Pravila modernega boksa koreninijo v 19. stoletju, ko jih je določil škotski plemič, po katerem so dobila ime in se uveljavila kot »pravila markiza Queensberryja«. Odtlej se niso spreminjala. Izvorno je boks torej šport džentelmenov, saj svoje sledi v njem pušča gladiatorstvo, viteštvo ter etični kodeks plemstva. Ljubitelji vztrajajo pri tem, da je tak tudi še danes. A zmerjanja, provokacije, surove grožnje – to je nekaj, ob kar trčimo, še preden se sploh približamo ringu. Dvoboj med Kličkom in Joshuo pa nas je spomnil, da je resnično jedro boksa iz drugačne snovi: medsebojnega spoštovanja, taktičnega in strateškega premisleka ter nenehnega premagovanja samega sebe.
Plemenita veščina
Znane so zgodbe, kako je boks rešil fante pred zdrsom v kriminal. Mike Tyson, eden najbolj zastrašujočih boksarjev, kar jih je kdaj bilo, je ob prvem obisku trenerjeve hiše najprej razmišljal, kako bi ponoči pokradel vse tiste televizije, no, ko se je zbližal z boksom, je postal nesporni prvak težke kategorije, ki je nasprotnike znal premagati, še preden so si zares nadeli rokavice. Zmagoval je s svojo samozavestjo, karizmo, skoraj dobesedno s pogledom. Posebej zanimiva je izkušnja nekdanjega zapornika Bernarda Hopkinsa, ki se je iz uličnega delinkventa spremenil v boksarsko legendo. Njegova zgodba že dolgo ne navdihuje le športnikov, saj so mu desetletja meniške samodiscipline in predanosti boksu omogočila, da je lani pri neverjetnih 51 letih zaključil kariero – in to na vrhunski ravni! Izkušnjo s kriminalom pa ima tudi zmagovalec srečanja, o katerem govorimo, novi prvak v težki kategoriji Anthony Joshua.
Od padca do zmage
Toliko o enem vidiku socialnega okolja, iz katerega prihajajo boksarji. A zgodbe so tudi drugačne. Vladimir Kličko, ki je zadnjih deset let kraljeval na težkokategorniškem boksarskem vrhu, ima univerzitetno izobrazbo. Moč njegovega intelekta se razkriva v vsakem intervjuju. Je olimpionik – dobitnik zlate olimpijske medalje. Vendar Kličko dobro ve, kaj pomeni biti na tleh: v svoji karieri je kar štirinajstkrat doživel »knockdown «. Prav vsakokrat pa se je dvignil in dvoboj nadaljeval – ustavil ga je lahko šele sodnik, ne padec. Lani je nepričakovano izgubil proti Tysonu Furyju, zaradi česar je bil ob naslov prvaka. Če številni »knockdowni« niso mogli uničiti Klička, pa je lahko ena zmaga zmlela Furyja. Kajti to je fant iz čisto drugačnega testa – po zmagi nad Kličkom je skrenil s športne poti in zabredel v depresijo in droge. Težkokategorniški tron je ostal prazen. Izza obzorja so se vse bolj zmagovito v zrak dvigovale rokavice mladega Joshue, ki pa si je svojo zlato olimpijsko medaljo priboril 16 let za Kličkom. Še več – Joshua je svoje čase pomagal Kličku v pripravah na dvoboje in privzel podoben odnos do boksa kot ta džentelmenski šampion. Ker Fury ni bil aktiven, Kličko pa je naslov izgubil, je Joshua z nekaj pomembnimi zmagami obveljal za glavno ime težke kategorije. A to je pač igra pravil in dogovorov, pravi prvak pa se postane v pravem dvoboju. In začele so se priprave na soočenje dveh zelo podobnih boksarjev, pa hkrati tako zelo različnih. Največja razlika med njima je zagotovo razlika v letih. Kar 13 let. Vprašanje za poznavalce se je glasilo: izkušnje ali mladost? Jeziček na tehtnici je nihal okoli sredine, z le majhnimi odkloni v eno ali drugo stran. Zvesti spremljevalci boksa so se strinjali – to bo dvoboj, kot ga že dolgo ni bilo. Prizorišče tokrat ni bila Amerika – ring so postavili sredi londonskega stadiona Wembley. Čeprav Wembley sprejme 90.000 ljudi, so vstopnice pošle že tedne pred prvim udarcem na gong, TV prenos si je zagotovilo več kot 100 držav. Joshua in Kličko sta v času pred dvobojem postala neke vrste ambasadorja boksa. Način, kako sta govorila drug o drugem, je bil džentelmenski in je dal tudi največjim nepoznavalcem boksa vedeti, da v tem športu tiči nekaj več kot brutalna moč, s katero en boksar potolče drugega na tla. Ni kaj, velika zmaga markiza Queensberryja.
A poleg dveh parov pesti sta se 29. aprila spopadla tudi dva principa. Kličko si je, obseden z željo po vrnitvi naslova prvaka, izbral moto: Napaka ne pride v poštev. Joshua, nosilec naslova, pa se je odločil, da je potrebno ostati z nogami trdno na tleh – njegov borbeni slogan: Ostani ponižen. S tema vodiloma sta si prihajala nasproti. In oba sta doživela trenutek, ki je hkrati upravičil ter zanikal izbrani gesli. Kot pravijo: šele ko si na tleh, vidiš, kdo zares si. Prvi je padel Kličko. Perfekcionist si je v svoji skrbno izdelani taktiki nekje vendarle dovolil narediti napako. A napaka zanj ne pride v poštev in že takoj v naslednji rundi je bil na tleh Joshua. Je mislil, da ima zmago že v svojih pesteh in je pozabil ostati ponižen? Šele ko sta se oba izneverila svojemu vodilu, sta se temu vodilu tudi najbolj približala. Atraktivni dvoboj se je nadaljeval vse do 11. runde, ko so sodniki razglasili tehnični »nokavt«, s katerim je mlajši premagal starejšega. Kličko je po dvoboju dejal, da se ne počuti poraženca. In Joshua je prejel največ priznanj prav za to, da se je znal po svojem prvem »knockdownu« v karieri dvigniti in nadaljevati dvoboj. Končni zmagovalec v nekem smislu ni bil pomemben. Ne gre le za to, da je zmagal boks. Zmagale so tiste odlike, ki so jedro boksa: medsebojno spoštovanje, premišljen pristop z izdelano strategijo, sposobnost soočiti se z lastnim padcem in se ponovno dvigniti. In kot da naenkrat sploh ne govorimo več samo o boksu. Opisano velja za vsakršno človekovo dejavnost. Šele ko o nečem lahko govoriš tako, kot bi govoril o čemerkoli, si se dotaknil jedra.
Od šova do legend
Zdaj pa v realni svet. Dva obraza nista dovolj za celovito zgodbo o boksu. Dvoboj med Joshuom in Kličkom je brez dvoma pomenil vrnitev in obuditev boksarske težke kategorije – najprestižnejše kategorije z najbolj bogato zgodovino. A boks je razdeljen na več kategorij, ki jih omejujejo limiti v teži. Čar težke kategorije je, da nima zgornje meje, zato v njej nastopajo največji, najbolj zastrašujoči in najbolj impozantni boksarji, ki večinoma krepko presegajo 100 kilogramov. Vendar v Ameriki ta hip kraljujejo čisto drugačni boksarji – boksarji iz nižjih kategorij. Njihovo priljubljeno prizorišče – Las Vegas. Zaslužki – do neba. Šovbiznis. Se še spomnite novice, ki je močno odmevala v finančnem svetu: tako zmagovalec kot tudi poraženec razvpitega »dvoboja stoletja« sta predlani postala prvi in drugi največji zaslužkar leta med vsemi športniki v vseh športnih disciplinah. To sta Američan Floyd Mayweather in Filipinec Manny Pacquiao, ki sta se spopadla v velterski kategoriji do 67 kilogramov. Te tehtnice kažejo številke, ki jih kažejo naše domače v kopalnici. Ob boku dvometraša Klička, ki tehta več kot 110 kg, so to seveda drobižki. Zato svoj imidž ti boksarji gradijo drugače: Mayweather si je z bahavim mahanjem s šopi denarja privzel lik »bad guya«, grdobca – fant namreč prav dobro ve, da imajo takšne v Ameriki, v deželi sanj o zelenih dolarjih, v resnici zelo radi. Čisto drugače Manny Pacquiao: ta igra na skromnost in velja za revnega fanta, ki se je preko boksa prebil do zvezd. Vsega 166 centimetrov visok fant je do naslova prvaka prišel v kar osmih različnih kategorijah. Je potreben še kakšen dokaz, da je boks namenjen vsakomur? Če boks res vsakomur ponuja primeren izziv in mu nudi možnost za dokazovanje in premagovanje ovir, kako pa je z – boksarkami? Spregovorimo torej o ženskah.
Boks zunaj ringa
Najprej je na vrsti vprašanje, kaj dela prispevek na temo boksa v ženski in družinski reviji. S predsodkom nad predsodek? Nikakor. Vprašanje torej ni pravo. Boks ni šele z enim spektakularnim dvobojem postal nekaj, o čemer je potrebno pisati v rubriki Osvetljujemo. In tudi ne samo zaradi deklet, ki boksajo. Le kakšno osvetljevanje na temo boksa bi to vendar bilo, če pa kar bode v oči, da doslej še ni bilo niti besedice o največjem boksarju med vsemi. Zanj so najvplivnejši ljudje našega časa dejali, da se natanko ve, kdo je v sobi, če se reče, da je v sobi največji – the greatest. S to sobo ni mišljen boksarski ring, ta soba je ves svet. Muhammad Ali je največji, kot je morda velik samo še Elvis. Muhammad Ali je svoje dvoboje bojeval s pestmi – no, seveda, njegov dobro naoljeni jezik je zmeraj dodal svoje –, a hkrati je bila njegova bitka tudi večja od boksa. Ta težkokategornik z zastrašujočo hitrostjo udarcev ter neizmerno željo po zmagi v boju, je za ceno osebne svobode v imenu pacifizma nasprotoval sodelovanju v vietnamski vojni. Boril se je za to, v kar je verjel in pristal v zaporu ter izgubil naslov prvaka. Pozneje, ko so ga oprostili, v svoje nasprotnike ni usmerjal maščevalnih udarcev – dejal je, da bi imel samega sebe za dvoličneža, če bi ljudi sovražil zaradi tega, ker so naredili tisto, v kar so verjeli. Treba je torej verjeti. In vedeti. Če imaš vedenje, nimaš predsodka. In ko poleg tega še verjameš – no, takrat si stopil na zmagovito pot. Pravila so enostavna – nekaj dovoljenih udarcev ter veliko samodiscipline, s katero se lahko pregneteš v človeka, ki se bo dvignil po »knockdownu«. Šele to je prava zmaga. Tudi zunaj ringa.
Ali si je prizadeval za enakopravnost ver in ras. A tudi njegovi hčerki Laili Ali je ostalo dovolj veliko in težavno bojno polje – priznanje enakosti med spoloma. Postala je boksarka. Danes je že upokojena, ima pa veliko naslednic. Sodoben ženski boks je v vzponu in marsikomu celo ljubši od moškega, saj v njem ne prevladuje moč, marveč tehnična izurjenost ter dobra strategija. Trenutno sta najbolj zanimivi boksarki dve dobitnici zlatih olimpijskih medalj, ki sta se obe odločili postati profesionalki: Irka Katie Taylor in Američanka Claressa Shields. Dvoboj slednje je v Ameriki v običajnem boksarskem večeru, v katerem je nanizanih nekaj borb, zadnja, najbolj atraktivna, pa je finale dogodka, postal glavna atrakcija večera. Irka pa je s svojo nasprotnico dobila prostor v wembleyjskem ringu tik pred nastopom Joshue in Klička. Vse bolj zanimiva postaja Nemka Christina Hammer, ki je imela nekaj dvobojev na začetku kariere tudi v Ljubljani, prepoznamo pa jo zlahka – za dvoboje namesto mahedravih hlač, običajnih za boks, raje obleče krilo, ki spominja na dres tenisačic. V krilu ali v hlačah – dekle z nadimkom Lady Hammer trenira s fanti. In verjemite – videti je vražje ženstveno. S predsodki nad predsodke? Ne. Raje čisto brez predsodkov!
