Poljski pisatelj Joseph Conrad je trdil, da je cilj pisanja drugim omogočiti uvid. Ker gre za besede izjemnega umetnika, imajo zagotovo svojo težo, ki se napaja v Conradovi lastni pisateljski izkušnji. A pisanj je več vrst. Vse pogosteje se ga uporablja tudi v psihoterapevtske namene, saj so raziskave pokazale, da nam pisanje daje moč, nas sprošča, osrečuje in celo krepi naše zdravje. Najbolj neposredni učinek pisanja je takoj merljiv: znižuje krvni tlak in srčni utrip. Morda je tudi to razlog, da ljudje že od nekdaj čutimo potrebo svoje misli, dogodke in občutenja zapisati v dnevnik ali kam drugam. Obstaja torej več vrst pisanja, tudi takšno, ki zdravi.
Artikulirajmo nepredelano
Samo s pisalom, papirjem in lastnimi besedami lahko dosežemo neverjetno veliko. Obstajajo načini pisanja, ki nam pomagajo, da bolje spoznamo same sebe, da dobimo uvid v določena nepredelana stanja duha, povezana s konflikti vseh vrst. Ti z ubeseditvijo dobijo prepoznavnejše obrise, in to velja tako za davno potlačene težave iz otroštva kakor tudi za trenutne razprtije med prijatelji, konflikte v zakonskem in družinskem življenju, ljubezenske težave ali kakršne koli vrste negativnega čutenja. Takšni dogodki običajno sežejo precej globoko v našo podzavest, zato jih lahko s pisanjem bolje osvetlimo kot le z razmišljanjem o njih. Tehnika pisanja, ki se imenuje avtomatično pisanje, nekateri pa ji rečejo pisanje iz podzavesti, potegne bistvo takšnih dogodkov iz globin podzavesti na plano. Treba si je le vzeti čas in se prepustiti svojim mislim, ki povsem sproščeno privrejo iz nas, tako rekoč iz prepone. Ni treba vedeti, kakšno zgodbo želimo napisati, le začeti je treba, potem pa pisati hitro in monotono.
Ta postopek je že pred skoraj 120 leti uporabljal francoski psihoterapevt Pierre Janet, kljub temu pa se od tistih časov do danes ni dosti spremenil. Sodobni psihoterapevti vedo, da smo zaradi običajne osredotočenosti na povrhnjo sfero dnevnih doživetij slepi za prave in globlje razloge svojih dejanj. Nekaterih se celo niti ne zavedamo. Šele podobe, ki priplavajo na površje nezavednega, nam pomagajo do jasnejšega spoznavanja in boljšega soočenja s konflikti, s tem pa tudi do njihovega odpravljanja.
A kako prodreti v nezavedno? Prav s pisanjem lahko lažje sledimo podzavestnemu toku misli in občutij. Ker je gibanje roke ves čas enakomerno, lahko s hitrim pisanjem dosežemo stanje, podobno meditaciji, ki osvobaja naše najbolj skrite misli, kakršnih se v svojem običajnem stanju niti ne zavedamo. Se vam zdi, da niste človek besed? Izkušnje iz psihoterapevtskih delavnic kažejo, da besede kaj kmalu začnejo kar vreti iz človeka …
Pisanje kot nekakšen trans
Ko se po prvih stavkih, ki jih človek napiše še povsem nadzorovano, sproži proces pisanja, ki ga narekuje podzavest, prihajajo na plano zelo globoke misli. Marsikdo se jih najprej ustraši, kajti na papirju se pogosto znajdejo povsem pozabljene reči. Ker imajo prav te velik vpliv na naše obnašanje, mišljenje, čutenje ter seveda tudi na odločitve, je dobro, če jim pustimo, da se artikulirajo v besedah. Ne glede na to, o čem bomo pisali, bomo zmeraj izvedeli kaj novega o sebi. Kajti cilj in smisel pisanja nista le drugim omogočiti uvid, kot pravi Conrad, marveč tudi bolje spoznati samega sebe.
Devet korakov avtomatičnega pisanja
Pravo stanje/prave okoliščine
Če je za nami naporen delovni dan, je avtomatično pisanje, s katerim bi radi prodrli do nezavednega, bolje prestaviti na kakšen drug dan. Le ko smo povsem sproščeni, lahko tok misli steče in nemoteno prehaja na papir.
Pravi kraj
Kraj, kjer se počutimo dobro, kjer nič ne moti naše sproščenosti in kjer se počutimo varne, je najbolj pravšnji, da ga izberemo za prepuščanje pisanju. Pomembno je, da izključimo telefon, saj so vsi zunanji vplivi moteči in zato nezaželeni. Nekaterim sicer ustreza glasba, ki prekrije tišino, a to je stvar osebne odločitve.
Ustrezen čas
Še iz šolskih časov se spomnimo, da je bilo včasih največ mogoče iz sebe potegniti v časovni stiski. Ta izkušnja uči, da je tudi za avtomatično pisanje najbolje določiti časovni okvir, saj se bomo tako izognili občutku, da je treba pisanje nadaljevati še celo večnost. S tem bi izgubili pravi naboj. Za začetek je 15 minut kar pravšnja mera.
Dober uvod
Treba se je zbrati in se osredotočiti le in zgolj nase. Ko imamo občutek, da smo s svojimi mislimi in občutki zaokroženi v povezano celoto, nam bodo pomagali stavki, kot so: Včasih se počutim kot …, Do zdaj nisem še nikomur povedala, da … Ta dogodek še zmeraj čisto jasno vidim pred svojimi očmi … Potem pustite svoji roki prosto pot. Presenetljivo je predvsem to dejstvo, da večina ugotavlja, kako je avtomatično pisanje precej lažje, kot so si predstavljali.
Primerna besedilna forma in stil
Že po prvih stavkih se nam bo samo od sebe pokazalo, katera zvrst oziroma oblika pisanja nam najbolj ustreza. Predvsem je treba vedeti, da je vsakršna oblika prava – tudi če je vsa pripoved le prvoosebni jaz, morda dialog, ki vključuje drugo osebo.
Ujeti val
Ko podzavest prevzame nadzor nad našim pisanjem, je pomembno, da se tok pisanja ne pretrga. Slovnična pravila so najmanj pomembna, tudi pravopisne napake ne štejejo, gre le za to, da ne pretrgamo miselnega toka. Zapisano bomo prebrali šele na koncu, da ne bomo zaradi tega izgubili ritma in niti.
Noben dvom naj nas ne zmoti
Seveda je treba biti pripravljen na to, da napisano ne bo ravno tisto, kar smo pričakovali. A to naj ne zaustavi našega namena. Kar prihaja iz naše podzavesti, je v nas, tega ni mogoče izbrisati z zanikanjem. Avtomatično pisanje pa nam daje možnost, da to bolje spoznamo.
Prepoznati konec
Tudi če še ni minilo četrt ure, besede pa se začnejo zatikati, je pisanje treba končati. Le če besede prihajajo iz nas samodejno, gre za narek podzavesti. Sicer je bolje končati in odložiti pisalo do naslednjič.
Vrednotenje
Večinoma se po avtomatičnem pisanju počutimo budne in polne energije. Obrnimo to sebi v prid in se s to energijo soočimo z napisanim. Sami moramo spoznati, ali nam napisano kaj pove ali pa bi radi misel še poglobili ob naslednji priložnosti.
