O koncertu pa tudi o oboževalcih, medsebojnih vezeh in spremembah na sceni smo se pogovarjali z ustanoviteljema skupine, pevcem Akijem Rahimovskim in avtorjem skladb ter kitaristom Huseinom Hasanefendićem - Husom.
4. novembra spet prihajate v Stožice. Kaj ste tokrat pripravili svojim oboževalcem?
Husein Hasanefendić: Dober žur – kot po navadi. To je najpomembneje.
Aki Rahimovski: Tokrat bodo oboževalci deležnih dveh koncertov v enem – električnega in akustičnega. Vse skupaj se je začelo lani v puljski areni.
Imeli boste tudi goste ...
Aki Rahimovski :Tako je. Na odru se nam bodo pridružili izvrstna glasbenica Neisha, godalni kvartet Cordas Quartet, perkusionist Mladen Ilič, svetovno priznani saksofonist Igor Geržina ter odlični pevki Tina Kresnik in Ana Kabalin.
Husein Hasanefendić: Po Ljubljani bomo imeli v okviru te turneje samo še en koncert v Zagrebu. Res mislim, da si je to vredno ogledati in poslušati, saj gre za koncert na zelo visoki ravni – tako vizualno kot zvočno. Pridite in se prepričajte, da ne lažemo!
V skupini Parni valjak nastopata že 42 let. Kaj je tisto, kar vaju drži skupaj?
Aki Rahimovski: Prvenstveno prijateljstvo, obenem pa tudi glasba.
Husein Hasanefendić: Na to je težko odgovoriti. Verjetno gre za srečno okoliščino, da smo se našli tako na človeški kot na poslovni in čustveni ravni. Smo dobra ekipa različnih ljudi, ki relativno dobro funkcionira in ima skupno kemijo. Dejstvo, da smo že vrsto let uspešni, nam je verjetno vse skupaj zelo lajšalo. Jaz že ves čas govorim, da smo srečni in privilegirani ljudje, saj se preživljamo s tem, kar radi delamo. A se za to tudi maksimalno trudimo. Zares se maksimalno trudimo dati vse, kar lahko, in mislim, da ljudje to prepoznajo.
Se še spominjata, kdaj sta prvič skupaj stala na odru?
Aki Rahimovski: S Husom sva bila prvič skupaj na odru še v skupini Grupa 220, na podlagi katere sva potem ustanovila skupino Parni valjak.
Sta si takrat mislila, da bosta pri teh letih še vedno igrala?
Aki Rahimovski: Mogoče igrala, a o tem sploh nismo razmišljali ...
Husein Hasanefendić: … Ne, ni bilo takšnih primerov. Začetek rokenrolskih skupin sega v sredino oziroma v konec šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Nameravate iti po poti skupine The Rolling Stones?
Husein Hasanefendić: Če bo le bog dal. Kaj je lepšega kot igrati vse življenje? To je, kot da bi se igral vse življenje.
Na koncerte prihajajo tako vaši vrstniki kot ljudje, ki bi lahko bili vaši vnuki ...
Husein Hasanefendić: Ko si tako dolgo na sceni, je normalno, da prihaja več generacij. Kar je fascinantno in kar na neki način človeka naredi ponosnega, je dejstvo, da nekdo, ki ima recimo 42 let, ne pozna sveta brez Parnega valjka, nekdo pri 55 letih pa je odraščal ob nas in je, hotel ali ne, moral slišati neko našo pesem. Mi smo zvočni zapis velikega števila življenj, in to je sijajna stvar. Stavil bi, da smo bili zraven tudi pri spočetju kakšnega življenja.
Vam oboževalci na oder pogosto vržejo kakšno darilce?
Husein Hasanefendić: Včasih je bilo tega več, zdaj pa le sem in tja na oder prileti kakšen nedrček. A to je normalno, včasih smo bili mlajši, tako kot tudi naši oboževalci. Zdaj nas večina tistih oboževalcev, ki je odrasla ob nas, prihaja poslušat – zares poslušat – o čem pojemo, kako pojemo ... mladi pa zelo pogosto pridejo iz tradicije – starši so nas poslušali, oni pa so to nasledili. Mlajši zelo pogosto na youtubu naletijo na skupino in odkrivajo njeno preteklost. Bistvo vsakega benda so sicer nove pesmi in moram priznati, da sem zelo žalosten, saj imam občutek, da je dandanes zelo težko priti ven z novimi pesmimi. Imamo zelo veliko dobrih novih pesmi, ki jih zaradi drugačnih radijskih formatov veliko ljudi nima možnosti slišati. Časi so se spremenili. Veliko težje je, kot je bilo nekoč. Nam kot bendu se zdi zelo pomembno, da ljudje vedo, da jim lahko ponudimo tudi kaj novega, da ne živimo od nostalgije. Najhujša stvar je živeti od nostalgije. Svoje nove pesmi tako ljudem zaradi spremenjenih okoliščin predstavljamo na koncertih. Nove pesmi so obvezno čtivo na nastopih – ob seveda tistih, ki jih moramo igrati ...
Aki Rahimovski: … Nekaj najlepšega je, ko vidiš, da občinstvo v prvih vrstah, kjer je običajno mlada publika, pozna nove pesmi. To je res lepo.
Že prej sta omenila, da nista samo sodelavca, ampak tudi prijatelja. Kaj najbolj cenita drug pri drugem?
Aki Rahimovski: Jaz najbolj cenim njegovo potrpežljivost, on pa mojo norost. (smeh)
Se kdaj tudi spreta?
Husein Hasanefendić: Seveda, a to je konstruktivni prepir. Prepiramo se samo o tem, ali je bil nastop tako dober, kot bi moral biti – iz naše perspektive. Naš kriterij nima zveze s kriterijem občinstva ali kritikov. Naš kriterij je najstrožji. Mi natanko vemo, kdaj je dobro in kdaj ni. Sami sebi zelo težko rečemo: »Super je bilo,« ker se vedno najde prostor za izboljšave. In dokler bo obstajal ta moment, da želimo in mislimo, da lahko bolje in dalje, do takrat bo imelo tudi smisel igrati dalje. Če bi v glavi prišel do zaključka, da ne morem bolje ali da kot skupina nimamo možnosti biti boljši, kot smo, bi to pomenilo, da smo prišli do konca, saj bi v tem primeru lahko samo obstali na tej točki. Tega pa si ne želim.
Imate kakšen ritual pred nastopom?
Husein Hasanefendić: Pred nastopom potrebujemo malo meditacije in malo miru. Aki se rad umakne in se na nastop pripravi v tišini ...
Aki Rahimovski: … Ko slišijo, da začnem peti Parlami d'amore … vedo, da je to znak, da lahko gremo na oder. Da sem se razpel. (smeh)
Kaj pa običajno počnete po koncertu?
Aki Rahimovski: Gremo na kakšno večerjo. Vse manj je zabav po koncertih ...
Husein Hasanefendić: … Pogosto se skupaj kam usedemo. Po koncertu se radi podružimo. Redko pa organziramo kakšne uradne zabave, saj moraš biti v tem primeru spet aktiven in se predajati drugim, mi pa se po koncertih želimo malo sprostiti, tako da ta čas najraje preživljamo v krogu benda in naožjih prijateljev.
Kako preživljata prosti čas?
Aki Rahimovski: Tudi ta je v znamenju glasbe. (smeh)
Husein Hasanefendić: Živim normalno civilno življenje. (smeh) Največ časa sicer tudi med prostim časom zavzema glasba. Skoraj vsak večer snemam, igram inštrument ali počnem kaj drugega, povezanega z glasbo. To preprosto obožujem. To je moje življenje. Ne glede na vse vaje, poti in nastope težko mine kakšen dan, da ne bi bil v svojem majhnem studiu in nekaj delal. To me preprosto najbolj izpolnjuje. Veliko tudi berem, zato ker me to veseli. Kar zadeva športne aktivnosti, pa igram tenis in pozimi smučam.
Aki Rahimovski: Jaz pa zadnje čase ne morem veliko brati. Majhne črke so. Moram si kupiti očala. (smeh) Med prostim časom sem ali doma ali pa nekje z družbo. A tega časa je zelo malo, saj s skupino veliko časa preživimo v prostoru za vaje, kjer vadimo. Če nismo tam, smo pa v studiu ali na poti.
Kakšno glasbo pa vidva poslušata?
Husein Hasanefendić: Jaz redno spremljam sceno. Poslušam radio ali pa po youtubu iščem novosti. Na žalost ugotavljam, da je zelo malo dobrih skupin. Imam sicer nekaj bendov, ki jih obožujem in kupujem njihove albume. Včasih pa mi zelo prija klasična glasba – kot odmik od glasbe, ki jo igramo. Nima smisla poslušati samo rokenrola, moraš odkrivati nove stvari.
Aki Rahimovski: S Husom sva si glede tega precej podobna. Jaz sicer ravno ne poslušam klasične glasbe, če na dolgih vožnjah ujamem kakšen program, ki vrti to glasbo, pa ji prisluhnem, saj me pomiri in sprosti – nekako drugače deluje. Doma pa imam ves čas prižgan radio, tako da je glasba v mojem življenju res nenehno prisotna.
Ali trenutno pripravljate kakšne nove pesmi?
Husein Hasanefendić: Naša založba pritiska na nas, naj izdamo novi album, tako da ga bomo izdali najverjetneje naslednje leto. Ploščo bomo izdali, čeprav je ta dandanes bolj za zbiratelje kot za masovno potrošnjo. Imamo sicer že pet singlov, ki niso na albumu, nato pa jih bo treba posneti še nekaj. Pesmi sicer na vso srečo imamo. Zdaj se odpravljamo v novomeški studio, kjer bomo posneli šestega. Ta nam je zelo všeč, ker je velik in lahko pesmi snemamo vsi skupaj, kot bi bili na koncertu. Mislim namreč, da je za tisto občinstvo, ki glasbo posluša, zelo pomembno, da sliši ljudi igrati skupaj. Današnja produkcija je zelo pogosto povsem umetna. Ni inštrumentov, so le zvoki. Nič nimam proti temu. Vsako obdobje ima kaj svojega. A mi smo skupina, ki obožuje igranje v živo. Radi zabeležimo tisti trenutek, emocijo in energijo, in to potem ostane za zgodovino. Vse pesmi sicer v živo dobijo neke nove oblike, menjamo jih, jih nadgrajujemo ... Pesem je živo tkivo. A zabeležiti ta moment – to je to.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Husein Hasanefendić: Mislim, da je čas najstrožji kritik. Tega, da obstaneš tako dolgo in da si uspešen tako dolgo, ne moreš doseči z goljufanjem. Ne moreš nekoga okrog prinašati 42 let. Ponosen sem na to, da smo obstali tako dolgo, ob tem pa nismo prodali svoje duše ...
Aki Rahimovski: … Mi smo pravo nasprotje poceni stvarem, ki so stalno v prodaji.
Bi kaj spremenili, če bi lahko?
Husein Hasanefendić: Vedno bi se dalo kaj spremeniti. Ko človek z današnjimi izkušnjami gleda na svojo preteklost, je normalno, da vidi neumnosti, napačne poteze, slaba besedila ali pesmi, ki niso izpadle tako, kot bi morda lahko, ali pa sem si domišljal, da bi morda lahko oziroma sem si želel, da bi. Vse to bi malo popravil, vsekakor pa bi ponovil isto pot.
Aki Rahimovski: Pravijo, da vsak uspeh spremlja tudi malo napak. To je življenje. Če bi lahko spreminjali stvari, bi bilo življenje dolgočasno, saj bi bilo idealno. Tako pa se učimo. Živimo in poskušamo ne ponavljati istih napak.
