Od drugega leta je rad smučal, po nesreči pa si je najbolj želel, da bi spet stopil na smuči, kar mu je tudi uspelo. Zase sicer pravi: »Sem običajen najstnik, ki ima rad druženje s prijatelji, pa tudi družbena omrežja.«
Jerneja je na invalidski voziček posadila huda prometna nesreča, ki jo je doživel, ko je bil star komaj pet let.
Njegova mama Tanja je preživela težke trenutke negotovosti, saj najprej niso bile problem Jernejeva hrbtenica in noge, temveč glava. Dolgo je bil v komi, zdravniki so naredili skoraj nemogoče, da so mu pomagali. Z neustavljivo voljo, gorenjsko trmo, odločnostjo in predvsem s pomočjo številnih ljudi se je Jernej prekalil v odličnega športnika. Kadar ne tekmuje in trenira, pa je običajen najstnik. »Rad sem na družbenih omrežjih, se družim s prijatelji in sošolci, pred tekmami pa za to nimam časa, saj se moram osredotočati in vizualizirati tekmo,« je dejal Jernej, ki se mu prek facebooka javljajo tudi dekleta. Toda za zdaj več od kakšnih simpatij ni bilo.
Dragocena pomoč
»Vsake toliko časa pridejo tudi težki trenutki, v katerih mi pomagajo pogovori z mamo in seveda šport, ki je odličen ventil za vse napetosti. Imam tudi športnega psihologa. Spoznal sem, da je psihična priprava enako pomembna kot fizična. V zadnjih sezonah, v katerih sem imel tovrstno pomoč, sem neprimerno boljši,« je razkril skrivnost svojega uspeha Jernej, ki si želi po maturi na jeseniški gimnaziji naslednje leto študirati športno psihologijo. Pred odhodom v Pjongčang je bil malo na trnih, saj še nikoli ni šel tako daleč, na drugi konec sveta, pa še sam. Obenem je bil neučakan, kdaj se bo vse skupaj začelo. »Kolikor se poznam, bom imel tudi malo domotožja,« je iskreno dejal.
