Novice Svet24

HINA / STA

Zanj je namreč ekipa dobila dolgotrajne ovacije, občinstvo pa je ustvarjalcem namenila tudi veliko pohvalnih besed.

V filmu spremljamo skupino vojnih veteranov različnih narodnosti in veroizpovedi iz nekdanje Jugoslavije, ki se skoraj dve desetletji po koncu vojn udeleži terapevtske delavnice v odmaknjenem gorskem hotelu, Alen pa je idejo zanj dobil, ko je bil sam v tej vlogi. "Med poletjem 2010 sem se prijavil na delavnico, ki ga je mirovna organizacija ponudila vojnim veteranom iz Hrvaške, BiH in Srbije, ker se mi je to zdela dobra ideja za dokumentarni film. Mislil sem namreč, da sem svoje osebne izkušnje iz vojne že davno pustil za seboj. Vendar me je delavnica popolnoma prevzela. V zraku je bila napetost, vendar se je občutje nezaupljivosti in nelagodja sčasoma spreobrnilo v nadvse nenavadno razmerje razumevanja in sočutja. Takrat sem doživel katarzo. Zaradi nje sem se po pogovoru s producenti potem odločil, da o tej temi posnamem igrani celovečerni film," nam je po premeiri zaupal Drljević.

V filmu igrajo Primož Petkovšek – Petko, Sebastian Cavazza, Boris Isaković, Leon Lučev, Emir Hadžihafizbegović, Ermin Bravo, Boris Ler, Ivo Gregurević, Izudin Bajrović, Jasna Đuričić in Miralem Zubčević. Alen je igralce iskal na različne načine. "Za lik Valentina sem vedel, da bo to Leon Lučev. Ta lik je grajen na njegovi resnični biografiji. Tudi on je bil namreč vojak in je sodeloval v vojni. Drugi pa so se priključevali kasneje. Sebastian Cavazza in Primož Petkovšek sta se postala člana ekipe po tem, ko je prišlo do slovenske koprodukcije. Za vlogo terapevta sem sicer že prej želel, da bi ga igral Slovenec, saj se mi je zdelo zelo pomembno, da ga igra nekdo, ki ima eno povezavo s temi ljudmi. Slovenija je bila del skupne države, po drugi strani pa obstaja določena distanca, saj se v Sloveniji ni zgodila tako uničujoča vojna kot v Bosni in na Hrvaškem. Delali smo tudi castinge. V filmu tako sodelujeta tudi prava vojna veterana, naturščka, neprofesionalna igralca. Mislim, da je mešanica znanih izvrstnih igralcev in naturščkov, veteranov super kombinacija. Zelo zanimivo je bilo delati na ta način,“ pravi Alen.

Drljević si bo snemanje filma za vedno zapomnil. "Ves proces je bil zame pravzaprav terapija. Mislim, da se je isto zgodilo tudi z igralci, v bistvu z vso ekipo. Šli smo skozi dolgotrajen proces dela na scenariju, na likih. Prvič smo se dobili več kot leto dni pred snemanjem v hotelu Bistrica na Jahorini, kjer smo potem snemali film. Nekaj dni smo preživeli skupaj, z nami je bil tudi psihoterapevt in pshiater Vladimir Milošević, ki je eden od začetnikov psihodrame v nekdanji Jugoslaviji. Potem smo dolgo delali – ne samo scene iz filma, ampak tudi povsem osebne stvari – v bistvu smo odkrivali, koliko je tega v nas in kaj nas povezuje, kaj nosimo iz preteklih let. Vse to smo nekako potlačili, tako da se je potem scenarij nadgrajeval na osnovi teh naših srečanj in priprav. 10 dni pred samim snemanjem pa smo imeli igralske priprave, kar je neobičajno za današnji čas. Danes je pogosto, da igralec pride na prizorišče snemanja in začne igrati, mi pa smo zares dolgo delali, tako da je na samem snemanju, za katerega smo sicer imeli na voljo samo 18 snemalnih dni, vse potekalo brez težav,“ nam je dejal Alen.

Imrana Kapetanović

Celotna ekipa se je med sabo v tem času zelo povezala. "Pogosto se slišimo. Pravijo mi, da je bilo to snemanje zanje res nekaj posebnega. Bili smo izolirani v tem hotelu, nihče ni šel v Sarajevo, tudi mi, ki smo iz Sarajeva, čeprav je relativno blizu. Ves čas smo preživeli tam, tako da se je nekako snemanje pretapljajo s časom, ki smo ga skupaj preživeli po njem, tisti čas, ki smo ga preživeli izven snemanja, pa se je pretapljal v sam film. To je bila res ena čudotiva izkušnja,“ nam je dejal Alen. Pa tudi zelo čustvena. Med snemanjem filma je namreč ekipa večkrat jokala. Tudi sicer Alen pravi, da ni res, da moški ne jokajo. "Moški še kako jočejo. Jaz sem to videl tudi na srečanju z veterani pri ljudeh, ki so morali biti junaki, ki so bili pod vplivom stereopitov, da je njihova edina vloga, da branijo čast družine, domovine, naroda, vere ... a to je v resnici predsodek. Za te ljudi je to veliko breme, ki ga morajo nositi, pod tem oklepom pa je veliko ranljivega in ko ta čusva pridejo na plano, je to pravi vulkan,“ se spominja Alen.

Svetovno premiero je film doživel na festivalu v Karlovih Varih. "Bili smo v glavnem tekmovalnem programu in malo sem se bal, kako bodo ljudje tam reagirali, saj nimajo veliko stika s tem. Vseeno je to bolj regionalna tema, a rekcije po premieri so bile izvrstne. Imeli smo 10-minutne stoječe ovacije, ljudje so jokali, film se jih je čustveno dotaknil. Takrat sem prvič ugotovil, da bo film lahko komuniciral z ljudmi, ki niso s tega področja. To se je dogajalo tudi na drugih festivalih. Tudi v državah nekdanje Jugoslavije so bile zanimive reakcije. Moram priznati, da sem pričakoval veliko več negativnih komentarjev, a publika zares reagira čustvno, po projekciji prihaja do mene, se želi pogovarjati o filmu, pošiljajo pa mi tudi e-pošto. Mislim, da je ljudem enostavno že dovolj vse te zgodbe o vojni in te stalne napetosti, da nekako želijo preko razumevanja priti do neke končne sprave – saj konec koncev brez tega ne moremo naprej,“ še pravi Alen.