Človekov ločevalni um si je zamislil dva svetova, divjino in kultiviran svet. Ker pa narava ne deluje črno-belo, je med njima sivo prehodno območje. To široko mejo v obe smeri nenehno prečkajo pleveli.
Pojem plevel je antropocentričen domislek, ki se spreminja v času, glede na to, v kolikšni meri se ne drži človekovih načrtov. Občudujemo negovano trato, toda na vrtnih gredah trava postane plevel. Pleveli najbolj uspevajo v človekovi bližini, čeprav lahko preživijo brez nas. Pisec botaničnih spisov Michael Pollan piše: »Pleveli ne morejo preživeti brez človeka,« vendar dodaja, »brez človeka, ki je ustvaril polja, vrtove in trate.« To je pomenljiva resnica o plevelih.
Uspevajo na neobdelani zemlji in v poškodovani krajini, ki je bila razdejana s težko mehanizacijo, na krčevinah gozdov, po odstranjevanju naravne vegetacije z brežin rek, po regulaciji rek ter gradnji prekopov in nasipov, v gradbenih jamah in bombnih kraterjih, v zapuščenih stavbah in ruševinah, v opuščenih kamnolomih itn. Polivanje gnojnice po travnikih uniči cvetlice. Pestra flora izgine, med travo vidimo le še plevele: trpotec, zlatice, regrat in gosji petoprstnik.
Pleveli so utrip življenja, pri nekaterih poznamo deželo izvora, pri drugih ni znana, lahko so pobegli z vrtov, polj farmacevtskih družb ali so preseljenci z osiromašenih rastišč in opuščenih površin, lahko so slepi potnik na kopitih in parkljih živali, na perju ptic ali dlakah živali, na pnevmatikah vozil, naših oblačilih in podplatih ter med prtljago, pogosto potujejo s hrano za ljudi in živali ter z odpadki. Z globalno trgovino pleveli postajajo kozmopoliti. Mednje spadajo: orlova praprot, ptičja dresen, kodrastolistna kislica, velika kopriva, navadni dresnik in navadna zvezdica.
Naj narava sama najde svojo pot
Tako imenovane invazivne rastline (pravilno imenovane alohtone vrste) so tako kot človeški begunci posledica globalizacije, migrirajo iz ene kulture v drugo in lahko ustvarjajo težave, zato niso vedno dobrodošle. Invazivni pleveli lahko povzročijo izgubo lokalne biotske pestrosti. Vendar je ta zgolj začasna, kajti narava vedno najde novo ravnovesje. Zavedati se moramo, da prvobitne divjine ni mogočeče obnoviti in tudi varovanje ekosistema v zajezenem stanju razvoja ima z naravo malo skupnega. Rezultat je na glavo postavljeno naravovarstvo, ki je danes pogosto le prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij. To je še ena izmed človekovih želja po obvladovanju narave. Naj narava sama najde svojo pot. Naturalizacija se nikoli zares ne konča. Pomembnejša je ponovna naturalizacija človeškega življenja, torej obuditev povezave človeka z naravo. Če se bo nadaljevala globalizacija trgovine, bomo vse bolj globalizirali tudi plevele. O tem piše Stephen Meyer v knjigi The End of the Wild, ki govori o adoptivnih generalistih: »Še vedno bo planet poln življenja, ki pa bo drugačno, manj bo pestrosti in več enoličnosti, bolj bo predvidljivo in manj vznemirljivo ter manj privlačno za človeško oko.« To je pozunanjenje globalizacije človeške družbe, kjer je vse standardizirano, poenoteno in predvidljivo.
Pleveli, imunski sistem narave
Pleveli so pionirske rastline, ki zasedajo na kateri koli način ogolela tla. So imunski sistem narave in zdravijo poškodbe, ki so jih naredile geološke spremembe, ter govorijo o napakah, ki jih je storil človek. Sporočajo nam stanje prsti. Pleveli so kot tovariši v orožju iz prve bojne linije, pogumni gverilci iz sveta rastlin. Ko se človek umakne za en korak, se pleveli približajo za en korak. Če pa človeka ni več blizu, prevzame pobudo rastlinje. Oglejte si zapuščene hiše in opazujte, kako rastlinje postopno naturalizira nekdanja bivališča. Po petdesetih letih komajda opazite ostanke hiš. Mnogo o tem lahko preberete v knjigi Alana Weismana The World Without Us, 2007 (Svet brez nas, prevod Urška Pajer, Modrijan, 2009). To je sicer fikcija, v živo pa si lahko ogledate dokumentarni film Requiem for Detroit, ki ga je režiral Julien Temple. Prikazuje množično izselitev ljudi in propad Detroita, kjer je tretjino površine mestnega središča kolonizirala divja vegetacija, prerijski plevel. Ali to, kar se je zgodilo Detroitu, čaka vse nas?
Trnje in osat ti bo rodila …
Malce zgodovine, začnimo z Biblijo. Uvodna Geneza je polna rastlinskih alegorij, kot da je Bog vegetarijanec. Tretji dan stvarjenja je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!« Peti dan je iz prahu zemlje ustvaril prvega človeka po svoji podobi in mu dal v hrano vse zelenje s semenom. Potem je naredil Evo, zasadil rajski vrt in vanj postavil oba. Zapovedal jima je, da smeta jesti z vseh dreves v vrtu, razen z drevesa spoznanja dobrega in hudega. Rajska sreča prvega para je bila kratkotrajna, kajti vsak raj ima svojo kačo. Kača je zapeljala Evo, ta pa Adama. Bog je odkril njun greh in rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in hudo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke!« Evi je rekel: »Mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke.« Adamu pa: »Naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila (!) in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh ...« Sledila je strašna kazen, izgon iz rajskega vrta. Bog Stare zaveze je bil grozovito maščevalen in je srd stresal tudi kot varnostni ukrep, da ne bi Adam in Eva jedla še z drevesa življenja. In njuni potomci smo obsojeni na trnje in osat preklete zemlje! Prekleta zemlja rojeva prekleti plevel. Preklet je bil tudi bratomorilec Kajn. Toda bodite pozorni, Kajn poljedelec je ubil Abela živinorejca. Ali ni to alegorija civilizacije v rodovitnem polmesecu, ki je napravila ekološki samomor, ker je uničila rodovitno prst. Abelove koze in ovce so jurišne čete za uničevanje tal in širjenje puščav. Preveč paše zruši ekosistem, sledi erozija in prevlada plevela. Sledil je premik civilizacije na Zahod, posledice uvoženih ovac pa si lahko ogledujemo na goličavah Krasa.
Njive, porodnišnica plevela
Neolitska revolucija je pomenila civilizacijski in kulturni prelom. Iz nabiralcev smo postali poljedelci, iz lovcev živinorejci, rodil se je Homo faber, človek kovač. Koval je meče in pluge, meče je zabadal v prsi sočloveka, s plugi je rezal v nedrja zemlje. Zemlja je zanosila pod železom in pod železom počasi umira. Dramatične posledice so se hitro vrstile in dosegle vrhunec v današnjih dneh.
Že v plasteh paleolitika izpred 250.000 let so raziskovalci našli semena plevelov: navadno zvezdico, navadno smrečico, več vrst kislic in ptičjo dresen. Torej so pleveli v človekovi bližini živeli že pred dobo Homo agricola. V medledenih dobah so prevladovale pustote po umiku ledenikov, ter stepe in tundre, po katerih so kolovratili mamuti, severni jeleni in dlakavi nosorogi. Pustote sicer nastajajo ves čas geološke zgodovine po umiku ledenikov, regresiji morja, strditvi lave, na plaziščih, prodiščih in na poplavnih območjih. Človekova njiva je popolna analogija naravne pustote, zato je kmet najuspešnejši gojitelj plevela, kar je svojevrsten paradoks. Koruzna monokultura zaseda njive zgolj pol leta, pol leta pa je njiva pustota, raj za pionirske plevele. Njive so postale porodnišnica plevelov. Sicer pa človek sam pripomore k širjenju plevela z izsekavanjem in požiganjem gozdov, preveliko pašo in opuščanjem podeželskih naselij oziroma z urbanizacijo. Karkoli ljudje ustvarijo, da bi obranili kultivacijo pred divjino, odprejo pot plevelom. Poglejte rastlinje ob cestah in parkiriščih, železnici in letališčih, ob melioriranih rečnih bregovih, bregovih akumulacijskih jezer ali pod daljnovodi. Vse to so smeri vstopa plevelov v urbani svet. Po katerikoli poti pridejo, jim jo je utrl človek. Poti človeka so poti plevelov.
Potniki skozi zgodovino človeka
Plug je razdiralno in nasilno orodje. Pleveli so se že ob prvi uporabi pluga pred 6000 leti v Mezopotamiji privajali na to, da preživijo oranje in mu sledijo, ter se z življenjskim ciklom, svojo višino in semeni začeli pretvarjati, da so pšenica, lan in druge poljščine. Na spravilo poljščin so se epigenetsko prilagodili na tri osupljive načine: enako visoki so kot pridelek, zato jih srp požanje hkrati; semena dozorevajo istočasno s pridelkom in so podobne velikosti, zato jih je težko ločiti. V neolitiku so ob artefaktih človeka našli poljski mak, navadno rosnico, njivsko gorjušico in divji radič. V bronasti dobi še kurjo češnjico, navadni dresnik, belo metliko, njivski mošnjak in malo koprivo. Znamenite so najdbe obredno umorjenih mladih moških iz železne dobe v šotiščih na Danskem. V vsebini njihovih želodcev so našli kar 63 vrst rastlin, v glavnem semen ječmena, lanu, bele metlike, rmana, detelje, laške ljuljke, navadnega dresnika, plahtice in nenavadno velike količine ptičje dresni. Ali je bil zadnji obrok žrtvovanega nesrečnika del obreda? Pleveli so lahko pomenljivi arheološki artefakti, potniki skozi zgodovino človeka, ki pričajo o njegovih dejavnostih in prepričanjih.
Erotična magija in sveti pleveli
V srednjem veku so pleveli izgubili ves pomen, razen seveda v času vojne in lakote. Ljudi pa so privlačile magične lastnosti nekaterih plevelov, pri katerih ista rastlina, odvisno od doze, deluje kot strup ali zdravilo. Znan je magični obred mladih žensk v kresni noči, ki naj bi odgovoril na vprašanje o ženinu. Dekle je vzelo dve stebelci velikega trpotca s cvetovi, odstranilo vse moške cvetove, zavilo stebelci v list kislice in vse skupaj zvečer položilo pod kamen. Zjutraj je preštelo na novo odprte moške cvetove, in več ko jih je bilo, zanesljivejši je bil prihod težko pričakovanega ženina. Čedna erotična magija z moškimi spolnimi organi! Anglosasi so poznali 9 svetih rastlin, samih plevelov: pelin, trpotec, krebuljica, potočarka, navadni čistec, velika kopriva, komarček, kamilica in lesnika. Do danes pa se je ohranilo nabiranje divje zelenjave, to so regrat, čemaž, kislica, velika kopriva, beluš, bljušč, poletni luk in solinka. V spomin na davne prednike so sodobne nabiralce poimenovali neoprimitivni nabiralci.
Potujoče maternice z zarodki
Pleveli imajo množico semen, ki so dolgo obstojna. Semena v prsti lahko preživijo stoletja in označujejo premike človeka skozi čas. Zgodovina naroda je zapisana v zemlji. Semena rumenega katanca iz rimskih nahajališč so kalila po 2000 letih; semena bele metlike so vzklila po 1700 letih; kanadska hudoletnica pridela kar 400.000 semen; poljski mak ima v vsaki glavici 1000 semen, v času pred herbicidi so ocenili, da je na hektarju njive do 200 milijonov spečih semen! Seme navadne solinke kali že v 30 minutah, navadni grint pa v 6 tednih iz semena zarodi novo seme.
Plevele krasi izjemna mobilnost semen. Ker so prirasli, na tvegana potovanja pošiljajo potomstvo. Seme je neke vrste potujoča maternica z zarodkom. Semena imajo padalca, krilca in peresca, s katerimi se širijo skozi zračna prostranstva; lepila, kaveljčke in kljukice, da se oprimejo perja ptic ali dlak sesalcev, sposobna so se prebiti skozi prebavno cev, da potovanje končajo obilno pognojena z iztrebki živali. Repinec ima semena, opremljena z množico premičnih kaveljčkov, s katerimi se pritrdi. Švicar George de Mestral se je naveličal odstranjevanja semen iz kožuha psa in s svoje obleke. Nekega dne je semena repinca pogledal pod lupo in dobil zamisel za trakove velcro, 'ježke'. Leta 1951 jih je patentiral in brez njih si ne predstavljamo sodobnega življenja.
Številni pleveli so v pomoč iskalcem rudišč ali pa odkrivajo skrita onesnaženja s težkimi kovinami. Kobalta je v trpotcu in zlaticah 160-krat več kakor v okoljskih travah. Regrat, velika kopriva in njivski osat koncentrirajo baker s faktorjem 5. Magnezija je v rmanu, ozkolistnem trpotcu in cikoriji še enkrat več kakor v okoljskih travah. Za biološki test kontaminacije je odlična črvinka, ki kopiči številne minerale. Za analize so primerni celo herbarijski primerki.
Navadna regačica na rastišču pokriva vsak kvadratni centimeter tal. S svojimi debelimi koreninskimi poganjki na gosto preprede tla. Vsak delček korenine rodi novo rastlino. V enem letu korenine zrastejo za en meter, ena sama rozeta pa prekrije en kvadratni meter površine. Opisan je kamnolom v Kentu, kjer so izmerili neverjetno globino korenin: devet metrov! Regačico je najti po zakotju zidov in zidcev ter v kotih vrtov, velika skrivnost pa ostaja, zakaj se ne razširi na trate, grede in njive. Še dobro, kajti v nasprotnem primeru bi postala nepremagljiva težava kmetijstva, saj je odporna na vse herbicide!
Velika kopriva je trajnica, pogosta predvsem na nekdaj gnojenih površinah. Ljubijo jo arheologi, ker jim kaže lokacije nekdanjih človekovih bivališč. Njen lokacijski »spomin« seže do 1600 let v preteklost. Tudi zanjo je značilna agresivna rast podzemnih stebel, ki se širijo s hitrostjo en meter na leto.
Navadni dresnik premore sijajno zbirko možnosti za preživetje. Semena kalijo tako poleti kot jeseni in so obstojna do 40 let. Njegove korenine segajo do pet metrov globoko, pletež podzemnih stebel pa v eni rastni sezoni pokrije površino 25 m². Če se ga lotite z motiko, iz vsakega koščka korenin zraste nova rastlina, sto koščkov – sto rastlin. Tudi vsak kos stebla, ki se znajde pod zemljo, takoj požene korenine. Če ga večkrat kosite, boste ugledali čudež narave, dresnik bo spremenil obliko in se spremenil v nizek grmiček z več vejami. Ob vsakem rezu korenine rastlina izloči mlečno tekočino, ki se takoj spremeni v antiseptični kalus (zadebelitev).
Nedotika je enoletnica, ki jo krasi izjemno hitra rast. Od naših petih vrst so štiri prinesli iz Srednje Azije kot okrasne rastline. Iz vrtov so pobegnile v divjino in tam postale problem na rečnih bregovih. Nedotika ob dotiku izstreljuje semena, ki plavajo, poleg tega jim širjenje utira nespametna raba gradbene mehanizacije ob vodotokih.
Japonski in sahalinski dresnik sta prav tako nekdanji okrasni rastlini, ki sta našli pot v divjino. Tudi njiju se je prijelo ime invazivka, v tem primeru dobesedno, saj se korenine širijo s hitrostjo 20 metrov na leto in segajo do tri metre globoko! Poganjki lahko prebijejo asfalt in dvigujejo betonske plošče. V Angliji sta ti rastlini velik problem, saj za njuno odstranjevanje porabijo na leto 150 milijonov funtov, 50 funtov na kvadratni meter! Sedaj poskušajo z naravnim predatorjem, sesajočo žuželko Aphalara itadori, ki so jo uvozili iz Japonske. Tudi pri nas bi morali storiti enako, ne da nenehno govoričimo o invazijah alohtonih vrst, ki uničujejo biotsko pestrost. Toda najprej smo sami uničili bregove rek in še sreča, da dresnika ne prehajata v kultivirano krajino in gozdove. Vsekakor bi bil bolj zdrav manj dogmatski pogled, ki ne bi povzročal botanične ksenofobije, saj je ta popolnoma neučinkovita. Angleži imajo že 1550, Avstralci pa 2500 tujerodnih vrst rastlin, pa če jim rečemo alohtone, pritepenke, invazivke ali kakorkoli že. Odstraniti jih ni več mogoče, ker so se že »udomačile«. Na kratko bi jih lahko držali zgolj njihovi naravni predatorji.
