Člani skupine Katalena, Vesna Zornik, Polona Janežič, Boštjan Gombač, Tibor Mihelič Syed, Boštjan Narat in Robert Rebolj, že nestrpno pričakujejo 5. april, ko bodo v Kinu Šiška svojim oboževalcem v živo predstavili pesmi z nove plošče z naslovom Človek ni zver.
Njihov sedmi album, ki je luč sveta ugledal ravno na današnji dan, se napaja v dediščini slovenskih ljudskih pesmi z vojaško tematiko, bistveno pa ga sooblikujejo uglasbitve poezije Iva Brnčića – tega leta 1943 umrlega pesnika s Kataleno povezujeta vsebinska bližina in dejstvo, da je bil brat babice Polone Janežič – in avtorske skladbe, ki vsebinsko in oblikovno sledijo tradiciji.
Že bežen vpogled v to zapuščino razkrije njeno tipično in bistveno potezo: gre za pesmi, ki jim praviloma manjka duha heroizma in ki raje kot junaštva opisujejo stisko ter strah mladega človeka. Katalena se v svojih iskanjih osredotoča na dejstvo, da gre za izpovedi tistih, ki so bili proti svoji volji in v imenu njim nerazumljivih razlogov iztrgani od doma ter soočeni z grožnjo smrti, za zgodbe stiske in bolečine. Kot takšna pa je ta zapuščina bistvena, ker tudi če vojni priznamo status zgodovinske nujnosti, se na intimni bivanjski ravni kaže predvsem kot nesmisel.
Človek ni zver je album o vojni kot absurdu, v naslovu uporabljeni verz Iva Brnčića ima namreč svoje nadaljevanje: ... ki mori naskrivaj. Ko se naša vrsta odpravlja na svoje morilske pohode, to počne s fanfarami in vzvišenimi govori, ki marsikdaj interese voditeljev zgolj lišpajo z bleščečimi barvami domoljubja. Tisti, ki jih politikantska retorika dejansko pelje v boj, pa imajo od vsega skupaj praviloma bore malo oziroma nič. Producent plošče je Chris Eckman, oblikovanje pa je delo Iviana Kana Mujezinovića.
