Lucija Hrovat se pri svojem delu zelo pogosto srečuje s prezahtevnimi ženami in možmi, ki ne znajo poslušati. Vsaj tako drug o drugem trdijo pari, ki jo obiščejo z namenom, da bi popravili in izboljšali svoj odnos. Pa je res tako? Smo ženske res tako zakomplicirane in moški res tako brezbrižni?
Naša sogovornica nam seveda ni postregla zgolj s pritrdilnim ali nikalnim odgovorom, ampak smo z njo pogledali v ozadje partnerskega odnosa. Vnaprejšnje prepričanje, da se žensk pač ne da razumeti in da se moški za to niti ne trudijo, gotovo ne pripomore k temu, da bi lahko gradili lep odnos. V prvi vrsti moramo torej odvzeti moč tako imenovanim rušilcem, kamor spadajo tudi takšna prepričanja, in jih preusmeriti v zdravilce. »Da bi izboljšali odnos do sebe ali odnos s partnerjem, je treba pogledati, kako je ta sestavljen. Koliko ima rušilcev, koliko zdravilcev in s katerimi orodji ga izboljšujemo,« pojasnjuje sogovornica in ob tem poudarja, da so najpogostejši rušilci odnosa prezir (poniževalne besede, zaničevalen izraz na obrazu, zavijanje z očmi, ignorantske geste, pomanjkanje spoštovanja, norčevanje iz partnerja s karikiranim oponašanjem), obrambno vedenje in izmikanje lastni odgovornosti (napadanje drugega, naštevanje vseh njegovih starih napak, prelaganje problema na partnerja in poudarjanje naše lastne odličnosti), prekinitev stika oziroma napoditev iz prostora ali stanovanja (užaljenost, trma, izmikanje, ignoriranje) ter kriticizem (osebni napad, ki vključuje negativne besede o značaju ali osebnosti drugega, pri čemer sebe postavimo v superiorni položaj). Vprašanja, kot so: kaj je s tabo narobe … zakaj si tako nezanesljiv, brezobziren, nesramen, pozabljiv … ali zakaj vedno pridem zadnja na vrsto, samo še poglabljajo težave v odnosu in nerazumevanje med partnerjema. Kar pa ne pomeni, da kritike ne smemo uporabljati. Kadar je ta konstruktivna in predstavljena tako, da partnerja ne razvrednotimo, je povsem primerna.
Odločitev za zdrav odnos
Da rušilce odnosa pretvorimo v zdravilce, se moramo najprej zavedati nekaterih dejstev. Kot je denimo to, da smo sami odgovorni za svoje počutje, vedenje in za to, da drugim povemo, kako se počutimo. Zavedati in sprijazniti se moramo s tem, da drugega ne moremo spremeniti. Imamo pa zato možnost, da spremenimo nekaj pri sebi. Potrebna je zavestna odločitev za zdrav odnos. Ta želja bo tako postala močnejša v trenutkih, ko bi lahko nastopili rušilci. Namesto njih lahko vzpostavimo zdravilce: globoko prijateljstvo, vzajemno spoštovanje, zmožnost in sposobnost uživanja v družbi drug drugega ter poskus, da se ponovno povežemo oziroma odpravimo »napako v stiku«. Slednje dosežemo z vsakim dejanjem, držo ali besedo, ki preprečuje, da bi negativnost (jeza, bes, prezir, strah, groza, nemoč, obup …) ušla izpod nadzora. Lahko je to humor, ki razelektri ozračje, lahko opravičilo, lahko preprosto priznanje, da potrebujemo nekaj trenutkov, da trezno razmislimo o problemu. Ker pa so lahko nekateri rušilci v nas vcepljeni že od ranega otroštva in predstavljajo vzorec obnašanja, vedenja, razmišljanja, ki smo se ga navadili, kljub temu da je razdiralen tako za našo osebno rast kot za kvaliteten partnerski odnos, jih ni vedno preprosto preseči. »Zato ponavadi ni dovolj, da se sanira trenutno stanje, ampak se je treba poglobiti v doživljanja v otroštvu, ki so zaznamovala tistega fantiča in deklico, ki sta se šele učila o svoji vrednosti, kako je biti ljubljen, kako se rešujejo problemi, kaj pomeni varnost … In sta s to prtljago kasneje vstopila v odrasle odnose.«
Kaj potrebuje vsaka ženska in moški v odnosu do sebe in partnerja?
Strokovnjakinja pravi, da sta moški in ženska po naravi naklonjena drug drugemu in iščeta drug drugega, kar, če ni v odnosu manipulacij, vodi k čustveni navezanosti, toplini, nežnosti in spolni intimnosti. »Če pa nosita v sebi rane, ki niso bile nikoli zakrpane, bodo privrele na plan ob najbolj vsakdanjih situacijah. Najprej skozi jezo in strah. In ravno to je tisti moment, ko ima posameznik priložnost, da se sooči s tistimi čutenji, potrebami in željami, ki jih je moral dati na stran, da je ohranil vez s starši. Če lahko partnerja ponovno začutita vso bolečino, osamljenost, sram in zavrženost, si jo povesta, zdržita in se povežeta v tem, zmoreta prenašati vse frustracije, ki jima jih prinaša vsakdanje življenje v odnosu.« Čeprav smo si ženske in moški med sabo v marsičem različni, imamo vendarle tudi nekaj skupnega. »Vsaka ženska in moški (do sebe in do partnerja) potrebujeta podporo v svoji drugačnosti, sprejemanje neprijetnih delov sebe, podpiranje različnosti drugega, možnost neprilagajanja in svobodnega razvijanja lastne identitete. Poleg tega si ženske želijo biti ljubljene, občudovane od partnerja, želijo si, da denimo opazi novo frizuro, obleko, njene dosežke in da je ponosen nanjo. Ravno tako si želijo biti ponosne na svojega partnerja, se ob njem počutiti varne, a hkrati samostojne. Moški po drugi strani potrebujejo pohvalo in priznanje od ženske, da so prvi, boljši od drugih 'tekmecev'. Radi imajo odkritost, zato ne želijo brati med vrsticami in si po svoje razlagati namigov. Cenijo, da jim ženske pustijo, da poskrbijo za svoj del odgovornosti v odnosu, da jih podpirajo.«
Kako lahko prezahtevnost izgine
Očitno stereotipi res ne nastanejo kar tako v tri dni, saj Hrovatova odgovarja, da lahko ženske včasih res postanemo prezahtevne. Žal pa se moški premalokrat vprašajo, zakaj je do tega prišlo. »Ženske lahko postanemo 'prezahtevne' takrat, ko si morda tolmačimo partnerjevo tišino, umaknjenost ali njegov odgovor na vprašanje, kaj razmišljaš (»Nič«), kot način, s katerim se partner umika iz zveze. Takrat dobimo občutek, da zanj nismo več privlačne, in nas postane strah. Ravno zato v takšni situaciji 'zahtevamo' še več: več stika, več pogovora, da bi se pomirile. To pa lahko partnerja prestraši, zaradi česar se še bolj umakne. Kaj se skriva za tem strahom? Strah pred bližino? Če se preveč odprem, bom pogoltnjen, partner me bo prevladal …, kar pa izhaja iz čisto druge dinamike, iz primarne družine, in se samo vleče v odrasel odnos. Če si partnerja dasta priložnost, da iskreno spregovorita o tem, kaj se dogaja, kako se počutita, da postaneta ranljiva in si izpovesta težave, doživljanja in ohranita spoštljivo govorico, se lahko kaj hitro pomirita in dogovorita. In prezahtevnost izgine.«
Moški ne znajo brati med vrsticami
Prepričanje, da moški ne znajo poslušati, ne drži povsem. Problem je le v tem, da poslušajo drugače kot ženske. »Raziskave so pokazale, da ženske med pogovorom uporabljamo obe polovici možganov, za analizo (levo polovico) in za občutke (desno polovico). Moški med pogovorom vklopijo samo levo, analitično polovico. Kar pomeni, da se morda moški izgubijo v kopici informacij in ne znajo brati med vrsticami. Jim je pa dovolj, da jim ženska pove kratko, jedrnato in konkretno.« Če si želite, da vas bo vaš moški razumel, ne ovinkarite. In ne pričakujte, da bo bral vaše misli, saj te sposobnosti preprosto nima. Enakopravnost nikoli ni pomenila tega, da bomo enako tudi razmišljali in dojemali stvari in dogodke. »Smo drugačni, a ravno ta drugačnost nas lahko pripelje do trdne povezanosti,« zaključi zakonska in družinska terapevtka.
