Skozi svoje delo ne želi dosegati idealov, saj ve, da to pomeni prisiliti telo, da živi brez duha, ampak skuša narisati širši krog, ki zajema vse vrste lepote in tistega notranjega žara ali osebne karizme, ki je, kot pravi sam, nad vsakimi pravilnimi oblikami telesa.
Rodil se je v Kranju leta 1974. Njegovo otroštvo je bilo lepo, odraščal je v prijetni družini. »Moja starša sta bila liberalna, zato nisem čutil nobenih omejitev. Doma sem vedno imel podporo in vse možnosti, da se razvijem v katero koli smer.« Od vedno mu je bilo jasno, da bo kirurg, pri njem ni bilo nobene alternative. Tako se je po končani gimnaziji vpisal na Medicinsko fakulteto, po njej specializiral travmatologijo, kmalu zatem pa še plastično kirurgijo. Je specialist travmatologije, specialist plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije z mednarodno zaključenim izpitom. Z evropskim izpitom estetske kirurgije je pridobil naziv »A Fellow of EBOPRAS (European Board of Plastic, Reconstructive and Aestetic Surgery)«. Je tudi član Slovenskega društva plastičnih kirurgov (SZPREK). Po prvi specializaciji je delo opravljal v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, od leta 2009 (občasno že od leta 2002) pa pri Estetiki Fabjan. Ukvarja se s posegi estetske kirurgije, kirurgije roke, ambulantnimi estetski posegi, laserski posegi. »Ta veja medicine mi je všeč, ker predstavlja delo z ljudmi, ki si želijo sprememb in imajo pogum, da jih uresničijo,« pove sobesednik, ki meni, da sta plastična in estetska kirurgija zelo raznoliko področje kirurgije, saj vključujeta posege funkcionalnega značaja, predvsem kirurgijo roke, kot tudi estetske posege na vseh delih telesa. Lah: »Delo je zato zahtevno in prinaša vedno nove izzive. Zadovoljstvo pacienta mi veliko pomeni, zato se vsakemu natančno posvetim, ne samo med posegom, ampak tudi pred in po njem.« Mnenja je, da lepotni imperativi v današnji neoliberalistični družbi postajajo vse bolj in bolj ohlapni, lepota pa se pojmuje veliko širše kot pred desetimi ali petnajstimi leti, denimo. »Spet se vračajo močnejše postave, obilnejše zadnjice, nosovi, ki niso več majhni.« Pri operacijah tako ne delajo več velikih sprememb, denimo, majhnih zadnjic, izjemno velikih prsi, ozkih pasov, preveč polnih ustnic enostavno ni več. »Ljudje hočejo ostati to, kar so, vendar z manjšimi popravki.«
Njegova zadnja prebrana knjiga je Marsovec Andyja Weira po kateri je posnet tudi film. Sicer prebira dokaj malo literature, rad pa poseže po psiholoških delih. Zanima ga denimo nevrolingvistično programiranje. V gledališče ne hodi, obožuje pa muzikale, tako si je pred kratkim ogledal Rocky Horror show v Trstu, z ženo pa na oglede glasbenih iger redno hodita tudi v Veliko Britanijo. Privlačijo ga različne filmske zvrsti, predvsem ima rad filme, ki obravnavajo odnose med ljudmi, njegov najljubši režiser pa je Quentin Jerome Tarantino. Ker je glasbeni navdušenec se je to jesen udeležil koncerta francoskega ustvarjalca Jeana Michela Jarra. Obiskal pa je tudi koncerte drugih izvajalcev, tako italijanskega tenorista Andreo Bocellija, španskega pop pevca Enriqueja Iglesiasa in ameriške glasbene pop pank skupine Green Day. Želi si, da bi še vedno delal to, kar dela sedaj, užival v tem in razširil svojo dejavnost na druge trge, obenem pa še vedno imel čas za posvečanje družini. Njegovo življenje delata polno in odgovorno delo in družina, za katero si, kljub temu, da je odstoten skoraj ves dan, vedno vzame čas in z njo potuje, bil je že na vseh celinah. Osebno kondicijo vzdržuje z obiskovanjem fitnesa, rad pa ima tudi gradbena dela, betoniranje, na primer. »Ko je treba izdelati letno kuhinjo, ne pomišljam, ampak se tega lotim, takšno delo je zame psihično sprostilno.« Njegov največji uspeh, če pustimo ob strani dosežke v estetski kirurgiji, sta njegova dva otroka, ki sta pridna, uspešna in enostavno povedano, v redu. In kaj bi spremenil v svetu, če bi lahko? Sobesednik pove, da ne bi poskušal ustaviti vojn ampak nezdrav pohlep. »Vedeti moramo, da je zdrav pohlep vgrajen v človeško naravo, saj zaradi njega obstajamo. Pohlep moraš imeti, če ne, ne moreš preživeti. Težava nastane, ko nas zajame pohlep ob katerem postanemo kot vreča brez dna.« Strahu v pravem pomenu besede ne pozna, ker na življenje gleda pozitivno, prepričan pa je, da malo tega čustva ne škodi, saj se prek njega laže ukvarjamo z eksistencialnimi težavami. »Strah kot energija za obstoj, za boljše življenje, to je res nekaj nujno potrebnega.« Lepota je zanj karizma, prepričan je, da je lepa tista ženska, ki je zadovoljna s seboj. »Vsaka ženska je lepa za nekoga, še posebej pa tista, ki ima karizmo,« pojasnjuje sobesednik in hitro doda, da je pomembno, da s posegi pozdravijo zadovoljstvo s seboj in dvignejo samozavest ter tako izboljšajo samopodobo. »To naredi osebo lepo,« poudarja in nadaljuje: »Človek hrepeni po lepem, ker je to nekaj, kar mu daje občutek ugodja. Lepe stvari človeka namreč pomirjajo, zato želimo imeti lepe predmete, hrepenimo pa tudi po abstraktni lepoti. Ob njej se nam porajajo drugačna občutja in čustva. Vendarle pa, gledano z vidika plastične kirurgije, ne moremo od vsakega pričakovati, da bo želel biti všečen, če se lahko tako izrazim,« sklene Amadej Lah, človek ob katerem dobi telo drugačen pomen in nadih, postane brezčasna skulptura.
