Pravi, da se najbolj znajde doma v krogu domačih. Dobro ji gre tudi, ko igra citre ali je zborovodkinja oziroma voditeljica dveh pevskih zborov (Luš'ni orkester iz Ljudske univerze Šentjur in Zveneče jelše iz Šmarij pri Jelšah), ki pogosto zapojeta skupaj. »Težje je odgovarjati na novinarska vprašanja, sploh, če je človek skromen,« začne Jasmina Levičar, ki je sicer dipl. ing. geodezije, a se preživlja z glasbo, ki je tudi njena velika strast. Prihaja iz Senovega, a jo je pred petnajstimi leti na Prevorje povabila takratna pevska zasedba Tercet Domima, ker naj bi z njimi imela božični koncert.
»Med nami so se stkale prijateljske vezi in z njimi sem ostala do konca delovanja skupine.« Potem je prišla še ljubezen in ostala je na Prevorju. Ima devetletno hčerko Zalo in sedemletnega sina Jana.
Od nekdaj jo je vleklo v glasbo. Rada bi igrala klavir, a ga ji starša, ker je bil predrag, nista mogla kupiti. Zato so ji predlagali, da poskusi igrati citre, ki so veliko cenejše in je nanje imenitno brenkal njihov sosed.
»Ko je nekega večera prišel k nam s citrami in mi nanje zaigral, me je ta milo zveneči inštrument takoj osvojil,« se spominja in poudari, da zanimanje za citre v Sloveniji narašča. Ko je bila ona še otrok, pa so citre veljale za kmečki in odpisan instrument.
Glasba je za dušo
Jasmina rada posluša vso glasbo. »Še posebej ljuba mi je tista, v kateri začutim dušo in navdušenje izvajalca,« reče odločno. Nižjo glasbeno šolo je končala v Brežicah. Njeni mentorji so bili: Miran Kozole, Cita Galič in Mateja Količ. Veliko se je naučila tudi sama, saj je ves prosti čas preživela s citrami. Zato seveda ni čudno, da je že med študijem v Ljubljani začela citre tudi sama poučevati. Tedaj so znova postale popularne in nihče o njih ni več govoril zviška.
»Čeprav sem leta 2007 zaključila študij geodezije, v tem poklicu nisem nikoli delala.« Ima ga pa. Za vsak slučaj. Če z glasbo ne bo preživela, bo iskala delo v tej stroki.
Pevska zbora
Zdaj že nekaj časa na Ljudski univerzi Šentjur in preko Knjižnice Šmarje vodi študijska krožka Ustvarjamo ob zvokih citer. »Ne gre za klasična pevska zbora, ampak vsak član univerze za tretje življenjsko obdobje doprinese svoje znanje v skupino, iščemo tudi raznolikosti v ustvarjanju.« Trenutno poučuje citre tudi na Glasbeni šoli Celje in Sevnica.
Potem se vrne k svojim starejšim študentom. »Letos že tretje šolsko leto prepevajo in ustvarjajo ob zvokih citer pod mojim mentorstvom. Namen skupine je obujanje starih pesmi, narečij in običajev, prepevanje in ustvarjanje različnih priredb in novih melodij ob citrah, pridobivanje novih znanj in doprinos vsakega člana s svojimi sposobnostmi ter znanjem skupini.«
Poudari, da ima velik pomen tudi druženje ter prijetno, pozitivno in veselo vzdušje. »Zaradi tega je skupina povezana, deluje celostno, čutiti je močne prijateljske vezi med njimi, iskrenost, domačnost in prijaznost.« Meni, da vsi potrebujemo takšna druženja, kjer se počutimo sprejete, odprte in dobronamerne vsakemu in vsemu.
To, kar se naučijo, zelo radi pokažejo na različnih nastopih, ki jih v teh letih ni manjkalo. Najbolj pogosto jih je slišati v njihovem hramu kulture, v Kulturnem domu Šmarje. Vsako leto obiščejo tudi Dom starejših Šmarje, predstavili so se tudi na TV Celje, v Cankarjevem domu na Festivalu za 3. življenjsko obdobje, gostovali so na različnih koncertih in lansko leto za zaključek pripravili samostojni koncert v Baročnem muzeju Šmarje.«
Mesta ne pogreša
Na koncu nam še zaupa, da je vesela, ker ustvarja v provinci. »Meni pristen stik z ljudmi in stik z naravo pomenita več kot blišč in priložnosti mesta.« Prepričana je, da se mora vsakdo za osebni in duhovni razvoj poglobiti vase in tam iskati srečo. Načeloma je vseeno, kje se nahajaš, če le tam najdeš zadovoljstvo.
Potem prepričljivo doda: »Niti ne iščem uspeha in blišča, delam po svojih najvišjih sposobnostih, željah in ciljih, hkrati neizmerno uživam v delu, s tem dobivam v življenje vse, kar potrebujem. Zato sem srečen človek.«
Čeprav dela malo tu in malo tam, je torej prekarna delavka, se ne pritožuje. »Sem optimistka in pozitivno gledam na stvari, čeprav se včasih zdi marsikaj nemogoče. Nič ne obsojam in kritiziram, sprejemam življenje, kot mi je dano, in hkrati izkoriščam vse možne priložnosti, ustvarjam nove in gradim srečo in zadovoljstvo pri sebi in drugih.«
