Vrata odpre v delovnih hlačah in s širokim nasmehom: prišel je iz mizarske delavnice, kjer izživlja svojo drugo ljubezen – mizarstvo. Pod njegovimi spretnimi rokami nastaja prelepo pohištvo – zibelke, mize, deske … Popelje nas v svoje kulinarično kraljestvo – kuhinjo, dnevno sobo, prostor za druženje in srečevanje ob izvrstni hrani. Primožu Dolničarju je pred kratkim uspel veliki met – kot edini Slovenec ima oddajo na prestižnem programu 24 Kitchen. Zato smo se povabili v goste temu zanimivemu sogovorniku.
»Ne boste verjeli, toda ko sem bil majhen, sem si želel postati župnik. Imel sem hude težave z učenjem branja in pisanja. Zdelo se mi je krasno biti župnik, ker se njemu ni treba nič mučiti, samo govori … Branje sem nekako obvladal, moj rokopis pa je še vedno grd, rešuje me računalnik,« iskreno pravi Primož, ki je bil od nekdaj nemirnega duha. Dolgo je bil odličen športnik, najprej akrobat, nato pa ga je premamil ples. Ker je fotografiral plesne predstave, se je mimogrede priučil še tega. Plesalce je bilo treba postaviti v primerno okolje, zato je bilo znanje scenografije nujno. Tako si je nevede tlakoval svojo prihodnost. Po koncu gimnazije si je želel študirati mikrobiologijo, pa je zaradi nesrečne ljubezni pristal na filozofiji. »Ljubezen je pozabljena, sem pa ob študiju začel ustvarjati vse živo. Iz scenografije se je razvilo mizarstvo, fotografijo sem nadgradil z videom, režiram videospote, kratke oddaje, tudi svoje. Ob režiji sem tudi rad kuhal in sem začel snemati še kulinarične oddaje. S kamero sem obiskoval dobre slovenske gostilne in se družil z najboljšimi kuharji. Ko sem začel delati oddajo, se je izkazalo, da nimam pojma o kuhanju. A sem trmast in se vsake zadeve lotim z navdušenjem. Vesel sem bil priložnosti, da sem se učil od najboljših, zato tudi uspehi niso izostali,« pravi Primož, ki je moral prehoditi dolgo pot do uspeha.
Čista vaška idila sredi prestolnice
Odraščal je v delu Ljubljane, ki se mu reče Šentvid. »Čeprav smo bili uradno v mestu, je bila pri nas čista vaška idila. Veliko smo bili zunaj, le nekaj metrov proč od domače hiše je bil gozd, po katerem smo se potikali, divjali smo s poniji, imeli smo tisoč in eno idejo, kaj bi bilo treba še narediti in ušpičiti. Bili smo zelo navihani, vendar nikoli nismo povzročali škode,« se spominja Primož, ki je odraščal v več kot tristo let stari hiši, v kateri so bili najprej stari starši, nato sta tam dom za svojo družino ustvarila njegova starša, zdaj pa je v njem tudi on s svojo družino. Hiša je nekaj posebnega, saj ima spodaj več kot meter debele kamnite zidove. Strop je obokan in ponuja kakovost bivanja, ki je neprimerljiva z današnjimi novogradnjami. »Čeprav takrat še ni bilo govora o feng šuju, so znali ljudje v preteklosti dodobra izkoristiti naravne danosti lege parcel in materialov, ki so jih uporabljali pri gradnji. Gradili so tako, da so bile hiše poleti prijetno hladne, pozimi pa kolikor toliko tople. In kar je najvažnejše, imele so dušo, kakršne sodobne zgradbe nimajo. Odraščal sem s tri leta in pol starejšim bratom, ki je bil moje čisto nasprotje – priden, miren in ubogljiv. Oba pa povezuje to, da sva spretna z rokami in se že vse življenje lepo razumeva,« je zadovoljen. Vaška idila mu je bila tako pri srcu, da se ni nikoli družil z mulci iz bližnjih Dravelj, kjer so v njegovem otroštvu zgradili velikanske bloke. Vaški otroci so se raje držali skupaj in so še danes, ko imajo že vsi otroke, zelo povezani, zdaj pa tradicijo druženja nadaljujejo njihovi potomci.
Ko v mestu enostavno ne gre …
Primož zase pravi, da je človek hiše in da je imel velike težave, ko se je med osamosvajanjem preselil v stanovanje. Med študijem je živel malo naokoli, malo pa pri starših. Veliko prelomnico je naredil, ko se je poročil in šel živet v Zagreb. »Čeprav sem se trudil, se nikakor nisem mogel vživeti v tisto okolje in mesto. Enostavno ga ne maram, ne arhitekture, ljudi ne energije mesta. Zdi se mi pusto, grdo in umazano. Ni mi uspelo tam pognati korenin. Zato sem se tudi vrnil v Slovenijo. Šel sem domov k staršem, ki sta se mimogrede preselila na samotno kmetijo nad Idrijo in tam počasi urejata hišo,« pripoveduje Primož. On pa si je v domači hiši čisto sam uredil in opremil svoje stanovanje. Vmes se je ločil in si ustvaril novo družino. Nekaj časa mu je bilo hudo in ni vedel, kako naprej. Ukvarjanje z lesom in oblikovanje izdelkov iz tega plemenitega naravnega materiala ga je ozdravilo depresije in ga potegnilo v nove izzive.
Novo življenje, nova sreča, nov ustvarjalni prostor
Najprej je pomagal prijatelju, mizarju, ki ga je priučil obrti, sam pa mu je v zameno prispeval kreativne rešitve. Hitro sta se ujela in naredila veliko imenitnih izdelkov iz masivnega lesa. Po tihem pa je dolgo sanjal o svoji delavnici, kjer bi lahko izživel svojo ustvarjalno in poslovno žilico. V domači ulici je bila ena takšna. Ko se jo je lastnik odločil zapreti, je Primož videl svojo priložnost in se dogovoril za najem. Delavnica je bila uresničenje njegovih sanj. Nad njo je še eno nadstropje, v katerem je v najboljših časih osem mizarjev sestavljalo najzahtevnejše kose pohištva, in še lakirnica, v kateri so lesu podaljševali življenjsko dobo. Primož je sanjal, da si v tem nadstropju uresniči željo po svojem bivalno-delovno-kulinaričnem kotičku. Bil je presrečen, ko je spisal projekt, kaj bi rad počel, ga predstavil obrtniško-podjetniškemu skladu in dobil kredit. Ko so bili papirji podpisani, se je lotil uresničevanja svojih sanj.
Najboljše za najboljše
»Vse sem naredil s svojimi rokami, tako doma kot v studiu, od kuhinje, kopalnice, omar do deske za stranišče. Morda bi kdo pomislil, da je to ceneje, vendar sploh ni res. Ker delam iz masivnega lesa, bi bil marsikateri kos pohištva cenejši, če bi ga kupil v trgovini. Nikoli ne varčujem pri materialih, niti me cena nikoli ni zanimala,« pravi Primož.
V studiu si je želel vrhunskega udobja. Opremil ga je z vsem potrebnim: kuhinjo, kakršno bi mu zavidali vrhunski kuharji, hitrim internetom, takšnimi zvočniki in drugo glasbeno opremo, da bi zlahka bila tudi v kakšnem disku. »Toplina, udobnost in prijetnost mi veliko pomenijo. Ne morem delati, če za to nimam pravih pogojev.«
Primož se šali, da ni ljubiteljski kuhar in mizar, temveč priučeni. Obojega se je učil pri najboljših mojstrih. »Nimam formalne izobrazbe, saj mi do diplome iz filozofije manjkajo trije izpiti in diplomska naloga. Vendar sem toliko časa in energije vložil v svoje izpolnjevanje, da lahko rečem, da obvladam tudi to, čeprav brez uradnih papirjev,« je samozavesten. V mizarski delavnici ima zaposlenega enega fanta, dva pa mu pomagata ob večjih naročilih. V dneh pred novim letom je zasut z naročili za lesene kuhinjske deske. Pred dvema letoma pa je imel dela še toliko več, saj je moral iz zgornjega dela mizarske delavnice ustvariti kuharski studio. »Vse je potekalo precej hitro. Najprej je bilo treba ven znositi vse orodje in pripomočke, ki jih nismo več potrebovali, in izprazniti prostor, da smo mu lahko dali novo vsebino. Nato smo se lotili dela: originalna 80 let stara lesena tla smo tri dni brusili z električnim brusilnikom, da smo jih ohranili. Ravno tako so ostala tudi prvotna okna. Le prebrusili smo jih in prebarvali, da bodo lahko še naprej kljubovala času. »Ponke«, na katerih so nekoč mizarji sestavljali kose pohištva, sem uporabil za jedilne mize. Dopolnil sem jih z lesom in prebrusil. Predelal sem luči na stropu, da dajejo dovolj svetlobe. Starinski umivalnik pri vhodu je lastnik že odmontiral in ga vrgel proč, meni pa je bil tako všeč, da sem ga šel iskat v smeti in ga namestil nazaj. Odstranili smo le velike stroje in jih nadomestili s stvarmi, ki jih bom potreboval pri novi dejavnosti. Vesel sem bil, ko mi je lastnik podaril ročno orodje, ki zdaj krasi studio.«
Ideje najdejo njega
Zelo ponosen je na svojo kuhinjo: omare so stare (sam jih je recikliral – uporabil stare deske in vratca omar ter naredil nove pulte), električne naprave v njej pa so boljše kot v večini slovenskih gostiln. Ima odlično električno pečico, konvektomat, termo miks, profesionalni pomivalni stroj, najboljšo napo, dva štedilnika, vakumirko, kavni aparat. V kratkem pa se mu obeta še kopica drugih tehničnih novosti in igračk.
Trenutno ima Primož toliko dela, da sploh ne potrebuje reklame na sodobnih omrežjih. Seveda pa vsega ne bi zmogel brez podpore svoje žene Nine, ki ima uradno funkcijo direktorice in vodje podjetja, v resnici pa poprime za čisto vse, da zadeve potekajo nemoteno. Ambiciozni Primož ima še veliko načrtov, vendar, kot pravi, bo vse delal po pameti in zmerno: »Nikoli ne iščem idej, temveč ideje najdejo mene. Ko vidim les in surovine za jedi, se mi v glavi zgodi viharjenje in kar prekipevam od navdušenja, kaj vse bom lahko še naredil.«
Več v spodnji galeriji.
