Njihovo delovanje je prekinila vojna v BiH. Del skupine je dalje ustvarjal v Sarajevu od leta 1996, drugi del pa je osnoval skupino v Beogradu, pozneje preimenovano v No Smoking Orchestra.
O začetkih in ustroju skupine ter o rock 'n' roll sceni na območju nekdanje Jugoslavije na splošno smo se pogovarjali z ustanovnim članom in kitaristom ter frontmanom legendarne jugoslovanske rock zasedbe Sejom Sexonom.
Igrati ste začeli še kot dijaki. Že na vašem prvem koncertu v gimnaziji je bilo od 300 do 400 obiskovalcev. Sklepam, da ste imeli veliko oboževalk ...
Smo, a nas so poslušala pametna dekleta z očali, ki so gledala filme Martina Scorseseja in brala Mihaila Bulgakova. Lepotice brez očal so bile na Plavem orkestru. (smeh)
Ste bili zaradi tega kaj ljubosumni na Plavi orkestar?
Ne. Naše poslušalke so se smejale na pravih mestih, takšne pa imamo najraje. Zame je to največji seksapil.
V 30 letih obstoja se je v skupini zamenjalo veliko članov. Kaj so prednosti in slabosti tega?
Generalno imamo dve dolgotrajni postavi. Predvojno in današnjo. Današnja se je sestavljala dve ali tri leta po vojni, saj je šlo za kombinirano sarajevsko-zagrebško ekipo, toda zdaj že 15 let ni bilo zamenjav, z izjemo klaviaturista, ki ga je nadomestila saksofonistka Lana Škrgatić. Prednost menjav članov je, da imamo zelo dober lobi. Smo kot škotski klan, mnogi od teh ljudi so namreč pristali na vidnih mestih. Večina jih je šla v politiko in medije, tako da imamo dobre zveze. (smeh) Jaz sicer vedno vsakemu, ki se odloči za odhod, rečem, da se lahko vrne, kadarkoli si želi. Zelo namreč cenim prispevek vsakogar, ki je temu bendu dal del svojega življenja, znanja in entuziazma ter ne nazadnje tudi ljubezni. Mi nismo sekta – da ko jo enkrat zapustiš, se vanjo ne moreš več vrniti. Pri nas so vsi dobrodošli. Za vsakogar bomo vedno našli mesto. Smo kot Karitas, če se ti kaj zatakne v življenju, se lahko vedno vrneš k Zabranjenemu pušenju. (smeh) Slabost menjave članov pa je, da vsak novi človek, pa četudi vrhunski profesionalec, potrebuje nekaj mesecev, da se navadi na novo okolje. A veliko nastopamo, tako da se ljudje hitro vklopijo. Najpomembnejše v bendu je sicer tisto, kar se dogaja mimo glasbe in mimo koncertov. Veliko pomembneje kot dobrega glasbenika je najti kvalitetnega človeka, saj 90 odstotkov časa preživimo na človeški osnovi med potovanji. Teh je veliko, še posebno dandanes, ko je medijski prostor tako zelo razpršen. Človek se mora denimo pojaviti v Ljubljani na določenem mediju. Prej je bilo veliko lažje. Pojavil si se na jugoslovanski televiziji, pa je 20 milijonov ljudi vedelo zate. Dandanes pa moraš biti za to tri mesece na cesti. A drugače ne moreš opravljati tega posla.
Nedavno ste izdali novo pesem Nova godina, maja pa pride novi album. Kakšen bo?
Jaz vedno gledam na to, da je vsak album nekoliko drugačen, da ne ponavljam formule. Ne morem reči, da bo boljši ali slabši, lahko pa rečem, da bo drugačen. Na albumu bo 12 novih pesmi. Čeprav obstajajo ljudje, ki si na koncertih želijo slišati samo naše največje uspešnice, kot so Zenica blues, Jugo 45, Možeš imat' moje tijelo, Karabaja … a za nas bi bilo samomorilsko, če bi funkcionirali na tak način. Mi nismo nastali za to, da bi jemali denar, ampak zaradi ustvarjanja. Noben pravi bend ni nastal zaradi zaslužka s svojo glasbo, ampak zaradi ustvarjanja lastne glasbe. Seveda so stare pesmi vedno v prednosti, saj imajo neko patino, tako kot staro pohištvo, staro vino ali stare slike, nove pa so kot nova frizura. Na začetku so vsem čudne, potem pa se vsi navadijo nanje. Ko ljudje na koncertih terjajo, da igramo stare pesmi, jim vedno rečem: »Tudi stare pesmi so bile nekoč nove.« Nam ne bi bil noben problem vseh 35 let igrati Zenica blues, zagotovo bi to imelo svojo publiko, a iskreno me takšna publika pretirano niti ne zanima.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Na to, da nam je uspelo vsa ta leta ostati neodvisni. V Sloveniji je to malo lažje. Bolj ko greste proti jugu, težje je to. Malokdo razmišlja o uredniški politiki. V glavnem je vse determinirano s poslom, politiko, pri nas pa še z narodnostnim in provincialnim momentom. Zato je zame velika stvar, da smo vsa ta leta v skupini mešane narodnosti in imamo svobodo pri ustvarjanju ter lahko delamo, kar hočemo. Založniki zelo dobro vedo, s kom imajo opravka. Že leta nam več ne postavljajo nobenih pogojev, saj zelo dobro vedo, da bomo izdali CD, pa četudi sami, samo da bo izšel takšen, kot ga želimo. Smo eden redkih bendov s tega področja, ki smo neodvisni in delamo samo tisto, kar mislimo, da je prav. Na prste ene roke namreč lahko preštejete bende, ki niso naredili kakšne narodne budnice, ki se niso udvarjali kakšni politiki, ki niso v neki fazi odigrali grde in nečastne vloge v promoviranju nekih stvari, ki so privedle do velikih nesreč. Osebno menim, da je rock 'n' rolla konec v tistem trenutku, ko postaneš državni umetnik.
Bi kaj spremenili, če bi lahko?
Narediti bi si dal prsi. (smeh) Šalim se. V poslu smo še posebno na začetku dopuščali neke stvari, ki jih ne bi smeli. Bili smo precej socialna ustanova in smo neke menedžmente predolgo trpeli. Mislim, da bi bilo bolje, če bi bil odločnejši v tem smislu. A mi smo šli v ta posel kot otroci. Potrebovali smo leta, da smo se ga naučili. Še posebno na začetku smo ga delali z napačnimi ljudmi. Teh let mi je žal. Zaradi Top liste nadrealista in populističnih predstav smo v nekem trenutku tudi malce izgubili svojo publiko. Finančno so se nam sicer ti nastopi zelo izplačali, so nas pa oddaljili od našega občinstva. A rock 'n' roll se ne sme izgubiti, ne glede na to, koliko denarja dobiš za to. Če si izbral to pot, potem ne bi smelo vse temeljiti na denarju. Rock 'n' roll ima namreč dosti religioznih momentov, tudi sam videz prvobitnih rockerjev je precej jezusoiden. To je ena od komponent, ki rock 'n' roll oddvaja od druge glasbe, ta neka ozaveščenost, ideja občečloveškega dobra. V tistem trenutku, ko se to izgubi, postaneš estrada, in potem ni več smisla za obstoj rock 'n' rolla. Rock 'n' roll mora vedno imeti nekakšen uporniški, opozicijski moment, človeški moment, ki ga ločuje od preostalega biznisa.
