Na sceno se je vrnila s pesmijo Del mojega srca, ki jo je prišla predstavit tudi na Radio Aktual. Kaj je počela medtem, kaj o njenem glasbenem ustvarjanju menita sinova in zakaj ima valentinovo zanjo prav poseben pomen, pa preberite spodaj.
Na sceno se vračate po petih letih. Zakaj ravno zdaj?
Razlog je nova pesem. Pet let se sliši veliko, a z dvema mladima korenjakoma je toliko akcije, da mi je minilo, kot bi švignil. Rekla sem si, da nič ne bom na silo delala; ko bo, če bo, prišla prava pesem do mene, jo bom izdala. In je prišla. Martinu Štiberniku sem lani omenila, da mi na radijskih postajah prav manjkajo lepe slovenske pop pesmi, ki sta jih v svojem obdobju ustvarjala s Karmen Stavec. Dejala sem mu, da če bo imel kakšen navdih, naj se spomni name. In me je poklical čez nekaj mesecev ter mi dal v poslušanje svojo glasbeno stvaritev. Dobila sem kurjo polt. Nato sem poklicala Karmen Stavec in jo prosila, če bi mi napisala besedilo. Rekla je, da je za, a da mi nič ne more obljubiti. Najprej me je namreč želela spoznati. In sva se dobili, se pogovarjali in se očitno nekako začutili, saj se je od trenutka, ko sva se poslovili, pa do doma že domislila refrena, naslednji dan pa je imela pripravljeno že vse besedilo.
Kaj ste najbolj pogrešali v času odsotnosti s scene?
Pogrešala sem nastope oziroma stik s publiko. Neposredni stik z občinstvom je tisto, kar imam neizmerno rada v svojem poklicu. To je tudi razlog, da sem tudi v vmesnem času nastopala, a seveda v veliko manjšem obsegu, ker sta le doma fanta in mož. Prav mi je prišel ta predah, da sem se malo odpočila. Ugotovila sem, da je bilo 15 let, kolikor sem nonstop nastopala, kar stresnih in napornih. Zdaj sem življenje okusila na drug način. A glasba je moja velika ljubezen. In to se očitno vidi, saj mi skoraj po vsakem nastopu kdo od obiskovalcev reče, da pri meni res čuti, da imam rada glasbo in rada zabavam ljudi. Res imam rada svoj poklic in to je tisto, kar me vleče naprej.
Kako veliko vam pomeni to, da vas ljudje niso pozabili?
Lepo je, to vedno poboža dušo, a me je pravzaprav kar presenetilo, saj res nisem čisto nič »migala« v tej smeri, doma sem imela namreč z otrokoma in družinskim življenjem toliko dela, da sem včasih prav pozabila, da sem bila nekoč tudi jaz pevka. (smeh)
Otroka vesta, da je njuna mama slavna pevka?
Ja, ampak njima je to čisto normalno, to za njiju ni čisto nič posebnega. Onadva jemljeta to kot vsak drug poklic. Sta pa že celo ugotovila, da imam tu pa tam kakšno dobro pesem (smeh). Bolj so jima fascinantni moji videospoti. »Uuu, na letalu si stala, pa rdeč ferrari si peljala!« Sem jima pojasnila, da avta nisem vozila, ampak smo samo posneli tako, kot da sem ga. Zdaj sta v fazi, da ju že zanima, ko jima kaj pokažem. Pred nekaj meseci mali še ni hotel gledati. Mi je rekel: »Ne, ne, ne! Daj nekaj drugega, nekaj drugega.« (smeh)
Se razumeta med sabo?
Jaz sem edinka in ne vem, kako je, če imaš brata ali sestro. Je pa vsega – od smeha do igranja in prepiranja. Nonstop je akcija.
Max se uči igranja kitare, trenira nogomet in hodi h gasilcem. Kaj pa zanima Oskarja?
Njemu je Max vzor številka ena, ni boljšega od starejšega bratca, tako da ga v vsem oponaša. Se je pa ravno pred 14 dnevi začela triletna trma, tako da imamo na trenutke doma že dva upornika. A sva stroga starša. Oba sva imela doma strogo vzgojo. Zdi se mi, da je to super popotnica za življenje, ker če ju ne bova midva obdelala in jima postavila meja, bo življenje zanju še bolj kruto.
Videti ste super. Kaj počnete za to?
Nič, to je posledica akcije z dvema fantoma. Ves čas smo v pogonu: trenutno so aktualne snežne vragolije, sicer pa sprehodi, košarka, nogomet, badminton, plavanje, kolesarjenje … Bi si želela kakšne dodatne telovadbe, a je nimam kam stlačiti v urnik – edino ponoči, a ponoči imam druge vrste telovadbo, tako da … (smeh)
Kako kot družina preživljate skupni čas?
Zelo veliko nam pomeni, da res izkoristimo tisti čas, ki ga imamo, saj smo drugače vsi vpeti v šolo, vrtec oziroma v službo. Imamo hud tempo, a tako pač je. Med skupnimi trenutki si zato mala dva dasta duška. Ogromno je žgečkanja in norenja. Napadata naju z vsem. Nama pa je to seveda všeč. Radi hodimo tudi na izlete. Januarja smo se šli sankat, zdaj bomo šli malo na Kope, čez poletje pa gremo kam na morje. Radi gremo tudi kam po Sloveniji. Jaz sem v 24 letih, kolikor sem na odru, spoznala najrazličnejše kotičke Slovenije, kar je velik plus tega poklica. Poznam skrite kotičke, ki niso najbolj turistični, so pa prekrasni. A tudi če gremo bovlat, je to za nas že cela dogodivščina. Pomembno je, da smo skupaj.
Odkar ste prvič stopila pod soj žarometov je že 24 let. Kako ste se spremenila v tem času?
V bistvu te oblikuje življenje: in vzponi in padci in razočaranja in veselja. V bistvu mi je v življenju kar šlo po maslu, potem pa sva se odločila za otroke in jih kar ni in ni hotelo biti. Življenje ti da tudi vedeti, da nisi vsemogočen – saj si lahko priden in vse, da pa si vsega tudi ne moreš pridelati. Tu se zabavništvo in realno življenje razlikujeta, da se bolj ne bi mogla. Ker na odru je vedno vse bleščeče, vedno je vse krasno in v presežnikih, v realnem življenju pa ni vedno tako.
Je Natalija na odru ista kot izza njega?
V bistvu si več upam na odru. Ne dam si gor maske, si pa več upam. Sem dosti bolj zgovorna in dosti bolj neposredna do ljudi. Lahko se preoblačim, imam to možnost na primer kot igralci, da se tudi z obleko prelevim. Saj sem vedno Natalija, a na odru si malo več upam kot pa privatno – zasebno sem bolj zadržana. To je bilo tudi tisto, kar je Dejana odklonilo pri medijski Nataliji, ga je pa pritegnilo pri privatni Nataliji.
Ste kdaj razmišljali, da bi bili igralka?
V bistvu smo pred leti že imeli vaje za muzikal z Ladom Bizovičarjem, potem pa naju je presenetil Oskar in tega nisem mogla izpeljati. Druga nosečnost je bila namreč zelo naporna. Včasih življenje že ve. Jaz sem deloholik, rada delam in bi kar delala in delala, pa me je življenje zaustavilo. Tega mogoče niti sama nisem vedela v tistem trenutku, čez leta pa sem si rekla: "Vau, pa je bil nekdo bolj pameten od mene!" Večkrat me zaustavi tudi mož in tako poskrbi, da ne pregorim.
