Nekateri bodo rekli, da se je vse začelo z Angelo Vode, ki je začela zbirati podpise, s katerimi bi prosili Mussolinija za milost, da bi prenehal streljati talce. Druge, predvsem uporne ženske v Ljubljani konec leta 1942 po kruti italijanski ofenzivi, so tedaj rekle, da je ta poteza klečeplazna in sramotna. Za božič leta 1942 so fašisti in domobranci v Ljubljani naredili velike racije in pozaprli veliko število moških, nekatere med njimi so določili za talce, druge pa poslali v internacijo v italijanska taborišča. Berlusconi je čez veliko let dejal, da so bili v taboriščih kot na počitnicah, ljubljanske ženske pa so vedele, da stradajo, da so bolni in jim grozi smrt.
Ženske so po novem letu začele hoditi pred ljubljanske zapore, najprej prosile, nato zahtevale, da izpustijo moške, da jih ne streljajo in da interniranim moškim lahko neovirano pošiljajo pakete – vse zaman.
To žensko srečevanje pred zapori je sprožilo najprej spontano akcijo neorganiziranih protestov konec januarja in morda še v februarju, nato pa z dobro organizirano akcijo. 15. februarja za svoje moške niso prosile okupatorja, prosile so za pomoč pri cerkvenih očetih na Pogačarjevem trgu. 21. aprila 1943, bila je sreda, pa so se zbrale pred Kazino v Zvezdi pred okupatorjevim vojaškim sedežem. Okupatorja niso prosile, od okupatorja so zahtevale spoštovanje človekovih pravic. Ni jih bilo veliko, bile pa so vztrajne in so si obljubile: »Vidimo se naslednjo sredo!«. Vsako sredo so neopazne organizatorke zbrale več žensk in končno so 12. maja 1943 odkorakale iz Zvezde pred vladno palačo na Erjavčevo in zahtevale human odnos okupatorja do njihovih mož in moških. Okupator je licemerno prevzel peticijo, hkrati pa kot po navadi izvajal nad ženskami represalije. Za zaprte moške, za vse interniranke in internirance ter za ženske, ki so zahtevale osnovne človekove pravice, ni bilo nobenih sprememb: okupator se zanje ni zmenil. – Zato so se ženske 21. junija 1943 po izkrcanju zaveznikov na Sicilijo spet zbrale pred vladno palačo in zahtevale pravico za svoje ljudi – razgnali so jih z vodo iz gasilskih brizgalk.
Pa so se spomnile na cerkvene očete in odšle pred magistrat, da bi ponovno prosile za milost pri cerkveni oblasti. Do stolnice niso prišle, ker so jih spet razgnali z vodo in tepli s puškinimi kopiti, vendar so bile ženske tako organizirane, da so močnejše mlade ženske ščitile matere z otroki. Italijani so trdili, da je bilo vsaj tisoč žensk, medtem ko naši zgodovinarji to številko podcenjujejo. 25. julija pade v Italiji fašistična vlada in ženske v Ljubljani so spet organizirale demonstracije 1. avgusta 1943. Te demonstracije so imele večjo težo predvsem zaradi večje številčnosti (aktivirana je bila celotna OF v Ljubljani) in zato, ker se je teh demonstracij udeležilo tudi več moških, skupaj okoli deset tisoč ljudi (spomenik pred sodno palačo na Čufarjevi ulici).
Takšen je bil scenarij prvih, zadnjih in enkratnih (ne samo v Evropi!) ženskih demonstracij pod okupatorjem v 2. svetovni vojni. In kakšen je spomin nanje?
Zamolčan – pa tudi izbrisan!
Zamolčan je bil preprosto zato, ker je bilo to samó žensko gibanje, ki pa na splošno, ne samo v zgodovinski znanosti, nima nobene teže. Obrazi iz zgodovine in zgodovinskih kronik so samo moški. Če so bojevniki iz NOB priznavali svoje sobojevnice v socialističnih časih, potem je ženski boj samostojna Slovenija ne samo marginalizirala, ampak je želela nanj enostavno pozabiti, ker je žensko gibanje moteče v organiziranju nove države v izključni pristojnosti moške oblasti in boja za moško oblast. Po letu 1991 smo zapadli ponovni patriarhalizaciji. Ostali so le štirje, pravzaprav trije pozabljeni spomeniki: 1. ženski spomenik po Plečnikovem načrtu v Zvezdi pred Kazino, 2. ženski spomenik po načrtu arhitekta Eda Ravnikarja na Erjavčevi pred predsedstvom, 3. ženski spomenik po spremenjenem Ravnikarjevem načrtu pred Stolnico na Ciril-Metodovem trgu, ki je bil po letu 1991 odstranjen z izgovorom, da gre v popravilo, ker je žalil moške v škofiji. Na svoje mesto »se ni nikoli vrnil«. Po skoraj dvajsetih letih so postavili namesto njega spomenik na Pogačarjevem trgu.
To je zgodba prvih ženskih demonstracij na Slovenskem.
Ženske demonstracije v državi Sloveniji
Zgodba prvih ženskih demonstracij v državi Sloveniji je sicer drugačna, ima pa pod črto podobno sporočilo.
Pred sprejetjem prve slovenske Ustave 1991 so bile 19. decembra 1991 ženske demonstracije, ki so zahtevale, da se v Ustavi ohrani 55. člen. Zbrale so se ženske, ki so pripadale sedemnajstim ženskim političnim strankam in civilnim skupinam. Zbralo se je okoli tri ali več tisoč ljudi, ki so skandirali gesla in parole. Pridružilo se je veliko poslank in poslancev iz parlamenta. Množica je nato obhodila parlamentarno zgradbo, zahtevala, da jih sprejmejo v parlament, na koncu je nekaj žensk zmetalo v parlament nekaj jajc, prišli pa sta tudi ženski, ki sta v parlament bruhali ogenj. Končno so se v parlamentu odločili, da sprejmejo delegacijo, ki je nato predala zahtevo. Čez nekaj dni so parlamentarci sprejeli Ustavo s 55. členom vred.
Težko je z nekaj stavki povedati tisto, kar se je nabiralo 25 let. Ko smo pred petindvajsetimi leti ubranili ustavni 55. člen, se pravzaprav nismo zavedali, kaj to v resnici pomeni. Meni so se šele odprle oči, ko sem bila na forumu NVO pred 4. žensko konferenco v Pekingu 1995. Na forum nas je šlo iz Slovenije šest žensk, prav toliko jih je bilo v vladni delegaciji na konferenci. Odnos naše oblasti do te konference se je indikativno pokazal: v vladni delegaciji je bilo šest žensk, istočasno pa je bilo na prometni konferenci v Torontu čez trideset moških. Seveda so se morale predstavnice NVO znajti same. Z Vesno Leskošek sva se udeležili med drugim razprave o feminizmu v nekdanjih socialističnih državah. Zelo arogantno je tam nastopila neka Američanka, pa smo jo dve vzhodni Nemki in Slovenki ustavile. Vzhodna Nemka je dejala, da so ženske po združitvi z zahodno Nemčijo bile ob vse rituale. Američanka je seveda ni razumela. Pa ji je razložila: »Zjutraj smo vstale, se oblekle, pripravile otroke za vrtce in šolo, šle delat, popoldan smo pobrale otroke in v miru preživele večer. Danes tega ni več: nimamo dela, vrtcev …« Zahodna demokracija jim je razsula socialno državo …
Je pa pekinška konferenca pustila globok pečat v svetu: človekove pravice so bile postavljene nad tradicijo. V dokumente ni bila vpisana le ženska spolna izbira, ker ji je nasprotoval katoliško-muslimanski svet, svetovno politiko pa je začel obvladovati neoliberalistični potrošniški koncept.
Malo za tem je to bilo vidno, ko je Tony Blair na laburistični ženski konferenci povedal, kaj je storila »železna lady« z zdravstvom: »Prišli smo tako daleč, da v posameznem kraju deluje rentgen samo en dan v tednu, na primer ob torkih. Jaz pa si zlomim roko v sredo. Kaj bom storil: čakal do naslednjega torka ali šel v drug kraj?« Storil ni nič – ubral je tretjo pot.
Socialna država se začne rušiti na ženskah
Vzameš jim delo, zdravje in omejuješ njihovo osebno svobodo. Cela vrsta poklicev se je spremenila v poklice po pogodbi. Imam dve hčeri: ena je dobila redno zaposlitev pri štiridesetih, druga, mlajša, je nima. Ste slišali kulturnega ministra, da kultura ne sme biti socialna ustanova? Po 2. svetovni vojni so ustanavljali javne kulturne zavode in založbe, da bi ljudem dali delo in da bi bila slovenska kultura res slovenska in neodvisna. Kultura ni trgovina s čevlji!
Na ženske se izvaja nenehen pritisk in omejevanje njihovih pravic: davek na luksuz za ženske vložke, ginekološki pregledi in mamografija na vsaki dve leti, ne po svoji izbiri; samske ženske ne smejo biti oplojene z biomedicinsko pomočjo; razmišlja se o enotni kontracepcijski tabletki; splav prepovedati, kot je bil prepovedan v Romuniji itd. Zanima me, do kdaj bo šel ta trend in kdaj se bodo ljudje zavedli in ga obrnili nazaj v spoštovanje človekovih pravic.
Evropski moški je bil osvobojen v francoski revoluciji, ženske smo bile osvobojene v oktobrski. Kakor je bilo po francoski revoluciji obdobje restavracije monarhije, tako je po padcu berlinskega zidu nastopilo obdobje restavracije kapitalističnega patriarhalnega sveta. Seveda se je to najprej poznalo v odnosu do žensk, zdaj pa že prehaja na vse ljudi. Neoliberalistični ameriški kapitalizem je izčrpal Južno Ameriko, po padcu berlinskega zidu so na vrsti nekdanje socialistične države, ki so preveč pohujšljive za ameriški sistem, saj so imele najbolj urejeno socialno državo, zlasti pri nas v Sloveniji. Najprej moraš očrniti sistem, na primer: socializem ni bil svoboden; za ženske je bila edina kontracepcija splav; ženske ni osvobodila oktobrska revolucija, ampak anty baby pilula …
Iz francoske revolucije smo v socializmu pretvorili rek »enakost, svoboda, bratstvo« v rek »enakost, svoboda, solidarnost«. Menda imamo zdaj v kapitalizmu več enakosti in svobode. Res imamo zdaj poseben zakon o enakosti, vendar je samo deklarativen, brez vzvodov, ki bi to enakost zagotavljali in ženske smo še zmeraj manj plačane za isto delo. Verne ženske lahko molijo za splavljene fetuse pred porodnišnico, nikakor pa s tem ne nadlegujejo mamic, kot je bila tista, ki je imela otroka okuženega z virusom Ziko! Solidarnost je ženski princip, moški princip je tekmovalnost, zato v kapitalizmu solidarnost ni vrednota, s tem pa je socialna država ekonomska izguba, ne daje dobička. Danes pravna država ščiti enakost in svobodo, nikakor pa ne ščiti socialne države, ki jo imamo prav tako zapisano v ustavi.
