjutraj najprej spijem kozarec mlačne vode, pred spanjem spijem kozarec vode, razen če ne …, ker pri meni ni nič dosledno, je pa skoraj dosledno!
Brez česa nikoli ne greste od doma?
Zmeraj nekaj pozabim, založim, spregledam … no, mogoče obleka, razen če ne … So tudi taki trenutki, priložnosti, redke, a dragocene, od doma brez obleke ...
Kaj je vaš največji strah?
Vojna, ljudje brez empatije.
Kaj je vaša največja vrlina in kaj največja slabost?
To da imam rada ljudi; a med njimi so tudi »pokrite rihte«, ljudje z dvojno moralo, preračunljivci, hinavci, zahrbtneži, in včasih potrebujem kar nekaj časa, da to prepoznam. Ker naivnosti, odprtosti si ne pustim odvzeti, pa četudi kdaj »nadrajsam«. Pa kaj. To, da si odprt, da verjameš vedno znova, je čisti privilegij, je odločitev, nekateri temu rečejo naivnost, in kaj me briga.
Kdaj ste nazadnje neko stvar naredili prvič in kaj je to bilo?
Vsak dan več stvari naredim prvič. Danes sem se zbudila ob šestih, da bi spekla lešnikov venček, potem sem šla na Primorsko in v Stari Gorici odrezala vejico cvetoče magnolije. Nisem se mogla upreti, prevzela me je pomlad in magnolija je bila tako milo lepa.
Kateri pregrehi se ne morete upreti?
Vedno znova sem presenečena – te pregrehe so neverjetne, za vsakim vogalom me čaka nova, in glej ga vraga, ne morem in nočem se ji upreti!
Katero je vaše najljubše in katero najmanj ljubo gospodinjsko opravilo?
Kuhanje je zagotovo najljubše, ker ko se mi ne da, pač ne kuham. To je nasvet mojega očeta; zmeraj mi je govoril: kuhanje brez domišljije in radosti je jalovo početje. Najmanj ljubo gospodinjsko opravilo ne obstaja, ker ko se mi ne da, to preskočim in delam, ko se mi ljubi.
Kaj vas najhitreje spravi ob živce?
Kombinacija žlehtnobe in neumnosti! Če pa dodam še preračunjivost, je to kaplja čez rob!
Kaj je prva stvar, ki jo opazite pri ženski? Pa pri moškem?
Odvisno; pri nekaterih karizma, pri drugih šarm, očara me smisel za humor, tudi svetovljanstvo, v dobro voljo me spravijo male žlehtnobe – tako imenovani vražički, opazim pa govorico telesa, globok pogled, ženske in moške, ki znajo poslušati, moške in ženske, ki znajo biti drugačni, zvesti sebi in iskreni.
Če bi imeli čarobno paličico, bi …?
… se znala 'kronosinklastično infudibulirat' in se vedno znova prestaviti tja, kjer bi mi bilo lepo, kje pa je to, naj ostane skrivnost, ker je svet brez skrivnosti predvidljivo dolgočasen!
