Četudi se nam zdijo njegova mala prijateljevanja otročje lahkotna in nepomembna, se lahko otroku zdijo usodna. In ko otrok potoži, da nima prijateljev, je za starše čas za poslušanje in pogovor, pravi naša sogovornica Darja Barborič Vesel, mag. socialne pedagogike, sodelavka Familylaba in učiteljica.
Kaj storiti, ko otrok potoži, da nima prijateljev?
Pomembno je, da slišimo otrokovo zgodbo, kdo zanj sploh je prijatelj, kakšne prijatelje si želi in kaj pomeni, da jih nima. Za nekatere otroke to pomeni, da se v vrstniški skupini resnično nihče noče igrati z njimi, za druge to, da se želeni otroci nočejo igrati z njimi, spet za druge pa lahko tudi to, da se vrstniki nočejo igrati tako, kot se želi on. Smiselno je otroka tudi vprašati, kaj on misli, zakaj je tako, in kaj je do zdaj naredil, da bi imel družbo, prijatelje. Oblikovati sebi primeren, zadovoljujoč socialni krog pač ni samoumevno, tega se moramo učiti, in pogosto se učimo kar vse življenje.
Kako veliko vlogo imajo prijatelji v otrokovem življenju? Glede na obdobja se najverjetneje to razlikuje.
Seveda je vloga prijateljev drugačna v vsakem življenjskem obdobju. Za majhne otroke prijateljstvo pogosto pomeni družbo pri igri, pozneje pa otroci že raziskujejo globlje, tudi bolj čustvene vidike prijateljstev. Tudi skupna zanimanja, vrednote, zaupanje. Prijatelji pomenijo občutek varnosti, sprejetosti, občutek, da smo zanimivi, da lahko nam pomembne reči in doživetja delimo z drugimi. Pomembna razlika v dojemanju prijateljstev je tudi značajska posebnost vsakega otroka. Bolj introvertirani otroci bodo na primer verjetno oblikovali manjši krog prijateljstev, mogoče enega samega, a bo ta naveza globlja in trajnejša. Za bolj ekstravertirano usmerjene otroke pa bodo prijateljstva navadno bolj podobna široki socialni mreži, mogoče bolj druženja, ne toliko poglobljena in tudi ne tako usodna. Za otroštvo je pogosto značilno tudi hitro menjavanje prijateljstev, saj se otroci lahko hitro spreminjajo, različno zorijo, menjavajo zanimanja in tako tudi ljudi, ki jih spremljajo.
Kako lahko otroku pomagamo, da se socializira?
Zgled staršev je seveda pomemben. Predvsem je pomembno, da starši ne sodimo otrokovih prijateljstev 'po svojem kopitu'. Kar je za nas ustrezno, mogoče, celo zelo verjetno za otroka ni. Ključno je, da smo starši zmožni resnično prisluhniti otroku, njegovim željam, hrepenenjem, tudi bolečini, ter da v nobenem trenutku ne pozabimo, da otroku z rojstvom pripada družina, prijatelji pa so pomembni drugi, ki si jih izberemo sami. Prijateljstva niso odnosi, v katerih je vse natančno tako, kot želimo, in to je eno ključnih sporočil, ki jih otroci potrebujejo pri socializaciji. Močno egocentrični otroci, vajeni, da se svet nekako vrti okoli njih, imajo pogosto težave z vrstniškimi odnosi, saj težko resnično opazijo drugega, prepoznajo vrednote v socialnih skupinah in se jim še težje prilagajajo. Pri oblikovanju prijateljstev so zelo pomembne odnosno-komunikacijske veščine, kot na primer povedati, kaj želiš, postaviti mejo, ko ti kaj ni sprejemljivo, izraziti priznanje, prositi za zaupanje. To so veščine, ki se jih otroci načelno naučijo v družini in nato 'preigravajo', jih preizkušajo v svetu vrstnikov.
Koliko se lahko starši ali učitelji 'vmešavajo' v igro otrok, če kakšen otrok ni sprejet oziroma ga vedno porabijo za vloge, ki jih nihče noče odigrati?
Če ima otrok občutek, da ni sprejet, je ključno, da ga vzamemo resno in resnično slišimo zgodbo. Kaj se dogaja, kako so videti in občutiti zavrnitve, kakšna so pričakovanja do otroka, kaj otrok stori, ko je soočen z raznimi pogojevanji in izsiljevanji. Se je otrok že kdaj postavil zase in kaj se je zgodilo, ko se je? Zelo pogosto opazim, da otroci tiho trpijo in vrstnikom niti ne rečejo, da jih nekatere stvari prizadenejo, bolijo. Ko ob podpori odraslih le tvegajo in se postavijo zase, se mnoga zavračanja uredijo sama od sebe. Otroci so marsikdaj nevešči prepoznavanja občutkov drugega in ne prizadenejo namenoma.
Zakaj se sploh to zgodi in kako pomagati otrokom, da si vloge razdelijo pravično?
Spoprijemanje z nesprejetostjo je del socialnega učenja. Za nadaljnje življenje je nujno sprejeti, da nas vsi ne bodo imeli radi in se ne bodo vsi želeli družiti z nami, ter se naučiti spopasti s tem. Občutljivejši otroci bodo prenesli manj tovrstnih izkušenj, bolj trpežni, prožni pa seveda več. Otrokom ni smiselno preprečiti vseh izkušenj zavrnitve, saj jih bo to puščalo v lažni utvari, da so biser za ves svet. Nikakor pa ni preveč dobesedno vzeti reka, da kar nas ne ubije, nas okrepi. Topel, empatičen odnos starša z otrokom bo staršu omogočil začutiti, kdaj otrok potrebuje tolažbo, kdaj spodbudo, kdaj asertivnost in kdaj je nujna zaščita odraslega.
Kako 'slabe vloge' in/ali izločanje iz družbe vplivajo na otroka in njegovo poznejše življenje?
Če ugotovimo, da se je otrok znašel v toksičnem odnosu stalnega zavračanja in izrabljanja, je seveda nujno, da mu pomagamo iz začaranega kroga. In to čim hitreje. Stalni in dolgotrajni občutki nesprejetosti močno načnejo že tako krhko otrokovo integriteto in seveda močno vplivajo na samopodobo. Včasih bo dovolj že spodbuda k zamenjavi socialne skupine vrstnikov, zamenjavi družbe. Ne moremo izsiliti, da bi imeli vsi otroci radi vse otroke, da bi se res vsi razumeli med seboj in se imeli radi. Ta utopija ne deluje niti v odraslem niti v otroškem svetu. S takšnim pričakovanjem ali celo zahtevo odrasli po navadi povzročimo še več gorja. Nujno pa je, da otroke, tudi če niso prijatelji, naučimo osnovne človeškosti in socialnega vedenja. To pomeni tudi, da iz pozicije odraslega preprečimo izživljanje in trpinčenje tistega, ki ga vrstniška skupina ne želi sprejeti medse. Nekako v smislu: 'Da Ane ne marate, vam ne dovoljuje, da jo zafrkavate in izsiljujete.' Omenjenega dela otroci zaradi razvojnih danosti po navadi še ne morejo izpeljati sami. Za omenjeno zaščito otroka bomo potrebovali vso razpoložljivo odločnost kot tudi subtilnost in empatijo. Vse prepogosto se zgodi, da posredovanja odraslih povzročijo zamenjavo izživljanja z ignoriranjem določenega otroka, kar zanj pomeni le, da je prišel z dežja pod kap. Ni namreč pomembno le to, da prekinemo določeno vedenje otrok, ob vrstniškem izživljanju nas bodo potrebovali tudi za to, da se naučijo civiliziranega sobivanja.
Kako pomagati otrokom, ki se veliko selijo in tako ves čas spreminjajo socialno okolje, da bodo čim lažje dobili nove prijatelje, in kako jim pomagati ohraniti stara prijateljstva?
Za te otroke je vzpostavljanje socialnih mrež in prijateljstev izrazito težko. Zato je največ, kar lahko naredimo starši, da se trudimo kar najbolj podaljšati vsakokratno strnjeno bivanje. Drugače pa je spet ključno slediti vsakemu konkretnemu otroku. Nekateri so na primer v nekajletnem bivanju na enem mestu v tujini oblikovali eno, dve prijateljstvi, ki jim mnogo pomenita in si želijo, da bi ju lahko obdržali. Zakaj ne? Sodoben svet nudi mnogo možnosti ohranjanja in celo nadgrajevanja prijateljstev. Nekateri otroci so bolj podobni metuljčkom, ki v vsakem položaju najdejo družbo, prijatelje in jim selitve iz kraja v kraj vsaj na videz ne predstavljajo večjih težav. Vnovič je ključen topel in iskren odnos med starši in otroki, ki bo staršem omogočil poznati in vzeti resno vsakokratno realnost vsakega posameznega otroka ter narediti to, kar bo otroku resnično olajšalo pogoste spremembe.
