Ob začetku novega leta se je marsikdo spomnil, da ima nekje v omari spravljeno rjavo, neugledno, suho, praproti podobno rastlino. In da stara navada veli, da jo je treba ob začetku leta namočiti v vodo, da ozeleni in s tem domu prinese srečo. Jerihonska roža je namreč puščavska rastlina, ki je večino svojega časa suha, ko pa pride v stik z vodo, ozeleni. Čudež se v nekaj urah zgodi pred našimi očmi.
Ime jerihonska roža sicer nosita dve rastlini. Za pravo velja Anastatica hierochuntica, ki raste v puščavskih predelih Bližnjega vzhoda in Sahare. Raste tudi v suhih dolinah okoli Mrtvega morja in s tem je povezana tudi njena biblična simbolika – zacvetela naj bi na dan Jezusovega rojstva, se posušila v času križanja in se ponovno razcvetela na veliko noč. Od tod tudi navada, da se jerihonsko rožo namoči ob božiču, se jo nato posuši in ponovno namoči ob veliki noči.
Druga rastlina, ki jo imenujemo s tem imenom, pa je Selaginella lepidophylla, puščavska roža iz Amerike. Tudi ta ima popolnoma enak življenjski ciklus kot prava jerihonska roža in tudi na pogled sta si skorajda enaki, čeprav sta iz različnih družin. Je pa pri nas lažje kupiti slednjo, se pravi ameriško različico. Obe pogosto podarjajo ob vselitvah v nov dom, ob porokah, skratka ob vseh življenjskih prelomnicah. V preteklosti se je roža pogosto prenašala iz roda v rod, saj niso redki primeri, ko je preživela tudi 50 let. Za to, da oživi, ni potrebno veliko: plitev krožnik z vodo, v katerega postavite suho rastlino. V nekaj urah se bo odprla in ozelenela. A tako jo pustimo le nekaj dni. Nato jo ponovno dobro posušimo in shranimo v papirnati vrečki do naslednje priložnosti, ko potrebujemo malo sreče.
Ljubezenski urok z jerihonsko rožo
V zvezi s to rastlino obstaja tudi vraža, povezana z ljubeznijo. Na listek papirja z rdečim črnilom napišemo ime ljubljene osebe, listek sežgemo, pomešamo z vodo in zlijemo v krožniček. V to vodo nato namočimo jerihonsko rožo, in ko bo ozelenela, bo ljubljena oseba ljubezensko uročena.
