Nič je ne spravi iz tira, niti bolezen ji ne pride do živega. Pred četrt stoletja je našla svojo veliko ljubezen, igralca Bogomirja Verasa, ki jo je po malem osvajal že na akademiji, a Ljerka je imela moža in otroka, zato je takrat ni zanimal.
Zdaj svoj mir uživata v brunarici na robu gozda v gričevju nad Škofljico. Ljerka pa je še vedno razpeta med številnimi vsakodnevnimi obveznostmi, ki se jim predaja s srcem in dušo, ter novima izzivoma, ki sta ji popestrila službeno življenje.
Preprosta, zgovorna, nezapletena
Ljerka je tiste vrste ženska, ki name naredijo poseben vtis. Je preprosta, zgovorna, nezapletena, in če se le da, človeku ustreže. Ko jo pokličem, se takoj dogovoriva za srečanje, čeprav sem bila sprva malo negotova. »Čez dva dni moram v bolnišnico na manjši poseg, a ni problema, ker bom po vsej verjetnosti še isti dan doma,« mi razloži polna pozitivnosti, ki je ni mogoče preslišati. Ko se peljem proti vasi Suša, ki je od Ljubljane oddaljena slabih 20 kilometrov, začnem počasi verjeti, da živi tam, kjer okoli hiš lomastijo tudi medvedje.
Pri Janku in Metki
Pot mi opiše tako slikovito, da se brez težav in modernih pripomočkov, kot je navigacija, pripeljem na dvorišče simpatične brunarice, ki me spomni na pravljico o Janku in Metki, pa čeprav je iz lesa, ne iz piškotov in čokolade. Hip zatem že sedim v prijetni dnevni sobi, ki daje pridih domačnosti, in takoj se zapleteva v zanimiv pogovor, kot bi se poznali od nekdaj.
Zaprisežena igralka, ki je velik del svojega življenja preživela na odru, se je v zadnjih letih podala v voditeljske vode, njene oddaje pa so prav zaradi njene neposrednosti, sočutnosti in impulzivnosti strašno priljubljene. A marsikdo ne ve, da se je njena kariera »poslušalke« človeških tegob začela precej naključno. V radijski igri Kriminalne zgodbe, v kateri je igrala inšpektorico Milo, je s poslušalci tako doživeto in zagnano razpravljala o tem, kdo bi lahko bil morilec, da je na koncu dobila kar svojo oddajo.
In če kdo misli, da se ji v eter oglasi več žensk kot moških, ga Ljerka hitro postavi na realna tla. »Prav gotovo je več moških kot žensk in mnogi med njimi kuhajo kosilo,« razlaga med smehom, »pogovarjamo pa se o marsičem, tako o vsakdanjih rečeh kot o hudih težavah in življenjskih preizkušnjah. Kdaj pokliče tudi kdo, ki je hudo bolan. Ni mi vseeno, ko pove, da ima raka in pred sabo le še pol leta življenja. A teh ljudi nikoli ne pomilujem. Povem kaj spodbudnega, vse skupaj obrnem na hec, da vsaj za trenutek pozabijo na tegobe. Prav lepo je, ko včasih kdo kaj zapoje, zrecitira kak verz, ki ga je sam napisal, zaigra na orglice.«
Dober glas seže v deveto vas
»Pri tem, kar danes počnem, resnično uživam in ni se mi težko na snemanje televizijske oddaje vsak ponedeljek voziti v Maribor in potem še isti večer nazaj domov.« In kako to spelje, ko pa ne ona ne partner nimata vozniškega izpita? »Nimava ne in ga niti ne pogrešava. Dolga leta sem se vozila z vlakom ali avtobusom, v celjskem gledališču pa smo imeli tudi dve sobici, da smo lahko prespali, če že ni šlo drugače. Zdaj nama priskoči na pomoč voznik Primož, ki naju odpelje po opravkih. Vsakič se do solz nasmejim, ko moj Miro pove, da je on samo enkrat vozil fička – na odru, pa še to je bila samo improvizacija.«
Ni ji bilo z rožicami postlano
»Sicer pa ne skrivam, da nisem imela prav lahkega življenja. Bila sem nezakonska hči, in takrat je družba to težko sprejemala. Z mamo sva težko živeli, bili sva večkrat lačni kot siti, včasih zato tudi v šolo nisem šla. Kljub temu pa mi je privzgojila ljubezen do kulture, gledališča. Hodila sem v glasbeno šolo, dramski krožek, kupovala mi je knjige. Živeli sva na Vodnikovem trgu in za vogalom je bilo Šentjakobsko gledališče, ki sva ga pogosto obiskovali. Tudi v Kranj sva šli kdaj, v Prešernovo gledališče, kjer sem videla prvo predstavo Rdeča kapica. Kljub temu da sva živeli v revščini, mi je mama dala ogromno, predvsem ljubezni in dobro vzgojo. Mama je bila otroška negovalka, pisala je zgodbe za otroke in s tem sva živeli tudi po tem, ko je dobivala samo invalidnino.«
Mama še kot študentka
»Študirati sem začela leto pozneje kot tisti, s katerimi smo skupaj opravljali sprejemne izpite, saj sem vmes zanosila. Ne vem, kje sem dobila voljo in moč, da sem kljub vsem obveznostim tako pridno študirala. Gnala me je ljubezen do igralskega poklica, odra. Moj zakon ni bil srečen, a imela sem dve ljubezni: svojo hčer in poklic. Živela sem pri tašči, s katero se nisva razumeli, in res mi ni bilo lahko. Ko sem prišla z dojenčkom, nas ni spustila v hišo. Vsi trije smo jokali v avtu, in potem sem šla živet v materinski dom. Tam sem bila, dokler soseda ni rekla tašči, da če me noče, me bo pa ona vzela pod streho, čeprav nisem v sorodu z njo. To je bil razlog, da sva s hčerko dobili dom.«
Življenje jo je obrusilo
Mlada ni imela sreče v ljubezni, našla jo je v zrelih letih. »Moj partner je bil večni študent, kar pomeni, da študija nikoli ni dokončal, na srečo pa me vsaj tepel ni. Ko sem končala akademijo, sem vedela, da bom morala preživljati družino, in sem se želela takoj zaposliti. V Ljubljani ni bilo prostih mest, nisem se pisala Dolanc ali Kraigher. V Trstu bi morala čakati na primerno priložnost, Maribor je bil predaleč, v Celju pa so potrebovali mlade igralce. In v tistih časih je bilo celjsko gledališče zelo ugledno, imeli smo več kot dvesto predstav na leto in številna gostovanja.
Ko je bila hči stara enajst let, sem zbrala pogum in sva šli. Živeli sva v majhnem kletnem stanovanju. Bilo je vlažno in po njem so tekale podgane, a kljub temu sva bili srečni. Ko sem bila v gledališču, mi je pri varstvu na pomoč priskočila stara teta, za kar sem ji bila zelo hvaležna. Ko je hči nekoliko zrasla, je bila lahko sama. Pozneje pa sem dobila službo v ljubljanskem MGL-ju, v katerem sem ostala vse do upokojitve in je bilo vse lažje, ker ni bilo več teh vsakdanjih voženj v Celje.«
Oba sva drugačna
Ljerka in Miro sta srečen par. Ona živahna in polna energije, on umirjen in pozoren. Zdaj ko zaradi zdravstvenih težav nekoliko težje hodi in mora več počivati, kuha in skrbi za hišo. V opisovanju svojih življenjskih izkušenj pa se lepo dopolnjujeta. »Midva sva začela partnerski odnos, ko sva že sivela, in mislim, da sva bila dovolj zrela, da sva vedela, v kaj se podajava. Morda nama ne bi uspelo, če bi bila mlajša. Sicer pa je bila to simpatija iz študentskih let. Že med študijem je pogledoval za mano. Je sicer malo starejši od mene, a je na akademijo prišel pozneje. Šest semestrov je bil na medicini, potem pa se je odločil, da bo raje igralec kot zdravnik. Vsa dekleta so bila zaljubljena vanj, mene pa blondinci niso zanimali, sem imela raje črnolasce, potem pa, saj veste, kako pravijo, zarečenega kruha se poje več kot pečenega. Ko sem bila že nekoliko v letih, me je omrežil prav blondinec. (smeh) Oba sva delala v celjskem gledališču in tudi on je bil ločen, a kljub temu sta se najina ljubezen in razmerje počasi rojevala. Veliko časa smo preživeli skupaj in bili kot družina. Vse smo vedeli drug o drugem: kdo se doma prepira z ženo ali možem, kdo ima ljubimca, kdo rojeva ...«
Nudizem je svojevrstna svoboda
»V vsej igralski karieri nisem zavrnila nobene vloge. Mislim tudi, da ne bi mogla izpostaviti ene, ki bi posebej izstopala ali bi mi bila zelo pri srcu. Vedno znova je bil izziv, ko sem na planu prebrala, v kateri vlogi bom nastopila, vsako posebej sem vzljubila. Golota pa ... pri tem nimam predsodkov, a všeč so mi vloge, kjer ženska izraža seksapil, vendar ni zgolj objekt poželenja. Najbrž ne bi pomišljala, če bi dobila povabilo, da bi nastopila v filmu, ki bi ga režiral Ingmar Bergman, ali pa v prizoru, ki ga je zaigrala Monica Belluci, ko njeno golo telo obsijejo sončni žarki prav v trenutku, ko se umiva v majhnem lavorju. Sicer pa odkrito povem, da sem zaprisežena nudistka in z Mirom sva že 30 let redna obiskovalca nudističnega kampa. Nudizem je zame svojevrstna svoboda.«
V sožitju z medvedi
Po pestri in vijugasti poti, ki jo je prehodila v življenju, zdaj izjemno uživa v objemu narave. »Želela sva si ven iz mesta, nekam v naravo, a kljub temu še zmeraj blizu Ljubljane. Kupila sva to hišo in Miro v njej živi dlje časa kot jaz. On se je namreč podal v svobodnjaške vode in ni mu bilo treba biti vsak dan v teatru, pa tudi upokojil se je prej. Tu je res lepo. Ko pogledaš skozi okno, imaš občutek, da si na travniku sredi gozda. Tod okoli je veliko divjadi, pa medvedi tudi, čeprav ga midva v živo še nisva srečala, kakšne stopinje in iztrebke sva pa že opazila. Poleg hiše imava vrtiček, na katerem pridelujeva zelenjavo. Skratka, srečna sva in zadovoljna ter se veseliva vsakega dneva znova.«
