Življenjska pot Edith Stein je bila pretresljiva in prepredena z nekaterimi ključnimi preobrazbami: iz judovske vere je prestopila v krščanstvo, iz sveta stroge filozofije je odpotovala na področje religioznega, svetega. Iskala je pot, kako Boga umestiti v človeško izkušnjo, kako v težavnih časih, v kakršnih se je znašla med drugo svetovno vojno, živeti z vero, kako najti pot smisla in izpolnjenosti. Tako v zahodni filozofiji kot tudi teologiji je pustila močan in neizbrisljiv pečat.
MLADOST V JUDOVSKI VERI
Rodila se je 12. oktobra 1891 kot enajsti in najmlajši otrok (štirje od njih so že kmalu po rojstvu umrli) v judovski trgovski družini v Vroclavu v Šleziji. Njena mati je bila globoko verna in povsem predana judovski veri, Edith pa je v najstniških letih ostajala ateistka in se izogibala vsakršnemu okvirju, ki bi ji lahko zastiral pogled, jo omejeval na njenih intelektualnih pustolovščinah. Leta 1911 je začela študirati psihologijo, filozofijo in zgodovino. Njen prodoren um je naredil vtis na enega najvplivnejših filozofov 20. stoletja, Edmunda Husserla, in pridružila se je njegovemu krogu.
FILOZOFSKI RAZVOJ
Husserl, ki je bil, tako kot pozneje Edith, v krščanstvo spreobrnjen Jud, je v življenju mlade filozofinje igral pomembno vlogo. Prek njegove misli se je ponovno obrnila k veri. Med prvo svetovno vojno je kot prostovoljka predano delala v vojaški bolnišnici, v istem času (natančneje, leta 1916) pa je postala Husserlova asistentka in pri njem tudi doktorirala, in sicer z nalogo O problemu empatije. Kljub temu ji, najbrž zaradi judovskega porekla, pa tudi zato, ker je bila ženska, ni uspelo doseči habilitacije. Ko je bivala pri prijateljici filozofinji Hedvigi Conrad-Martius, je brala knjigo Terezije Avilske, ki se jo je močno dotaknila – leta 1922 se je dala krstiti in tako z vsem srcem vstopila v katolištvo. Poučevala je mlade dominikanske nune, med katerimi je bila zaradi svoje odprtosti in odkritosrčnosti zelo priljubljena. Še vedno je upala tudi na mesto docentke v domačem Vroclavu, končno pa je tako močno želeni naziv prejela v Münstru leta 1932, kjer je poučevala pedagogiko. Njena kariera pa ni trajala dolgo – leta 1933 je na oblast prišel Hitler in Jude izključil iz državnih služb. 15. oktobra 1933 je vstopila v karmeličanski samostan.
ZAVEZANOST BOJU ZA PRAVICE ŽENSK
Edith je trdno verjela v izobraževanje in razvijanje intelektualnih kapacitet žensk in spodbujala njihovo dejavno vključevanje v družbo. Zatrdno je verjela, da si ženske zaslužijo enake priložnosti kot moški: zagovarjala je volilno pravico za ženske in menila, da si morajo ustvariti lastno kariero. Še posebej pa si je prizadevala, da bi ženske poučevalo več žensk. Prepričana je bila, da ima pravo prihodnost le družba, v kateri bi vodilne položaje enakopravno zasedala oba spola. Verjela je tudi v to, da bi ženske lahko postale duhovnice in da proti temu ni nobenega pravega argumenta. V tem pogledu bi se morala po njenem mnenju Cerkev korenito spremeniti, kar nakazuje, da avtoritetam ni bila pripravljena slepo slediti, temveč je znotraj sistema, ki ga je sprejela, iskala prostor za izražanje lastne misli. Da je bila ženska emancipacija vprašanje, s katerim se je ukvarjala zelo resno in poglobljeno, dokazujejo številni eseji, ki jih je posvetila tej temi.
ŽIVLJENJE MED NUNAMI
Samostansko življenje vsekakor ni bilo prav idealno, še posebej za nekoga, ki je bil tako svobodnega in širokega uma kot Edith – potrebnega je bilo veliko prilagajanja in popuščanja na obeh straneh. Kljub temu ji je bivanje v samostanu omogočila, da je svojo filozofsko in teološko misel še poglobila, jo bolje izoblikovala, jo skušala bolj približati človeku in njegovi neposredni izkušnji. Leta 1938 je, da bi se otresla preganjanja nacistov, ki jih dejstvo, da je krščanske vere, ni posebej ganilo, prebegnila v samostan na Nizozemskem. A nacistični režim je segel tudi do tja. Ker so nizozemski škofje protestirali proti preganjanju Judov, so nacisti odgovorili tako, da so aretirali tudi v krščanstvo spreobrnjene Jude. 2. avgusta 1942 so aretirali Edith in njeno sestro Rozo (ki se je prav tako spreobrnila) ter ju odpeljali v Auschwitz, kjer sta 9. avgusta 1942 skupaj umrli v plinski celici. Postopek za razglasitev njene blaženosti se je začel dvajset let po Edithini smrti. 1. maja 1987 je bila proglašena za mučenico, 11. oktobra 1998 pa za svetnico. 1. oktobra 1999 je bila nazadnje imenovana tudi za sozavetnico Evrope (skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko).
