Dovolj je, če je mama dovolj dobra mama ter se trudi za svoje otroke skozi odnos z njimi. Prav ta odnos namreč močno vpliva na otrokovo življenje tudi v odrasli dobi, zato je zelo pomembno, da začnete graditi odnos s svojim otrokom že ob rojstvu.
Obdobje simbioze
Mati in otrok sta v nosečnosti neločljivo fizično povezana, po porodu pa se fizična vez med njima pretrga, vendar kljub temu ostajata povezana na psihični in čustveni ravni. Obojestranska čustvena vez med materjo in otrokom se imenuje simbioza, traja pa nekje od 2. do 6. meseca otrokove starosti.
Starši smo otrokovo ogledalo, saj odsevamo njegove vsebine. Zato je zelo pomembno, kako se mama odziva na otrokova čustva, pa tudi, da se odzove na njegove klice oziroma jok in ga ne pusti jokati oziroma izjokavati. Način, kako mama odseva otroka oziroma njegove vsebine, je namreč ključen pri oblikovanju otrokove samopodobe in občutka vrednosti. Če te simbioze ni, se otrok sooča s tesnobo in stisko, ne čuti se (dovolj) pomembnega, (u)slišanega in upoštevanega, kar se odraža tudi kasneje v njegovem življenju.
Največ, kar lahko naredi mama za otroka v tem obdobju, je, da ga gleda v oči, se mu nasmehne in dela grimase v odziv na kontakt z njim, se uči prepoznavati otrokove resnične potrebe in jih tudi zadovoljevati. Z dojenjem spoznava, kdaj je otrok sit, iz otrokovega joka (različne vrste joka) pa se nauči, kaj otrok potrebuje - je lačen, moker, ali pa potrebuje le fizični stik z mamo in ljubkovanje - in mu to tudi da oziroma omogoči.
Ko se otrok začne plaziti in spoznavati svet, je še vedno močno odvisen od mame. Zelo ga zanima okolica in z zanimanjem raziskuje vse, kar vidi (tudi s tipanjem in okušanjem oziroma grizenjem stvari), vzpostavlja vedno več odnosov ter spoznava, da je samostojna oseba. Ti občutki lahko v njem vzbujajo tesnobo in obup, zato je zelo pomembno, da mama prepozna in otroku zrcali njegova čustva ter ga tudi pomiri. Na primer: »Vidim, da si žalosten/jezen/te je strah.« Tako se bo otrok naučil prepoznati in uravnavati svoja čustva.
Separacijska anksioznost
V drugi polovici prvega leta začne otrok spoznavati, da je odvisen od mame, zato ga postane strah, kadar je ne vidi. Ker še ne razume, da se bo mama vrnila, začne neutolažljivo jokati in postane plah. Ko mamo vidi, pa sili k njej v naročje in se je oklepa. Takrat tudi ne želi vzpostaviti stika z drugimi osebami kot s starši in se pogosto boji tujcev. Ta strah pred ločitvijo od mame oziroma staršev imenujemo separacijska anksioznost.
Separacijska anksioznost je popolnoma normalen razvojni pojav v otroštvu, ko otrok preko simbiotičnega odnosa z mamo s postopno separacijo oblikuje svojo prvo identiteto. Prvič se pojavi med 8. in 12. mesecem in lahko traja več mesecev. Kasneje, nekje pri letu in pol, se otrok ponovno sooči s separacijsko anksioznostjo, ki se lahko zavleče celo do njegovega tretjega leta.
Separacijska anskioznost je torej del otrokovega razvoja, zato se ji ne morete izogniti. Lahko pa pomirite otroka in mu pomagate prebroditi to težko obdobje s postopnim uvajanjem oziroma navajanjem na vaš odhod - tako bo otrok sčasoma spoznal, da se boste vedno vrnili k njemu. Nikoli ne odidite brez slovesa, temveč se vsakič poslovite od otroka (pomaga ritual, na primer poljubček in mahanje). V tolažbo pa bo otroku tudi igračka, ninica oziroma kak predmet, ob katerem se bo otrok pomiril in potolažil.
(Ne)varna navezanost
Če starši prepoznajo in se ustrezno odzivajo na otrokova čustva in potrebe, bo otrok razvil občutek varnosti ter se naučil zaupati ljudem. Tako se bo med otrokom in starši razvil tudi odnos oziroma medsebojna navezanost. To, kako starši vzpostavijo stik z otrokom, pa ne vpliva zgolj na otrokovo otroštvo, temveč te vzorce otrok prenese tudi v odraslo dobo. Varna navezanost v otroštvu je zato temeljni model čustvenih stikov in navezanosti tako v otroštvu in adolescenci kot v odrasli dobi ter osnova za vse poznejše odnose.
Poznamo štiri glavne vzorce oziroma kategorije navezanosti: varna, izogibajoča, ambivalentna in dezorganizirana navezanost.
Če so (bili) starši oziroma mama do otroka pozorni, odzivni, skrbni in odgovorni, se razvije varna navezanost. Varno navezan otrok bo ob materinem odhodu sicer jokal, morda bo zavračal aktivnosti, vendar se bo matere ob prihodu zelo razveselil, se hitro potolažil in ponovno postal dejaven.
Če so (bili) starši neobčutljivi, hladni ali pa pretirano vsiljivi do otroka, telesni stik z otrokom pa je bil prej izjema kot pravilo, bo otrok razvil izogibajočo navezanost. Takšni otroci se ob materinem odhodu na videz ne vznemirjajo preveč, pa tudi ob njenem prihodu niso posebno veseli ter se celo upirajo stiku z njo, vendar se v njih kopiči veliko stresa.
Če je odnos staršev do otroka nihal iz ene skrajnosti v drugo (od oklepanja do zavračanja otroka), če sta bila starša do otroka nedosledna, neodzivna, ker nista zaznavala njegovih potreb, preveč vsiljiva, preveč zaščitniška ali pa sta celo zavračala otrokove potrebe, se bo pri otroku oblikovala ambivalentna navezanost. Otrok ob odhodu matere doživlja in kaže velik stres ter se je po vrnitvi močno oklepa in išče njeno bližino, v isti sapi pa mamo zavrača. Takšen otrok je običajno neprestano zaskrbljen, kaj se dogaja z mamo, ter preokupiran z odnosi.
Če je bil otrok s strani staršev v otroštvu zanemarjan ali celo zlorabljan, pa razvije dezorganizirano navezanost. Boji se staršev in doživlja veliko strahu. Po separaciji se vrača k staršu, vendar se nauči »izklopiti«. Pogosto je tudi zmeden, saj je oseba, h kateri bi se rad zatekel v stiski, obenem tudi vir groze. Ko začne obiskovati šolo, tak otrok pogosto postane ukazovalen, agresiven in nasilen do mame. Na ta način namreč obvladuje grožnjo in ohranja stik z materjo.
Na pomoč, najstnik!
Ko otrok vstopi v obdobje pubertete, se njegov svet povsem spremeni. Začne se soočati s telesnimi in čustvenimi spremembami, ki so zanj ogromen zalogaj. Starši, ki se, razumljivo, ustrašijo, kaj se dogaja z njihovim nekdaj vzornim otrokom, se počutijo povsem nemočne in ne vedo več, kako se odzvati na čustvene izbruhe. Komunikacija med njimi in mladostnikom pa je vedno bolj težavna.
Svet najstnika je svet čustvenega kaosa; v tem obdobju namreč doživlja veliko novih stvari, ki jim sam ni kos, ter novih čustev, ki jih ne zna izraziti in še ne ve, kako naj se z njimi sooči, zato se v njem nabirajo jeza, agresija in nezadovoljstvo. S svojim obnašanjem tako sporoča, kaj se mu dogaja, starši pa to pogosto napačno razumejo in njegovo obnašanje jemljejo osebno. Mladostnik si želi in tudi potrebuje več samostojnosti, obenem pa si (čeprav tega ne bo priznal) še vedno želi bližine svojih staršev in varnosti, saj je, čeprav je že skoraj odrasel, še vedno otrok.
Mladostnika ne obravnavajte kot odraslega, a tudi ne kot otroka. Pomembno je, da ga znate poslušati in slišati, da ga razumete in upoštevate, da ste zanj dober zgled, predvsem pa da ga brezpogojno sprejemate natančno takšnega, kot je.
Ko otrok odraste
Znano je, da se odnos staršev do otroka projicira tudi v odnosu otroka do njegovih otrok. Vzorce, ki smo jih bili deležni v svojem otroštvu, namreč prenašamo tudi na svoje otroke.
Mamin odnos do sebe kot ženske in svojega telesa ter odnos do sveta nasploh določa tudi hčerin odnos do naštetega ter hkrati pomembno vpliva na njeno samopodobo in samozavest. Ko hči tudi sama postane mama, pa skozi odnos s svojim otrokom podoživlja odnos (in vzorce) s svojo mamo. Tako številne ženske v odrasli dobi spoznajo, da so svoji mami podobne precej bolj, kot so mislile (ali želele).
Tudi odnos med mamo in sinom močno vpliva na sinovo življenje in njegov odnos do žensk, saj je to obenem njegov prvi stik z žensko. Običajno si moški izbere partnerico, ki v mnogih pogledih spominja na njegovo mamo. Če je med mamo in sinom vladala nezdrava navezanost, ima lahko takšen moški težave že pri navezovanju stikov. Lahko pa si ustvari (na videz idealno) družino in življenje, vendar je del njegovega razmerja z žensko in celo pomembnih odločitev obvezno tudi njegova mati, kar vodi v neskončne konflikte in pogosto tudi ločitev. Če je mama s sinom oblikovala varno navezanost ter mu dopustila, da odraste, si ustvari družino in zaživi svoje življenje, pa je moški do svoje partnerice ljubeč in pozoren ter jo postavlja na prvo mesto. To pa je osnova za dobro partnerstvo in posledično srečne potomce.
