Ta frfotava, vedno nasmejana pevka pač ni tiste vrste blondinka, ki ne razmišlja o drugem kot o pričeski. Prav nasprotno! Pri 45 letih je zrela, razmišljujoča ženska, ki se ne boji razgaliti in iskreno pokazati čustev.
Danijela, saj kar žarite! Zaupajte mi svojo skrivnost!
Biti srečen in to izžarevati je po mojem stvar izbire. Številni si ustvarjajo probleme, ker ne znajo drugače. Ko govorijo o težavah, nekako iščejo pozornost, ljubezen in potrditev. Če natančneje pogledate, lahko vidite, da večina živi v stalni drami, ki jo sami ustvarjajo.
Vi niste tiste vrste diva, ki bi privlačila pozornost z ustvarjanjem drame?
Ne, moram reči, da res nisem taka. Če se že kdaj zgodi, da začnem dramatizirati, se tega hitro zavem in se ustavim. Nikoli nisem bila razvajena, saj nisem imela razmer za to. Naučila sem se, da je treba sprejeti življenje tako, kot je. Delo, red in disciplina me vodijo skozi vsakdan, nikoli nisem na račun drame pritegovala pozornosti. Taki ljudje mi niso všeč, še posebej ne razvajene ženske …
Ampak ljudje, ki so prepoznavni, kot ste vi, imajo pogosto ob sebi ljudi, ki jim ves čas pritrjujejo, jim dajejo vedeti, da so nekaj posebnega, zato se številnim res zdi, da se vse vrti okoli njih.
Rada rečem, da sem kot majhna prebolela norice in druge otroške bolezni. Veste, meni se ne zdi, da si zelo pomemben, če si natisnjen na naslovnicah. Prepričana sem, da moraš s svojo pojavo dati drugo sporočilo. Moje delo je v skupno dobro, trudim se za konstruktivne stvari. Nič drugačna nisem od gospe, ki dela na blagajni, saj nisem niti boljša, več vredna ali z več vrlinami od nje.
Pa verjetno od nekdaj o slavi niste tako trezno razmišljali … Se še spominjate, kaj ste občutili, ko ste prvič stali na odru pred navdušeno množico ali slišali svojo pesem na radiu?
Takrat sem imela 14 let, danes jih imam 45. Morda sem takrat res kaj drugače doživljala, vendar deklici tega ne moreš zameriti. A to je trajalo kratek čas. Pela sem v skupini in ob koncu osnovne šole že dala prvi avtogram, a vse je potekalo počasi, nisem postala uspešna čez noč, zato me to ni zmedlo.
Naučila sem se, da se je treba znati prilagoditi vsakemu obdobju življenja in pri tem biti pazljiv. Danes so dolgotrajne kariere redke, saj vsi razmišljajo kratkoročno in gledajo le na dobiček.
Ste zaradi uspeha v tako mladih letih občutili zavist in škodoželjnost? Vrstniki so lahko res grobi in neprizanesljivi.
V meni se mešata duh Dalmacije in dediščina Vlahov – po očetu –, kar je težavna kombinacij. V šoli sem vedno bila pobudnik vsega. Vodila sem ekipo, plesno skupino, organizirala festival, zaradi moje neutrudne zavzetosti so me imeli radi. Borila sem se za interese vseh svojih prijateljic in ne le za svoje. In to so sošolci prepoznali, zato so me podpirali.
Pa ste tudi vi preživeli kakšno težje obdobje odraščanja, pubertete, ste imeli kakšne komplekse, travme?
V nekem obdobju odraščanja sem bila prepričana, da imam debele noge in štrleča ušesa. A z leti in izkušnjami ugotoviš, da se v drobnih pomanjkljivostih skriva čarovnija, saj smo prav zaradi teh odstopanj vsi unikatni.
Pa vas vaš poklic še zmeraj vznemirja ali so vas leta nastopov in številna potovanja utrudila?
Ah, kje pa! Po 27 letih kariere še vedno prva pridem na snemanja in odidem zadnja, med delom ne potrebujem hrane, sem zelo zbrana … Takšna sem po značaju.
Se strinjate, da je razlika med uspešnimi in manj uspešnimi posamezniki prav v tem žaru, predanosti, da se lotiš nečesa na polno in z vsem srcem in ne iščeš bližnjic?
Mislim, da res. Zmeraj odkrito povem, da moja popularnost ni naključje, ampak posledica trdega dela. Za kar se v življenju odločim, delam stoodstotno, ne znam biti polovičarska ali premišljeno taktizirati z energijo.
Ali kaj obžalujete?
Če je koga sram in nekaj obžaluje, to pomeni, da živi v preteklosti. Človek, ki ga je strah, pa se brani prihodnosti. Nobeden od teh občutkov ni dober, saj se z vsemi temi zaviralnimi čustvi ne moremo popolnoma uresničiti, zadihati na polna pljuča.
Zvenite zelo modro – česar od popularne in za povrh sila postavne pevke verjetno marsikdo ne pričakuje? Kako se zoperstavljate predsodkom?
Potrebovala sem dosti učenja, da sem spoznala, da ni univerzalne resnice in da je pomembnejše postavljati vprašanja kot čakati na odgovore. Vedno sem stremela k iskanju bistva, kar ni vedno lahko, in si na trenutke želela neki varnostni model; toda ta ne obstaja, ampak so to le naše pobožne želje. V hipu, ko sem to ugotovila, se je vsa negotovost razpršila. Življenje je postalo preprostejše, naše zasluge pa veliko manjše, kot smo si jih pripisovali. Ko se prepustite življenju, je enako kot z ladjo, ki jo prepustite valovom. Ko sem se prepustila valu življenja, sem ugotovila, da sem vedno na pravem mestu ob pravem času.
Razkrili ste, da v zadnjem času radi tudi po nekaj dni preživite v popolni tišini. Je to povezano z leti, potrebujete zdaj več miru kot nekoč?
To je bila vedno moja potreba in obenem največji luksuz. Sem zelo izpostavljena oseba, rada se razdajam, zato sem ter tja potrebujem polnjenje baterij. Berem, pišem, uživam v naravi … Prav v teh mojih obdobjih tišine se poglobim v svoje življenje in svojo vlogo v njem. Spoznala sem, da so vse najpomembnejše stvari brezplačne, ostalo so zgolj programi, ki so ustvarjeni za nadzor ljudi. Tako je v šolstvu, veri, politiki … Vsi nas prepričujejo, da moramo nekaj narediti zaradi nečesa višjega. Prav zato si je treba vzeti čas, da najdeš svoje mesto v svetu. Zgodovino so vselej spreminjali posamezniki, ne množica ljudi, saj so se izluščili od večine. Nisem zagovornica tistih, ki trdijo, da se nečesa ne da narediti, res pa je, da se je v zadnjem desetletju življenje tako pospešilo kot prej v stotih letih in je težko biti ves čas »priklopljen«.
Veliko razmišljate o svoji eksistenci, poslanstvu, sami pa se niste odločili za otroka. Kako to?
To je osebno vprašanje, zato o tej temi ne bi govorila.
Ste spremljali težave, ki jih je imel vaš nekdanji mož Thompson zaradi koncerta, ki bi moral biti v Mariboru, vendar so ga potem prepovedali?
Ne spremljam medijev. Niti člankov o sebi ne berem, saj so me vse te informacije pogosto le razburile, zato grem raje v naravo.
Na kaj ste v življenju najponosnejši?
Morda na to, da sem ostala normalna. V svoji družini imam res dobre temelje, ponosna sem, da imam že vse življenje iste prijatelje, ki jih nisem ne razočarala ne izgubila na poti. Karkoli se že zgodi, najpomembnejše je, da ostaneš človek.
Se torej strinjate, da je kar nekaj estradnikov, ki niso ostali »normalni«?
Seveda se strinjam. Smo planet s sedmimi milijardami ljudi, zato je smešno, da si kdo domišlja, da je nekaj več le zato, ker je njegova slika na petih naslovnicah.
Omenili ste, da imate zveste prijatelje. Tudi v Sloveniji jih imate kar nekaj, kajne?
Res je, in to prave prijatelje! Ko so včasih pri nas ljudje jezni na Slovence, jih takoj demantiram in jim povem, da sem v Sloveniji spoznala prečudovite ljudi. Med njimi Tomaža Kavčiča, Gašperja Čarmana, Popa iz Asa, Zorana Jankovića, Jureta Debeluha iz Brežic … Zanimivo, da jih vse druži tudi ljubezen do kulinarike in žlahtne kapljice. To so res krasni ljudje, s katerimi se družim že desetletja. Največji kapital so prijatelji, ki jih lahko pokličeš ob vsakem času, če potrebuješ pomoč. In takrat veš, da si dober človek!
Predvidevam, da se je tudi Petar Grašo pokazal kot zanesljiv partner? Vajino zvezo so kar precej časa označevali kot medijski konstrukt, ki dobro dene obema karieram…
Najina zveza bi težko trajala 22 let, če bi bila konstrukt, se vam ne zdi! Krasno se dopolnjujeva in sva predvsem prijatelja, kar je najpomembnejši temelj za dobro zvezo. Še vedno se znava, kadar sva ločena, poklicati tudi ponoči in se v nedogled pogovarjati.
Vidite v tem, da je tudi Petar glasbenik, prednost?
V tem so prednosti in slabosti. Prednost je, da opravljava isto delo, ki ne potrebuje posebne razlage, slabost pa je tudi to, da sva v istem poslu in zato večkrat ločena. Oba imava rada glasbo, celo enako glasbo, zato se včasih zvečer usedeva za klavir, odpreva steklenico in do jutra pojeva pesmi za najino dušo. To imava v krvi. Tudi pri nas doma se je namesto sladice zapelo. Ob glasbi tudi najtežje stvari postanejo lažje.
Ali zato toliko dobrih pevcev prihaja iz Splita?
Res ne vem, zakaj toliko dobrih glasbenikov, športnikov in igralcev prihaja ravno iz Splita. Več kot pol hrvaških glasbenikov prihaja prav iz Splita, in tega ni mogoče pojasniti …
S Splitčani Goranom Karanom, Giulianom, Severino nastopate tudi v muzikalu Naša bila štorija. Je bilo med pripravo kaj neprijetnih zvezdniških trenutkov, tekmovalnosti?
Poglejte, mi vsi se poznamo še iz otroštva. S Severino sva obiskovali isto glasbeno šolo in skupaj od nekdaj peli ter se družili. Ker se prvih vaj nisem mogla udeležiti zaradi svojega koncerta, je celotna ekipa stopila skupaj in mi pomagala, ko sem končno prišla. Prav zaradi takega timskega duha in povezanosti smo dosegli tako velik uspeh.
Nedavno ste razkrili tudi, kakšno uslugo vam je na začetku vaše kariere naredila Doris Dragović. Si vedno zapomnite, kdo vam je kdaj pomagal?
Absolutno! Svoje kariere nisem začela z mislijo, da si želim postati slavna in popularna, ampak so se stvari preprosto ujele: ob pravem času sem bila na pravem mestu. Ko sem odpela svojo drugo solistično pesem U životu ide mi, sem šla na turnejo po Jadranu, kjer bi morala spati z drugimi na ladji. Doris je bila takrat med nami največja zvezda, zato je edina spala v hotelu. Drugi dan sem jo tam obiskala in ji potožila, da ne morem zatisniti očesa, ker drugi člani ekipe vso noč žurajo. Rekla sem, da ne vem, kaj naj naredim, Doris pa je odvrnila, da ona ve! In me je vso turnejo »švercala« v svoji sobi, da sem lahko spala. Kako le bi lahko pozabila tako kolegialno dejanje?!
Ampak zamudili ste pa vse zabave na ladji?
Z Doris mi je bilo tako lepo, saj sem se lahko od nje veliko naučila, kot od glasbene kolegice in kot od ženske, da zabav res nisem pogrešala.
Glasbeni posel je zelo tekmovalen, veliko je škandalov … Zato se mi zdi tako nenavadno, kako ste pevke Magazina šle svojo pot, a ste še ostale povezane z vodjo skupine Tončijem Huljićem. Sodelovanje se je nadaljevalo brez kakšnih zamer …
Očitno smo odličen zgled za to, da lahko kljub slavi ostaneš normalen. In da lahko, tudi ko se podaš na novo pot, ostaneš v dobrih odnosih s starimi kolegi in tistimi pevkami, ki se šele uveljavljajo. Znana sem po tem, da vzdržujem dobre odnose med kolegi, ki jih cenim. Doris na primer pride večkrat k nam in tudi prespi. Vsakič se imamo vrhunsko: Petar kaj dobrega skuha, predvsem pa se veliko presmejimo.
Se pravi, da pri vas Petar kuha?
Seveda tudi jaz kuham! In to zelo rada in zelo dobro. Petar se je kulinarike sicer lotil bolj profesionalno, saj je njegova velika strast. Skupaj s prijateljem Tomažem Kavčičem sta prepotovala pol Evrope, kjer Tomaž gostoval s prečudovitimi kuharji z Michelinovimi zvezdicami. V kuhinji mu res ne morem konkurirati, čeprav pripravim res izvrsten golaž in potem razpravljava, čigav je boljši. (smeh)
Kot ženska verjetno pomislite tudi na to, kako neizprosna so leta, ki tečejo. V katerem obdobju življenja ste se najboljše počutili?
Ena boljših stvari današnjega časa je, da smo ženske z leti videti vse mlajše. (smeh) Odkrito: nikoli se nisem počutila boljše in zrelejše kot zdaj, saj natanko vem, kaj si želim in kako to doseči – tako v poslu kot zasebno. To je velika prednost, saj ne zgubljam več energije po nepotrebnem. Zavedam se, da je treba vsak dan preživeti po lastni želji, kakor me osrečuje. Par gubic pomeni le to, da smo se več smejali!
Potem pa Kim Kardashian izjavi, da se ne smeji, ker noče gub! Si lahko predstavljate, kakšno je takšno življenje, v katerem se bojiš smejati!
Tudi sama poznam nekaj takih žensk, ki se nikoli ne nasmejijo do ušes, ampak je njihov nasmeh bolj kisel. Žal mi je za to, saj je dan brez nasmeha izgubljen dan. Sama bom še naprej izbirala svetlo stran življenja in bom hvaležna za vsako smejalno gubo!
