Priznava, da je ljubitelj žensk. Poročil se je štirikrat. Vsakič v drugem mestu. Prvič v Beogradu, drugič v Opatiji, tretjič v Leningradu in poslednjič v Ljubljani. Vedno iz ljubezni, pa čeprav bi – s statusom, kakršnega je imel – verjetno lahko dobil vsako žensko. Ločeval se je, ko so ljubezni minile, razlaga, a nikoli zaradi kakšne druge ženske. Čeprav je novo potem hitro našel: »Nikoli nisem dolgo bil sam, saj ne znam živeti sam.« Na koncu pa je našel ljubezen svojega življenja.
NESREČNA MAMA
Ena od žensk, ki ga je globoko zaznamovala, je bila njegova mama. Predvsem zato, ker je imela izredno težko življenje in ji je bil on kot najstarejši moški v družini (ima še leto dni starejšo sestro in tri leta mlajšega brata) najbližji. Ladovega očeta so namreč 22. junija 1945, ko je bil star komaj tri leta, ubili, ker je bil kapelnik domobranskega vojaškega orkestra. »Očeta se žal ne spomnim dobro, po njegovi smrti smo res težko živeli. Mama je opravljala dve službi, da je lahko vzdrževala tri otroke, z nami pa sta živeli še babica in mamina sestra. To je bilo res življenje, ki ga ne bi nikomur želel. Če bi živeli na vasi, bi bilo drugače, mi pa smo živeli v središču mesta. Bili smo meščani, ki pa nimajo nič. Prve dolge hlače sem dobil za birmo, ko sem bil star 14 let. Dotlej sem nosil kratke hlače in nogavice. Kljub temu pa smo našli čas za nas in dolge pogovore. «
Ko je imel pet in pol let, so ga dali v rejo k očetovem bratu, stricu Ludviku, v Novo vas pri Slovenski Bistrici. Tam je delal vse, tudi krave pasel. »Imel sem ene čevlje brez vezalk za poleti in pozimi,« se spominja. V Ljubljano se je vrnil leta 1949, tik pred začetkom prvega razreda osnovne šole. Tega leta se je mati tudi drugič poročila, da bi lažje preživela družino. »Njen drugi mož je bil za nas fenomenalen, spominjam se ga kot nekaj najlepšega, kar se nam je lahko zgodilo. A nekaj mesecev po poroki je bil sovoznik v avtu, ki je doživel nesrečo, in po mesecu dni je umrl v bolnišnici. Za mamo je bila to grozna travma in jaz sem bil njena zaslomba, čeprav star komaj sedem let. Pozneje se je mati še tretjič poročila, a se je čez nekaj časa ločila, potem ko je došolala gospoda – ko sta se spoznala, je imel narejene zgolj štiri razrede osnovne šole. Tudi to jo je precej prizadelo. In spet sem bil jaz tisti, ki sem jo tolažil. Noči in noči nisem spal zaradi tega in skoraj padel v šoli. Potem pa sem si rekel, da imam tega dovolj, in sem se odločil, da grem v srednjo pomorsko šolo v Piran. Domov se potem dolgo časa nisem vrnil, stanoval sem drugje po Ljubljani; pozneje sem v Beogradu menjal razna stanovanja, nato pa sem se znova vselil na Pražakovo, kjer sem še dandanes,« pripoveduje Lado.
PRVE LJUBEZNI
Lado se je prvič zaljubil v sošolko v prvem razredu osnovne šole. Do prvega poljuba in prve postelje pa je prišlo pozneje, v Piranu. Pri lepšem spolu, pravi, je vedno gledal celotno sliko. Da je ženska pritegnila njegovo pozornost, je morala biti ne samo lepa, ampak tudi omikana, morala se je znati lepo vesti, biti simpatična, prijazna in ne neumna. Je pa Lada življenje v pomanjkanju globoko zaznamovalo. »Zaradi težkih življenjskih razmer, pomanjkanja finančnih sredstev, slabe garderobe sem se pogosto slabo počutil. Drugi okoli mene so živeli bolje. Bil sem toliko pošten, da nisem hotel žensk vleči v svojo revščino. Imel sem vgrajeno prepričanje, da moram za žensko skrbeti jaz, tudi materialno, tako da sem pogosto raje odšel, kot da izbranki ne bi dal vsega, kar bi si želel. Razšel sem se seveda nežno, če se je le dalo. Vsakič, ko sem se poročil, pa sem bil trdno prepričan, da je to to. Moj odnos do žensk je bil vedno tak: meni je lepo, če mi uspe, da je lepo tudi njej – v katerem koli smislu, v postelji ali zunaj nje. Imel sem srečo, da sem v življenju spoznal veliko zanimivih žensk, in čeprav se mi je dogajalo vse mogoče, sem vedno ostal ženskoljubec.«
OBOŽEVALKE
Dekleta so ga oboževala. Pisala so mu veliko pisem. V Vzhodni Evropi je bil verjetno prvi od domačih pevcev, ki je imel svoj klub oboževalcev. Sedež je imel v Cerknici. Včasih je na njegov domači naslov prihajalo celo po 100 do 200 pisem na dan. Tudi čakale so ga po nastopih in pred vrati. »Do takšnih deklet sem se vedel kavalirsko, saj nisem bil hit pevec. In tako so bile tudi one prijazne do mene. Predvsem po Sovjetski zvezi in po svetu je bilo tega veliko,« pravi, v podrobnosti pa – kot se za pravega kavalirja spodobi – noče iti.
POROKE
Poročil se je štirikrat! »Rad rečem, da sem srečno trikrat ločen in četrtič srečno poročen. In se pošalim, da so bile vse moje žene lepe, četrta, Verica, pa je bila tudi pametna, saj je ostala z mano. (smeh) Ko danes gledam nazaj, si mislim, da bi bilo čisto dovolj, če bi se poročil samo enkrat, a prvič verjetno še nisem bil zares zrel za poroko, drugič in tretjič pa so tudi nesrečna naključja poskrbela za to, da je ljubezen izzvenela in je bilo treba iti. Nobene od žena ne krivim za nič. Vsakič se je pač izkazalo, da ni šlo,« modruje Lado.
MARJETICA ANA RUDOLF
Njegova prva žena je bila Meta Rudolf, takrat študentka pravne fakultete iz Ljubljane, natančneje Marjetica Ana Rudolf, pozneje Rupel, hči narodnega heroja, prvoborca Janka Rudolfa. Od Lada je bila starejša leto dni. Spoznala sta se leta 1962 na mladinskem plesu v Stražišču pri Kranju. Prišla je s svojim bratom Janetom in še celo suito ljudi, saj je bila dama iz visokih krogov – njen oče je bil takrat podpredsednik slovenske skupščine. Potem sta se videla na še enem njegovem nastopu, ko pa sta se potem dobila na zmenku, je namenoma zamudil in izza vogala opazoval, ali bo točna. Bila je. Lado se spominja tudi simpatične podrobnosti: »Malo pred tem je bila v Avstriji, kjer si je kupila čevlje znamke Gabor z nizko peto. In po tem sem vedel, da jo zanimam.« Bila je namreč malce višja od njega, to pa je pomenilo, da bo v teh čevljih lahko hodila »na isti višini« z njim. In potem sta res postala par. »Takrat sem že pel v baru hotela Bellevue, po nastopih pa sem peš (takrat še nisem imel kolesa) hodil v Rožno dolino, kjer je bila hiša Rudolfovih. Skozi okno drvarnice sem skrivaj splezal k njej. Zjutraj me je zbudila in sem se skril v omaro, ko sta vstopili njena sestra ali mama. Ko so odšli v šolo ali službo, pa sva se še naprej družila. Nekaj časa sva bila tako skupaj, nato sva se za kratek čas razšla. Leta 1964 sem šel pet v Avstrijo, nekaj mesecev sva bila narazen, potem pa sva se spet našla in bila nekaj časa skupaj, ko sem ji predlagal, da bi se poročila. Če se bo obneslo, bova skupaj, sem tuhtal, če ne, se bova šla pa razšla. Zaradi prepovedi predvajanja in posledično nezmožnosti preživetja v Sloveniji sem se že preselil v Beograd, ona pa je v Ljubljani študirala pravo. Poročila sva se v Beogradu leta 1965 – čisto običajno, poroka je bila v občini Vračar, njenih staršev niti obvestila nisva. Njena priča je bila njena prijateljica Špela Rozin, moja pa urednik fotografije Večernjih novostih Branko Bosić. Po poroki smo šli na Ušće na kosilo, nato pa v hotel Majestic, v katerem sem tudi pel. Staršem je potem preprosto povedala, da sva se poročila. So me pa imeli radi, predvsem oče, ki je bil bolj tehnični tip – nekoč sem mu iz Nemčije denimo prinesel poseben izvijač. Tudi na počitnicah na Rabu sva bila z skupaj z Meto, ko sem tam pel. Bila je tudi z mano na opatijskem festivalu, a se na koncu se ni izšlo. Ločila sva se leta 1966. Bila sva premlada, tudi Beograd je bil ovira. Vsekakor pa imam izredno lepe spomine nanjo. Je prava dama,« pravi Lado.
JELENA BJELIČIĆ
Opatija je bila zanj usodna dvakrat: tam je namreč spoznal svojo drugo in četrto ženo! »Na opatijskem festivalu sem spoznal svojo drugo ženo, Jeleno. Bila je zelo lepa, malo se je ukvarjala tudi s filmom. Ko sem leta 1967 dobil vlogo v filmu Isadora, sem ji rekel, da bi se poročila. Moja poročna priča je bila Vanessa Redgrave, takrat že uveljavljena igralka, njena pa režiser filma Karel Reisz.« Take poroke še ni bilo,so takrat govorili Opatijčani. Najbrž je šlo za prvo pravo sodobno zvezdniško poroko pri nas. Poročni sprevod je bil sestavljen iz samih starodobnikov. Mladoporočenca sta se peljala v starinskem rolsrojsu s pozlačenimi kljukami, v spremstvu policije. Lado je celo organiziral, da so zvečer zanju odprli občino. »Povabil sem splitske Delfine, s katerimi sem takrat pel, in so se v belih smokingih razporedili ob vhodu in peli, ko sva kot poročena stopila ven. Zabavo pa smo imeli v najeti vili v Lovranu. Na njej je nastopila najbolj znana ciganska pevka Divna Kostić iz Skadarlije s svojim orkestrom. Iz Beograda so se pripeljali kar s taksijem. Nekaj časa sva se z Jeleno imela lepo, potem pa so bile ves čas težave. Najin otrok se je rodil leta 1968. Želel sem mu dati ime Dušan, ona pa Sašo. Na koncu smo ga poimenovali Dušan, a ga vsi še vedno kličejo Saša,« razkriva Leskovar. Velike težave je imel tudi s taščo. Njena mama je namreč ves čas delala proti njemu, ker v njenih očeh ni bil dobra partija. »Medtem ko sem v Rusiji služil denar, je tašča domov vodila druge moške in jih predstavljala hčeri. Ko sem prišel z neke turneje, ni bilo nobenega denarja več na računu. Jelena pa mi je razkrila, da ima drugega in da ne more brez njega. Rekel sem ji: 'Ja potem se pa ločiva, kaj pa naj?' Pa mi je odvrnila, da tudi brez mene ne more. A sem ji dejal, da se moškega harema ne bom šel. In sva šla narazen. « Sin Dušan je bil takrat star tri leta. Od vojne naprej nista v dobrih odnosih, čeprav je skrbel zanj. »Ko je bil star 18 let, sem uredil, da je iz Beograda prišel k vojakom v Ljubljano. Takrat nisem bil poročen in sem mu uredil, da je spal doma pri meni, jaz pa sem ga vsak dan vozil v vojašnico. Predlagal sem mu, naj ostane tu, da naredi diferencialne izpite in se, ker je odličen športnik, vpiše na fakulteto za šport. Pa je rekel, da je Slovenija zanj premajhna. Ko je leta 1991 začelo pri nas pokati, sem pričakoval, da bo kateri od njih vprašal, kako sem kaj. Pa ni bilo nič. Šele čez pol leta me je poklical in me vprašal, ali mu lahko priskrbim državljanstvo. Rekel sem, da težko, ker ni nikoli živel v Sloveniji. To mi je blazno zameril, ona pa tudi. Povedal sem mu, da sem tu, in če bo kaj potreboval, me lahko vedno pokliče. Vem, da je večkrat v Ljubljani, igral je tudi ragbi in tu odpiral lokal,« s kančkom žalosti v glasu pripoveduje Lado.
NONA SKOMOROVSKAJA
Tretjič se je Lado poročil z Rusinjo, Nono Skomorovskajo. Spoznal jo je, ko je na eni od turnej po Rusiji gostoval v televizijski oddaji, ki jo je vodila. Sicer pa je bila tudi koncertna pianistka. »Res je bila lepa in pametna. Pred tem je bila poročena z Jeanom Tatlianom, ki je bil zelo znan pevec armenskega rodu. Ko sva bila z Nono že nekaj časa skupaj, sem predlagal, da se poročiva. Kot prednost sem videl, da je vedela, kakšno je življenje s pevcem, saj je tudi sama glasbenica. Poročila sva se v Leningradu okoli leta 1976. Za poroko smo najeli kar taksi volgo, belo, z dvema prstanoma na vratih, češ – poročni taksi. Nona je bila zelo razgledana in odlična glasbenica. Končati konservatorij v Rusiji, v Leningradu, ni kar tako. Njena mama je bila poljska grofica, igralka, operetna pevka, oče pa ruski Jud, ustanovitelj in vodja prvega džezovskega orkestra v Sovjetski zvezi. Trobento je baje igral tako kot violino. In Stalin ga je imel rad. Bil je zelo sposoben. Medtem ko so ljudje umirali od lakote ob obleganju mesta, je imel v središču mesta, kjer so stanovali, v kleti kravo, zato da so imeli mleko. Vendar ga nisem spoznal, saj je prej umrl. Sprva sva z Nono živela v Ljubljani, a je bila zanjo ta premajhna (v primerjavi z 10-milijonskim Leningradom je bila res 'pajzelj'), poleg tega pa smo se tam srečavali z največjimi umetniki, skupaj smo bili tudi z Mihailom Barišnikovom. Doma je bila namreč v visokih krogih, in to ji je res manjkalo. Potem sva šla v Beograd, kjer se je bolje počutila, a nekako vseeno ni šlo. Preprosto nisva bila za skupaj. Bila je trpeča duša, v smislu, če je vse dobro, ni dobro, človek mora trpeti. « Tudi finančno stvari niso bile več tako idilične, bilo je manj nastopov, samo od Rusije se ni dalo živeti. Ker tudi v Beogradu kot prekaljeni interpret zahtevnih popevk in šansonov Lado ni več mogel preživeti na vse bolj skomercializiranem glasbenem trgu, se je leta 1980 odločil, da srbsko prestolnico zapusti. Nona ni želela z njim, ostala je v Beogradu in postala korepetitorka v Operi. »Ko sva se leta 1980 odločila, da se razideva, je bilo tako, da bi po ločitvi morala nazaj v Sovjetsko zvezo. Našega državljanstva namreč ni hotela vzeti, ker bi potem v Leningradu pritiskali na njeno mamo in sestro. Tako sva bila nekaj časa še poročena, čeprav nisva več živela skupaj. Nekega dne pa sem dobil papir, da sva ločena. In veste, kaj se je zgodilo na koncu? Tisti advokat, ki naju je ločil, se je pozneje poročil z njo!« razkriva Leskovar, ki je po vrnitvi v Slovenijo začel delati na RTV Slovenija, kjer se je tudi redno zaposlil.
VERICA LESKOVAR
Zatem je bil Lado nekaj let brez poročnega prstana. Znova mu ga je leta 1990 nataknila Verica, s katero sta še danes skupaj. Tudi njo je spoznal v Opatiji, od njega pa je mlajša celih dvanajst let. »V osemdesetih letih sem veliko hodil po festivalih in nekoč, ko sem pel v Opatiji, sem šel v hotel Ambasador obiskat Edito Ambrosi, ki je bila sicer dekle mojega prijatelja, kitarista. Kolegi smo bili, pa sem jo želel samo pozdraviti. Verica je imela pisarno takoj pri recepciji. V njej je imela toliko rož, da sem mislil, da je cvetličarna. Stopil sem torej v pisarno, misleč, da je cvetličarna, ker sem hotel Editi kupiti rože. Pa sem vprašal, ali lahko dobim enega izmed šopkov. Verica je rekla: 'Izvolite.' Vprašal sem, koliko stane, pa je rekla, da nič. Da so to njene rože, ki jih je dobila v dar. Potem sem se začel smejati in ji povedal, da iščem Edito. Rekla je, da je Edita njena prijateljica, da je trenutno ni, da pa bo zvečer v neki restavraciji nad Opatijo. Ko sem zvečer prišel tja, Edite spet ni bilo, je bila pa Verica, ki mi je rekla, da se bom moral pač zadovoljiti z njo. Zaklepetala sva se do jutranjih ur, prav zgodilo pa se ni še nič. Po tistem sem začel pogosto zahajati v Opatijo. Zanjo sem se trudil kakih pet let in na koncu mi je uspelo,« je romantičen Lado. Njegova Verica je bila sicer že pred tem poročena z odličnim saksofonistom iz Ćilipov, ki je bil tudi glasbeni urednik na Radiu Sarajevo, a zakon ni obstal. Je zelo pametna ženska, pravi Lado, njen oče je bil lekarnar, sama pa je študirala medicino, a jo je v četrtem letniku pustila, se zaljubila v turizem in postala nadzornica za Jugotours. Pozneje je končala še novinarstvo v Zagrebu. Lado jo je občasno vozil na izpite. Takrat sta še hodila, poročila pa sta se leta 1990 v Ljubljani, na Gradu. »K Žabarju smo šli na kosilo, nato pa je nevesta odpotovala nazaj, saj je morala naslednji dan službo. Verica se je v Ljubljano preselila med vojno. Na začetku je bilo kar težko, ker ni dobila službe. Zato je začela študirati in v prvi generaciji končala MBA na Brdu. Danes ve, da je to to, da je prava zame. Iskreno pa priznam, da sem danes tudi sam bolj zrel, imam kar nekaj izkušenj, sem bolj toleranten in znam včasih tudi kaj v sebi premisliti in ne takoj butniti nazaj,« ključ za uspešen zakon razkriva Lado. Leta 1994 ju je razveselil sin Martin, ki je njuno srečo še zaokrožil. »Jaz sem bil zelo za to, da imava otroka, Verica pa se je sčasoma omehčala. Zato je precej pozno rodila, v 41. letu starosti. Nadvse srečen sem, da sva se kljub že nekoliko zrelejšim letom odločila za otroka. Odnos z njim je tako drugačen, kot bi bil pred 30 leti. Bolj prijateljski, več časa imam zanj, kar je seveda imenitno, « poudarja Lado. Krasno pa se počuti tudi v zakonu. »Verica pravi, da me je prinesel Miklavž, ker sva se poročila šestega decembra, praznujeva pa še šesti julij, ko sva se prvič ljubila. O Verici sem od vsega začetka govoril, da je čudež, za katerega sem neizmerno hvaležen.«
