Nastja Mulej, ena od avtoric drugega Maratona pozitivne psihologije, ki je 21. oktobra potekal v Cankarjevem domu v Ljubljani, pravi, da so se s soavtoricami naveličale kritiziranja na vsakem koraku, zato želijo ljudi ozaveščati o tem, kako vzeti stvari v življenju v svoje roke. »S kritiziranjem, cinizmom in pritoževanjem prav nič ne spremenimo položaja. Če razmislimo o tem, kaj lahko naredimo drugače, pa morda rezultati res ne bodo prišli danes, a prišli bodo, če bomo dovolj dolgo vztrajali. Ljudem želimo sporočiti, da lahko postanejo boljši v čemer koli, če le vložijo trud v to.«
Kako deluje?
Kako torej deluje pozitivna psihologija? »Išče odgovore na vprašanje, kaj ljudi dela srečne in zadovoljne. Kako se ljudje naučijo živeti polno življenje, kako postanejo zrelejši v razmišljanju, čustvovanju in delovanju. Kako odkriti in oplemenititi potenciale.« Če torej hočemo zaživeti srečnejše, nas čaka kar nekaj vprašanj, ki terjajo poglobljene in predvsem iskrene odgovore. »Na nas je izbira, kako bomo v tem življenju živeli,« dodaja Nastja, ki pravi, da pozitivna psihologija med drugim prinaša sporočila o tem, da nihče ne more živeti namesto nas. In predlaga, da že ta trenutek živimo tako, da se bomo na smrtni postelji z zadovoljstvom ozrli nazaj. »Z zadovoljstvom nazaj pa se bomo ozrli, če bomo že danes naredili vse, kar je v naši moči, za dobre odnose, za zadovoljstvo pri delu in za razvoj lastnih potencialov. Misli, kot so: zdaj je že prepozno, ne zmorem, ne gre, ni mogoče, saj je vseeno, pa samo ovirajo našo osebno rast,« opozarja Nastja Mulej, ki predlaga drugačno strategijo oziroma razmišljanje: »Več naredimo zase z mislimi, kot so: vsak dan se naučim nekaj novega, z malimi koraki gre, če ne gre tako, bo pa šlo drugače. In takšno miselnost osebne rasti želimo širiti med sleherniki.«
Kaj pa težave?
Ali pozitivna psihologija spregleda, zanika težave, ki nas v življenju vlečejo navzdol, oziroma kako se tega loteva? »Absolutno ne,« odkima Jasna in takoj doda: »To bi bilo zelo narobe. Težave, nesoglasja in osebne krize so del našega življenja. Pozitivna psihologija nas uči, kaj lahko storimo danes, da se bomo v težavnih razmerah zmogli zrelo odzvati. Prav tako nas uči, kako iz težavnih položajev potegniti učne izkušnje za naprej.« Pa se je v težkih trenutkih vseeno marsikdaj težko odzvati zrelo, četudi imamo v žepu doktorat znanosti. Kaj torej lahko naredimo, ko smo v zagatah, ko ne gre tako, kot si želimo, in ko se ljudje okrog nas obnašajo povsem drugače, kot bi si želeli? »Odvisno od tega, kakšen je ta težek trenutek. Najprej se vprašajmo, ali imamo vpliv na položaj. Če imamo na položaj vpliv, začnimo ustvarjalno razmišljati o možnih rešitvah. Ne zadovoljimo se le z eno, temveč jih poiščimo več. Če na položaj nimamo vpliva, lahko delamo na lastnih čustvih: kako položaj sprejeti, kako sprejeti neprijetna čustva ob tem in kaj se naučiti iz njega.«
Pozitivna psihologija pri vzgoji otrok
Otroci so takšni »srčki« … dokler so pridni! A v procesu razvoja, socializacije in učenj se velikokrat obnašajo zelo drugače od tega, kakor si želimo odrasli. Poleg tega velikokrat potencirano odražajo naše občutke, ko si tega najmanj želimo. Kako torej pozitivno psihologijo uporabiti tudi, ko smo v vlogi staršev ali starih staršev? »Otroka lahko s preprostimi navadami naučimo iskati v življenju pozitivno. Na primer: vsak večer ga lahko povabimo, da nam pove tri pozitivne stvari, ki so se mu tisti dan zgodile, in seveda tudi mi z njim delimo tri pozitivne stvari, ki so se nam zgodile.«
Bolezni ne obsojajmo …
Tudi bolezen je del naših učenj, ob njej hitro pride razočaranje. »Ob hudi bolečini pa je najtežje, saj lahko vsak dobronameren nasvet izpade kot pametovanje,« dodaja Nastja, ki hkrati ponuja rešitev: »Tukaj nas pozitivna psihologija uči večje čuječnosti, to je večje prisotnosti tukaj in zdaj. S tehnikami čuječnosti se lahko naučimo, kako bolečino samo zaznati in jo sprejeti, je ne obsojati in ne obsojati sebe, da jo doživljamo. Če bolečino zanikamo ali če se ostro borimo z njo, ji dajemo le še večjo pozornost. S čuječnostjo pa se jo naučimo sprejeti takšno, kot je.«
Pozitivna psihologija proti negativni psihologiji
»V resnici ni negativne psihologije. Gre za to, da se je tradicionalna psihologija dolgo časa ukvarjala z duševnimi boleznimi, z reševanjem težav, krizami identitete, travmo in razvojnimi težavami. Posledično so šli psihologi v odnos s pacienti z domnevo, da pri pacientu obstaja težava, ki jo je treba rešiti. V devetdesetih letih je Martin Seligman začel alternativno gibanje, ki ga je poimenoval pozitivna psihologija. Seligman pravi, da se mora psihologija namesto na reševanje težav osredotočiti na ideje, ki vodijo do sreče, modrosti in razvijanja talentov. Tako danes pozitivna psihologija preučuje pozitivna čustva, vrline in osebne moči, ki vodijo do osebnega razcveta. Domneva v ozadju je, da ljudje ne uspejo zaradi tega, ker bi odkrili in popravili lastne napake, temveč ker odkrijejo in razvijajo svoje talente.« Nastja Mulej, soavtorica Maratona pozitivne psihologije
