Odločitev ni bila težka, je povedala Brigita, ki je v selitvi v eno najbogatejših evropskih držav, kjer po nekaterih ocenah živi že 10.000 Slovencev, našla veliko prednosti: vsi bodo bogatejši za novo izkušnjo, otroka se bosta naučila več tujih jezikov, zdaj, po šestih mesecih življenja v tujini, pa ugotavlja, da so se kot družina še bolj povezali, saj preživijo skupaj več časa, kot so ga v Ljubljani.
Željko se je v Nyon, mestece v bližini Ženeve, kjer je sedež Uefe, preselil novembra 2016. V Ljubljano se je vračal ob koncih tedna, če je le utegnil. A včasih ga niso videli tudi po mesec dni. »Vedno je moral iskati primerne linije, pot je draga, vse skupaj je bilo precej naporno,« je razložila Brigita, ki smo jo ulovili v njihovem stanovanju v Nyonu. Zato se mu je pred začetkom novega šolskega leta, ki se je tam začelo 21. avgusta, s sinovoma pridružila.
Nad švicarskim življenjem je navdušena! Nyon spada pod francoski del Švice, zato se oba otroka učita francosko. Starejši, šestnajstletni Aljaž, je v gimnaziji, saj je v Sloveniji zaključil prvi letnik, mlajši Aleksander je v osmem razredu, oba pa sta to leto v tako imenovanem »welcome« razredu, kjer so večinoma tujci, ki se še učijo francoščine. »Poskrbijo za mehak prehod, ko prideš iz druge države.« Brigita je poudarila, da je šolstvo v Švici popolnoma drugačno kot pri nas. Prilagajajo se otrokom. Pomagajo jim, da se naučijo jezika, šele potem jih dajo v normalne razrede. Mlajši Aleksander se je sicer že doma učil francoščine, a po pol leta gre obema dobro. Kakšno leto bosta potrebovala, da se navadita na jezik in drugačen način dela, meni nekdanja atletinja, ki si zelo želi, da bi oba v tujini končala vsaj srednjo šolo. »Zelo mi je všeč, ker otroke usmerjajo na področja, kjer so dobri. Če ima otrok dobre ocene pri zgodovini, ga usmerjajo na to področje, ki mu potem tudi dviguje povprečje. Šole niso tako zahtevne kot pri nas in otroci so veliko bolj sproščeni. Je pa res, da veljajo pravila, ki se jih vsi držijo. Ko še nismo dobro poznali sistema, smo enkrat odšli v Slovenijo, kamor se vračamo približno vsakih šest tednov, že v petek in fanta nista šla v šolo. Aljaž je moral potem eno soboto nadoknaditi manjkajoče ure. Ko pa se je mlajši Aleksander, ki je bolj živahen, nekoč šalil med poukom, se je moral v sredo, ko imajo pouk samo dopoldne, vrniti v šolo – ker pri pouku ni poslušal.« Vse morajo nadoknaditi, zato raje dvakrat premislijo, preden kaj ušpičijo. »Če imajo med poukom telefon, jim ga brez prerekanja vzamejo, dobijo pa ga šele konec tedna. Pravila so jasna in vsi se jih držijo, zato velikih skrbi s šolanjem obeh sinov nimam.« Poleg tega so obveznosti in dejanja otrok izredno transparentni – vsak teden dobijo načrt domačih nalog, testov, pa tudi poročila o vedenju. »V šolo te pokličejo samo, če je kaj res narobe. Noro dobro, res!« Všeč pa ji je tudi sistem učenja športa. »Že v Sloveniji sem govorila, da otrok ne smemo preveč obremenjevati s treningi. Če sedem- ali osemletnika forsiramo s treningi štirikrat ali petkrat na teden, jih pri osemnajstih letih 80 odstotkov odneha ali pa so poškodovani. V Švici trenirajo največ trikrat na teden, kar se mi zdi najbolj prav. Ker imajo potem otroci dovolj prostega časa, ki ga izkoristijo tako, kot jim je všeč.« Njena sinova oba trenirata nogomet, Aljaž ima še boks. Aleksandrova šola je v bližini njihovega doma, kjer je tudi drsališče, tako da gre po pouku skoraj vsak dan še za kaki dve uri na drsanje s prijatelji. Oba fanta sta hitro stkala nova prijateljstva, njuni prijatelji so iz različnih držav, saj v Nyonu živi kar 70 odstotkov tujcev, je povedala Brigita. Na življenje v Švici sta se tako navadila, da nobeden od njiju niti pomisli ne, da bi se vrnil domov, Brigita pa je srečna, da sta se tako dobro znašla in sta zadovoljna.
Če se držiš pravil, gre vse kot po maslu. V Švici je vse urejeno in vse deluje. Če se držiš pravil, nimaš težav – in držijo se jih vsi. »Vozijo po omejitvah, tudi na avtocesti nihče ne pelje več kot 120 na uro, pa čeprav vozijo ferrarije ali maseratije. Na cesti še nisem bila živčna. Če stojiš pred prehodom za pešce, ti obvezno vsi ustavijo, pešci pa se voznikom z zamahom roke zahvalijo – od najmlajšega do najstarejšega.« Brigita za zdaj ostaja doma kot veliko mam v Švici. »Toliko dela imam, da mi zmanjkuje časa,« se je smejala. »Zdaj sem gospodinja in ni mi težko.« Ko gresta otroka v šolo, gre po opravkih in na kavo s partnerko Željkovega sodelavca, ki je prav tako Slovenka. Skupaj raziskujeta okolico. Točno vesta, kje bosta kaj našli in kje spili najboljšo kavo. Ker je življenje precej dražje kot pri nas – vse moraš pomnožiti s tri, gre velikokrat po nakupih kar v Francijo, kjer je ceneje. Živijo namreč le dobrih deset minut od francoske meje. »Veliko obmejnih Švicarjev hodi nakupovat tja.« Ko se vrne, skuha kosilo. Povedala je, da se zna hitro obrniti in da za to porabi največ 40 minut. Aleksandrov pouk je namreč tako organiziran, da imajo vmes odmor in pride na kosilo domov. Če ni kje na službeni poti, pa pride tudi Žele, saj je njegova služba od njihovega doma oddaljena le pet minut. »V nasprotju s Slovenijo tukaj ni navada, da bi ljudje hodili jest v lokale, ker je res predrago.« V Sloveniji so jo ob vikendih vedno kam mahnili, na morje, smučišče… V Švici pa so le kakšne pol urice oddaljeni od odličnega smučišča, jezero pa imajo dobesedno pred pragom. Zato veliko več časa preživijo skupaj doma. »Smo se še bolj povezali, kar je seveda zelo dobro. Življenje v Švici prinaša dosti prednosti, ali pa sem jaz tako optimistična,« se je smejala.
Če ne bi šli, bi nam bilo žal. Na vprašanje, ali ima kakšne posebne načrte zase, je odgovorila, da se najprej želi naučiti francoščine: »Za zdaj razumem le osnovne stvari, a se znajdem. Žele se včasih šali, da bi morali posneti moje sporazumevanje – malo povem angleško, zraven pa si pomagam še z rokami.« Sicer ji pri urejanju papirjev in sporazumevanju priskoči na pomoč soseda, ki živi v Švici že šestnajst let. Si je pa nekdanja atletinja v Švici že tudi ogledala stadion in ugotovila, da so precej bolje organizirani kot pri nas. Svojo atletsko šolo v Sloveniji je še obdržala. »Vodijo jo moje punce, ki so mi že prej pomagale, in jim gre kar dobro, kako bo naprej, bomo pa še videli.« Trenutno je s svojim življenjem povsem zadovoljna. »Žal bi nam bilo, če ne bi poskusili! Tu je, kot bi bili na morju, saj smo le pet minut hoje oddaljeni od Ženevskega jezera, polnega urejenih plaž. Lani smo se kopali še ves september. Življenje pa je neverjetno umirjeno, prav uživam v tem miru,« je veselo zaključila pogovor.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
