Današnje posestvo Steyer v vasi Plitvica pri Apačah je veliko 28 hektarov, od tega je na slabi polovici zemljišča posajenih 85 tisoč trsov. Letno iz svojega grozdja stisnejo okoli 80 tisoč litrov vina, največ dišečega traminca ter renskega in laškega rizlinga. Sicer pa njihova vinarska in vinogradniška kmetija obsega še: turistično kmetijo, kjer lahko poskusite njihove domače dobrote, vinsko in arhivsko klet z vinsko banko, sušilnico za grozdje, prostor za žganjekuho in za predelavo oljnic ter skladišče.
Vinarsko in vinogradniško kmetijo vodi Danilo z ženo Magdo Steyer, ki sta oba univ. dipl. ing. agronomije. »Jaz sem diplomiral iz vinarstva, ona iz vinogradništva,« začne Danilo Steyer, ki je tudi predsednik Združenja družinskih vinogradnikov-vinarjev Slovenije, ki združuje osemdeset večjih zasebnih vinogradnikov. »Veste, tudi vinogradniki in vinarji smo ljudje z vizijo, voljo in zaupanjem vase. Smo v bistvu podjetniki, ki vlagamo v zemljo. Rodovitna zemlja pa je naša prihodnost.« Vzdih in vprašanje, le zakaj, se tega naša oblast ne zaveda!
Otroka
Njuna sedemnajstletna hčerka Vaneja obiskuje drugi letnik Turistično gostinsko šole v Avstriji, ki je zelo priznana po vsej Evropi. Šolanje traja pet let. Vsak mesec je treba plačati za šolo, internat in hrano malo manj kot tisoč evrov. »Na srečo si to lahko privoščimo. Srečna sva, da hčerka delo v turizmu veseli in že zdaj pravi, da bi rada kasneje študirala še turizem na Dunaju ali v Nemčiji. Z ženo ji bova izobraževanje vsekakor skušala omogočiti.« Všeč jima je, da so se že v prvem letniku poleg strokovnih predmetov učili še angleško in francosko, v drugem pa še špansko in rusko.« Prepričan je, da je v turizmu znanje jezikov zelo pomembno.
Trinajstletni sin Mark, ki obiskuje osmi razred osnovne šole Apače pa pravi, da hoče delati to, kar dela njegov ati. Najbolj uživa, ko kosi travo ali pa dela v vinogradu. Pa tudi nič v vinski kleti mu ni tuje.
»Včasih so rekli, da tistemu, ki bo kmet, ni treba v šole, kaj šele na fakulteto. Danes se na srečo že ve, da gre dobro samo tistim, ki kmetujejo z znanjem. Še posebej veliko znanja potrebujejo tisti, ki se specializirajo v eno ali dve dejavnosti.« Doda še, da se mora vsak kmet spoznati ne le pa pridelavo, pač pa tudi na predelavo. »Ko ima proizvode, jih mora znati še prodati, kar je pogosto najtežje. Končno pa je dobro, če zna tudi sam popraviti kakšen kmetijski stroj.«
Naš sogovornik je sam skonstruiral stroj za pobiranje pečk iz grozdja. Po njegovem načrtu mu ga je izdelal sosed Anton, orodjar. »Sedaj veliko lažje stiskamo tropine v tropinovec.«
Začetki
Kot predstavnik tretje generacije njihove kmetije Danilo v bistvu nadaljuje zgodbo, ki jo je že leta 1934 začel njegov ded Jožef Steyer. »Z ženo Marijo sta postavila temelje domačije in kovaške delavnice.« Veliko sta delala še na roke, saj tedaj še ni bilo kmetijskih strojev.« Iz tega časa na domačiji še zmeraj stoji kovaški dimnik. Njemu v spomin so odprli tudi kovaški muzej.
»Moj oče, prav tako Jožef, pa je z mojo mamo Jožico, kmetijsko dejavnost preusmeril v poljedelstvo in živinorejo. Ko je hodil delat v avstrijske vinograde, se je še sam navdušil nad vinogradništvom in začel saditi prve trte. Predvsem pa je ves čas premišljeno vlagal denar v posest in zemljo še dokupoval.« Še zdaj mu mama in oče pomagata na kmetiji. »Na srečo sta še zdrava in čila.«
Usmerjena kmetija
Ko je Danilo prevzel kmetijo, je njihovo dejavnost obrnil v novo smer. »Popolnoma smo se preusmerili v vinogradniško in vinarsko posestvo.« Skupaj so sadili trte, postavili novo vinsko klet in vstopili na vinski trg. »To zadnje je bilo najtežje. A zaupal sem vase in uspel.« Uspel je seveda s kakovostjo, s premišljeno embalažo in predvsem z dobro prodajno strategijo. »Priznam, da sem imel tudi malo sreče.«
Na začetku je skoraj vse stavil na traminec. »Naš okoliš ima odlične pogoje za vrhunski traminec, in sicer od podnebja do strukture tal.« Vsako kakovostno vino pa zahteva tudi natančnega, doslednega vinarja. Čistoča pri tem je odločilna. »Ker traminec ni zelo razširjena sorta vina in ker izvrstno kakovost dosežemo lahko prav v našem okolišu, je ta vrsta čez noč postala najbolj prodajana sorta našega vina doma in tudi v tujini.« Steyerjeva vina prodajajo po vseh evropskih državah, pijejo ga tudi Japonci, Kitajci in Izraelci.
Pri razvoju njihove vinarsko vinogradniške kmetije je pomembno vlogo odigrala vsa družina. »Kar zemlji in trti daš, ti vedno vrneta,« je prepričan. Sicer pa ima na svoji vinogradniški kmetiji še dva zaposlena: Ivana, ki jim pomaga pri pridelavi in predelavi, in Lariso, ki se ukvarja predvsem s prodajo njihovi vin, olj in žganja doma in na tujem.
Trenutno imajo na šestih hektarjih zasajene še sončnice in buče. »Tako vsako leto stisnemo okoli 1000 do 2000 tisoč litrov bučnega in sončničnega olja. Odvisno od vremena.« Njihove olje je ekološko pridelano, saj buč in sončnic ne škropijo, stiskajo pa jih na hladen način.
Novosti
Predlani so prenovili in na novo dogradili proizvodno poslovni vinogradniški objekt v dveh etažah. Z novimi prostori, ki se raztezajo na več kot 1500 kvadratnih metrih, ter z dodatnimi vsebinami so še obogatili turistično ponudbo v občini Apače in v širši regiji. »Vrednost investicije je bila 1,6 milijona evrov. Polovico sta prispevala Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in Republika Slovenija, polovico pa smo prispevali iz lastnih sredstev.«
V novi vinski kleti je prostora za 110 tisoč litrov vina v nerjavečih sodih, 20 tisoč litrov pa zori in ostaja v lesenih sodih. »Nova klet se ponaša z moderno tehnologijo za predelavo grozdja in pridelavo vina. Še posebej smo ponosni na klimatizirano zorilnico penin steyer vaneja, ki sem jo imenoval po hčerki, dišečo penino in penino rose.«
Imajo tudi nove prostore in opremo za predelavo oljnic in pridelavo žganja. Uredili so tudi degustacijske prostore s sodobno opremljeno kuhinjo. Hkrati lahko gostijo okoli 50 ljudi. »Naša posebnost je vinska banka, v trgovini pa lahko gostje kupijo vsa Steyerjeva vina, olja in žganje.
Naš sogovornik se še pohvali, da v prostem času tudi muzicirajo. Oče Danilo, Danilov oče Jožef in sin Mark igrajo trobento, hčerka Vaneja pa klavir in flavto. »Pojemo pa vsi. Občasno zaigrajo in zapojemo tudi za naše goste.«
Čisto na koncu pravi: »Vsak posameznik,vsak podjetnik, kmet ali vinar si mora v prvi vrsti pomagati sam. To pa zato, ker je država v glavnem vsem slaba mačeha. Premalo skrbi ali sploh nič ne skrbi za finančno disciplino, sploh pa ima premalo posluha za turizem. Imamo namreč odlična vina in pestro kulinariko, pa se o tem na tujem in tudi doma premalo ve.«
