In če ob tem upoštevamo dejstvo, da se danes mladi za otroke odločajo, ko sploh niso več tako mladi (vsaj po letih ne!), je jasno, da je generacijski razkol vse večji. In če smo imeli nekdaj generacijo X, pa potem nekaj časa indigo otroke, se vse bolj uporablja izraz milenijske generacije. Gre za otroke, rojene med letoma 1980 in 2000, ampak če pomislimo, kaj vse se je zgodilo v teh dveh desetletjih, nam hitro postane jasno, da to generacijo težko obravnavamo enotno. Razpad države, ki se je mlajši sploh ne spominjajo več, nove meje in nove države, nov sistem razmišljanja, spremembe v šolstvu, sodobne tehnologije, ki so dostopne vsem, družbena omrežja in z njimi povezan prost dostop in dotok informacij in še in še. In danes so »otroci«, ki jim je bil recimo mobilni telefon položen tako rekoč v zibko, odrasli in bodo imeli kmalu otroke. To so tisti, ki gredo na sprehod s slušalkami v ušesih in se za isto mizo pogovarjajo s sporočili. Ali če povemo drugače, to so tisti, ki se ne znajo več pogovarjati (z besedami).
Otroci in starši
Naši starši so odraščali v nekem drugem času, največkrat tudi v drugem okolju. Seveda se vsega spominjajo drugače, ampak tisto, kar je pomembno, so vrednote, ki so nam jih privzgojili. Empatija, pripravljenost za učenje ter pošteno služenje denarja, spoštovanje drugačnosti … Vrednote preživijo vse. In seveda, kar so naši starši naučili nas, sami prenašamo na naslednje rodove, naslednje generacije. Kot so naši starši od nas poslušali, kako ničesar ne razumejo in nimajo pojma, enako poslušamo tudi mi od naših otrok. In nas to prav veliko ne sme presenetiti. Kakovost vzgoje bomo videli, ko bodo otroci odrasli in šli živet na svoje.
Justin proti Elvisu
Morda kar večni kamen spotike med starši in otroci je glasba. Univerzalni jezik, ki je nekaterim vedno preglasen. Najboljše je, da otroci začnejo s poslušanjem njim primerne glasbe, torej otroške. Naj razvijejo občutek za ritem, melodijo in naj bodo besedila takšna, da jih bodo razumeli in tudi sami zapeli. Z leti, predvsem pa s prehodom v šolo bodo vse bolj dovzetni na vpliv okolice in bodo poslušali tisto, kar bo med prijatelji najbolj priljubljeno. Težko jim boste dopovedali, zakaj so bili na primer Beatli in Elvis tako priljubljeni, in da so dosegli mnogo več, kot bo kdor koli, in to v časih, ko glasba ni »potovala« prek svetovnega spleta.
Še težje jim boste dopovedali, da je bilo treba včasih glasbo kupovati na vinilnih ploščah, kasetah in zgoščenkah, da smo najljubše skladbe »lovili« in snemali z radia in očarani strmeli v program takrat še glasbene televizije MTV, lepili na stene plakate iz Brava in zbirali članke ter besedila pesmi ter da je bil naš prvi koncert najbrž obisk kakšne lokalne gasilske veselice.
Fidget spinner proti lego kockam
Ali obstaja kakšna bolj brezčasna igrača, kot so lego kocke? Rubikova kocka mogoče. Žoge različnih oblik in velikosti seveda. Sestavljanke, spomin, frnikole … Igrače, s katerimi smo se igrali mi in tudi naši starši, in igrače, s katerimi se bodo igrale še generacije. A vseeno se zdi, da se vsako leto pojavi kakšna muha enodnevnica, ki zasenči popolnoma vse in obnori otroke. Letos so to recimo priljubljene prstne vrtavke, ki imajo protistresni učinek. Zdi se, da vsaka igrača, ki ne utripa, poje oziroma je kakor koli aktivna, ni zanimiva. In potem imajo otroci težave z motoriko, saj samo še sedijo, gledajo in se čudijo. Ali 21. stoletje res postaja čas igrač, kjer sta od vseh čutil uporabna le še vid in sluh?
Potem najdemo kje kakšno fotografijo, na kateri se enoletnik igra z ovojnim papirjem in škatlo in ga vsebina te sploh ne zanima. Igrača bi morala otroku širiti obzorja, razvijati čute, spodbujati ustvarjalnost in raziskovalnega duha. Spoznavanje oblik in barv, gradnja domišljijskih svetov, igranje vlog … Kako daleč stran je trenutek, ko bo otrok zgolj pogledal po prostoru in pred očmi se mu bo začela iz nič sestavljati igrača, kakršno si je on v tistem trenutku zamislil? Bodo igrače postali roboti ali naši otroci postajajo roboti?
Navidezna resničnost proti – resničnosti?
Nekdaj smo šli otroci, kadar smo potrebovali družbo, na svež zrak. Pred blok, hišo, na igrišče … Požvižgavanje, igra z žogo, zvonjenje zvonca na kolesu, pa je bila družba hitro zbrana. Počeli smo vse mogoče: risali s kredami, se igrali z žogami, prirejali športna tekmovanja, se lovili in skrivali, ustvarjali in rušili mesta, nemalokrat pa smo si kakšno igro kar izmislili.
Danes morajo imeti otroci že kar srečo, da si sploh najdejo družbo. Resnično družbo svojih vrstnikov, celo sošolcev in sošolk. Najprej jih morajo iztrgati iz objema popoldanskih aktivnosti, kjer (starši) tekmujejo, kdo jih bo obiskoval več in čigav urnik bo bolj natrpan. Potem se morajo uskladiti s katerim od družbenih omrežij ali vsaj sporočil na pametnem telefonu, ki mora vsebovati vsaj pet povsem nesmiselnih stavkov, medmetov, vzklikov in čustvenčkov (oziroma emojijev), in potem se dobijo in potem … spet zrejo vsak v svoj zaslon, primerjajo rezultate v igricah, kdo je zbral več všečkov, srčkov, novih »prijateljev«, in se včasih skoraj brez izgovorjene besede razidejo. Do naslednjič …
In ko pridejo domov, se zleknejo pred televizor, igralno konzolo in tam igrajo oziroma živijo življenje neskončnih življenj, absolutne moči, nepremagljivosti, popolnosti in večnih zmag. Zakaj je tako? Zato ker lahko. Zato ker smo jim starši, da bi nas imeli otroci radi, to dovolili. Morda nas bodo imeli otroci res rajši, ampak zavedati se je treba, da otroke spreminjamo v pasivne nedružabne zombije, ki jih kmalu ne bomo več poznali. In oni ne nas.
Sklepanje kompromisov
Ali se sploh lahko čudimo, da dandanes toliko otrok dobi oznako hiperaktiven? Od mladih nog jih spremlja utripanje, bliskanje, skoraj hipnotična poplava informacij, glasbe, videoposnetkov in dinamičnih igrač, in če jim vse to odvzamemo ali jih pošljemo na svež zrak, postanejo nemirni, razdražljivi, ne znajo se zbrati …
Biti starš ne pomeni gojiti permisivno ali avtoritarno vzgojo, zagotovo se v teh časih zdi najbolj smiselna sočutna vzgoja, kjer otroka navajamo na povezanost med posledico in dejanjem, se z njim pogovarjamo in igramo, sklepamo kompromise in ga naučimo spoštovanja do vsega in vseh.
