Stoji nedaleč od mesta, kot svojo stalno rezidenco ga je dal zgraditi nadvojvoda Maksimilijan Habsburški (rojen v Schönbrunnu leta 1832). Mladi mož plemenitega rodu je bil navdušen pomorščak in avstrijski vrhovni poveljnik mornarice, kratek čas tudi mehiški cesar, sicer pa mlajši brat legendarnega cesarja Franca Jožefa. Danes je Miramare (it.) muzej v državni lasti in pravi kulturni zaklad.
Za vhodom v park Miramare nas vodi pot ob obali po senčnem drevoredu. Pred gradom je velika fontana, kjer uživajo račke in tudi kakšen otrok. Stojimo pred pravljično belim dvonadstropnim gradičem z veličastnimi stebri in stolpom, številnimi baročnimi okni, z ravno, nazobčano streho, pod njim pa se razgrne pogled na prekrasen Grljanski zaliv. Nekateri zakorakajo do majhnega pristana s pomolom, drugi se ozirajo po širokih stopniščih s kamnitimi ograjami. Občudujemo negovane zelene trate in sredozemsko cvetje.
Kdo je bil Maxi?
Vstopimo v grad, kjer nas notranjost preseneti z rahlo temačnostjo zaradi lesenih stenskih oblog in ponekod nižjih stropov – vse z namenom, da dobite občutek, da se nahajate na slavni Maksimilijanovi ladji Novara. Plavolasi svetovljan, ki so ga v družini klicali Maxi, je bil v resnici sanjač, pisal je dnevnike ter potopise in imel oko za megalomanske načrte. Svoj pravljični grad, ki si ga je delil z ljubljeno ženo Charlotto Belgijsko, sicer nečakinjo in v tistem času eno najlepših evropskih princes, je opremil razkošno in raznoliko. Združil je sredozemske in stroge evropske oblike. Veliko je rdečih, modrih in zlatih barv. Ljubil je eksotiko in predmete orientalskega izvora, zato se lahko sprehajate tudi po japonskem in kitajskem salonu. Tej mešanici različnih stilov rečejo eklektični stil.
Pritličje je bilo namenjeno nadvojvodskemu paru zasebno. Izjemno razkošno prvo nadstropje s številnimi sobanami je bilo namenjeno za reprezentativne namene in goste. Tam se sprehodimo tudi po Maksimiljanovi knjižnici, ki je obsegala 7000 knjig, a je tukaj le polovica, zbirke. Teme: umetnost, zgodovina, botanika geografija, izdane med leti 1820–1870, nekatere v dragocenih vezavah. Razstavljeni so doprsni kipi pesnikov Homerja, Danteja, Shakespeara, Goetheja … V drugem nadstropju so bili prostori za služinčad. Močan vtis naredi mogočno hrastovo stopnišče, impozantno izrezljano, po stenah in stropu visijo okraski z živalskimi in vojaškimi motivi – kar rahlo srhljivo! Pogled skozi nekatera grajska okna daje občutek, da se nahajate na odprtem morju. Sprehod po gradu zaključimo v mikavni muzejski trgovini. Pred gradom je svečani Italijanski park s številnimi kipi. Park je delo Maksimilijanovega češkega vrtnarja. Pred letom 1855 je bil ta kraj brez vegetacije, nanosili so veliko zemlje iz Štajerske in Koroške ter drevesa in grmovnice iz Lombardije in Benečije, pa seveda eksotične vrste dreves iz Mehike.
Maksimiljana so leta 1876, pri komaj 35 letih, v Mehiki ustrelili. Zakonca sta bila brez svojih otrok, a sta zaradi nasledstva posvojila vnuka prvega mehiškega cesarja Augustina I. Charlotti se je zaradi tragičnih dogodkov omračil um, zato so jo v varstvo in nego odpeljali k bratu v Belgijo, Miramare pa je postal občasna rezidenca habsburške dinastije. V grajski kapeli so imeli slavne poroke. Med drugim se je tu z madžarskim plemičem v drugo poročila Štefanija Belgijska, vdova po prestolonasledniku Rudolfu, ki je tragično preminil v Mayerlingu. Cesarica Sisi, večna popotnica, je bila tukaj kar štirinajstkrat. Miramar svojim lastnikom ni prinesel sreče, tudi kasnejši lastnik dvorca iz italijanske kraljeve plemiške družine Savojskih (med obema svetovnima vojnama), vojvoda Amadeo, je doživel prezgodnjo smrt.
Zanimiv je podatek, da so leta 1914, ko je izbruhnila 1. svetovna vojna, vso razkošno pohištvo odpeljali na Dunaj, a so ga morali leta 1918, ko Trst preide pod Italijo, vrniti. Med 2. svetovno vojno se je na tem habsburškem gradu spet govorilo nemško, saj so se tu nastanili nemški oficirji. Po končani vojni je bil do 1954. leta v Miramaru sedež zavezniških vojaških sil, zdaj pa je na ogled turistom.
Rilkejeva pešpot in zamejski Devin
Težko smo zapustili Miramar, saj bi nam prijalo še malo posedati v prijetni senci. A čakalo nas je že naslednje doživetje – 'marš' po Rilkejevi poti do gradu Devin, ki je še en prelep grad tržaškega Krasa.
Z avtobusom smo se zapeljali 10 km do Sesljana. Tu se začne slavna 2 km pešpot, ki je speljana ob robu klifov nad Sesljanskim zalivom, poimenovana pa je po najpomembnejšem nemškem liriku Rilkeju. Pesnik je prijateljeval s kneginjo Marie von Thurn und Taxis-Hohenlohe, lastnico gradu in je bil pogost devinski gost. Nekoč je ostal osem mesecev in v slikoviti okolici dobil navdih za svoje Devinske elegije. Tudi drugi pesniki so hodili po teh poteh, med njimi naši Simon Gregorčič, Igo Gruden in Anton Aškerc.
Z dvesto metrov visokih pečin so osupljivi razgledi na Tržaški zaliv, zato so postavili varne razgledne postojanke. Smo sredi Deželnega naravnega rezervata Devinske stene. Slavna energijska pot je čudovita, a žal je treba skoraj ves čas gledati pod noge. Pričakovala sem nekaj stezicam po Rožniku podobnega, a je bolj planinska pot s kamenjem in skalami in obutev bi morala biti temu primerna. Kako nevarna je pot šele v slabem vremenu! Rilkejevo pot obdaja raznolika kraška goščava, veliko je ruja – oj, kako lepo je v jeseni tu, ko ta pordeči, ali pa lahko občudujete morfologijo skal. Na pol poti prvič zagledamo Devinski grad in to je filmski prizor – na kraškem grebenu visoko nad morjem stoji rumeni grad, kaj grad, prava trdnjava, ki straži Tržaški zaliv. Devinski grad se na poti še nekajkrat pokaže in vedno je večji in mogočnejši. Konec poti je speljan čez mešani gozdiček in zasopihani ter zadovoljni se znajdemo v zaselku Devin. Le-ta premore 8000 prebivalcev, od tega je 40 odstotkov Slovencev! Devin je v resnici slovensko zamejsko naselje, saj je pripadal Vojvodini Kranjski. V centru Devina se lahko ohladite v senčni kavarni, nasproti nje so vrata v grad. V grajski trgovinici s spominki prodaja vstopnice sama grajska gospa, princesa Veronique. Grad, ki je delno odprt za javnost, je v zasebni lasti plemiške družine Torre e Tasso (Steber in jazbec), ki izhaja iz bavarske rodbine Thurn und Taxis. Lastnik gradu je devinski princ Carlo, v njem živi družina s tremi otroki. Grajska gospa je zelo poslovna ženska: grad tržijo za oglede, oddajajo kapelico za poroke, tudi grajsko spalnico in še mnogo kaj. A finance se jim očitno ne izidejo, saj naknadno izvem, da je bil prav letošnjega maja grad prodan za 10 milijonov evrov neki luksemburški družbi. Plemiški družini, ki je s porokami povezana z vsemi evropskimi vladarskimi hišami, je pripadal od konca 19. stoletja.
Devinska gradova sta v resnici dva. Novejši je bil zgrajen v 15. stoletju nedaleč stran od starega gradu iz 11. stoletja Le-tega so napadali Benečani, dokončno pa porušili Turki. Ostale so ruševine in dve legendi: slovanska o Lepi Vidi, ki je prala pleničke za bolnega sinka prav pod temi pečinami in latinska o Beli dami – to je bela skala pod ruševinami gradu, le malo nad morsko gladino, ki spominja na okamnelo žensko, ki je bila žrtev ljubosumnega moža. Novejši Devinski grad kot ga vidimo danes, pa je bil zgrajen v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in je kopija gradu izpred 1. svetovne vojne, ko ga je popolnoma uničilo italijansko topništvo.
Grad ima impozantno preddverje, očarljivo okroglo stopnišče, 15 grajskih dvoran, bunker, ki je mini muzej, kongresni center, kapelico itd. Z grajske terase je ob lepem vremenu čudovit razgled po zalivu vse do Savudrije, pa tudi na atraktivni Portopiccolo Sistiano, ki je nastal na zapuščenem kamnolomu in je zdaj mondeno letovišče pod klifi, kjer ima počitniške apartmaje tudi nekaj bogatih Slovencev. Devin je bil večkrat prizorišče kulturno-političnih in zgodovinskih dogodkov, na primer leta 1945 je bil podpisan Devinski sporazum, ki je razdelil območje Julijske krajine na cono A in B. Številni zgodovinski predmeti pripovedujejo o pomembnosti te plemiške družine. Devinski knezi so bili znani meceni, ustanovitelji šol in samostanov ter vojskovodje. Grad je tudi dandanes priljubljen kraj srečanj raznih državnikov, prirejajo glasbene prireditve, razstave, snemanja filmov. Tukaj je tudi cenjena mednarodna šola UWC Adriatic, ki jo je ustanovila kraljica Elizabeta II. To je kolidž, ki sprejme vsako leto 200 odličnih dijakov.
Devinski grad obdaja prelep park z živobarvnim cvetjem mnogih vrst z vsega sveta, veliko je strmih stopnišč, teras s kipi ter arheološkimi najdbami. Park ima kopico intimnih kotičkov, navduši nas jezerce z lotosi. Iz Devina vidimo tudi izliv reke Soče v morje – seveda je tam voda modro-zelena po njej. Zadnjih 15 km reke je naravni rezervat za 300 vrst ptic ter pravi raj za ornitologe in fotografe in prava ideja za izlet.
