Tisto igro, ko vse celice v meni kričijo, da tokrat pa zares mora biti po moje, sicer bom to nespametno odločitev, da zmaga hči, v prihodnosti pošteno obžalovala. Predvsem pa mora biti po moje zato, da bo hči vedela, kdo je šef v najinem odnosu, sicer sem obsojena na vlogo tlačanke, služkinje, sužnje in kar je še podobnih vlog, ki jih lahko igramo nemočne mame, ki smo izgubile vodstveni položaj.
Toda ali biti vodja družine res pomeni le to, da vedno obvelja moja beseda oziroma odločitev? Ali ni ravno to moje dokazovanje, da sem močnejša, znak, da mi v resnici primanjkuje prave vodstvene moči, ki je umirjena, empatična in kdaj tudi usmiljena? Ko na položaj pogledam iz tega zornega kota, ugotavljam, da se v te bitke »kdo bo koga« najpogosteje zapletam takrat, ko sem najmanj prepričana o sebi oziroma ko je moja starševska samozavest najnižja. Saj zato sem v tem svojem položaju zmagovalke tako trmasta in histerična – ker me je strah, da me bo hči razkrinkala. Ugotovila, da v resnici nimam pojma, kaj počnem oziroma kaj bi kot mama rada.
Pa smo spet tam – pri negotovi mami, ki mora voditi, pa v tistem trenutku ne ve, kako. Zakaj, hudiča, je tako težko biti vodja? Če sem zares iskrena sama s seboj, v resnici natančno vem, kaj bi rada tako zase kot za svoje otroke. Zakaj torej tolikokrat mečkam in omahujem? Kaj me zadržuje, da ne sledim temu, kar čutim globoko v sebi? Ker dvomim, ali je to prav. Ker nisem prepričana, ali je to dobro za hči. Ker se sprašujem, ali je to zares najboljše tudi zame in za naju. Ker sem notranje razcepljena. Med prav in narobe. Med dobro in slabo. Med permisivnostjo in avtoritarnostjo. Med seboj in hčerko. Toda resnica je, da v takšni igri ne zmaga nobena – ne jaz ne hči. Kot to velja za vse vojne – vsi so poraženci, tudi navidezni zmagovalci.
Tako kot otroku veliko bolj škodijo starševski prepiri o vzgoji kot to, da eden vzgaja »narobe«, se vse bolj zavedam, da hčerki veliko bolj škodi moje trmasto vztrajanje pri načelu »po moje bo« kot to, da kdaj popustim ali svoje raje uveljavim sočutno in nežno. Z razumevanjem, da je pač težko, če ti nekdo reče ne. Da kot moder vodja vem, kdaj je treba mirno vztrajati in kdaj popustiti. Kdaj tolažiti in kdaj hči pustiti pri miru. In to brez sledu občutka »kdo bo koga«, ki v hčerki prebudi le še večje strasti po upiranju. In preverjanju mamine starševske kompetence. Kompetence, ki si jo najbolj razvijam tako, da treniram. Vsak dan vedno znova. Zavestno in budno, samoreflektirajoče in odzivno na hčerine odzive, predvsem pa sočutno in ljubeče. Tako do hčerke kot do same sebe.
