Samota je tista samost, ki nam je v veselje, medtem ko je osamljenost samost, ki nam povzroča bolečino. Ko smo sami, sploh ni nujno, da smo osamljeni. In prav tako družba drugih ne zagotavlja, da se ne bomo počutili osamljene tudi sredi njihovega hrupa. Biti sam pomeni, da smo telesno ločeni od drugih, biti osamljen pa vključuje psihološki in duhovni občutek ločenosti oziroma izolacije. Samota nam lahko prinaša notranjo izpolnjenost in občutek celovitosti, osamljenost pa je občutek nezadostnosti in notranje praznine.
Za samoto se odločamo prostovoljno, ko se želimo umakniti od preostalega sveta, medtem ko se zdi, da nam je osamljenost nekako vsiljena in je ne moremo kontrolirati. Gotovo vsi poznamo izkušnjo samosti, ki je kakovostna samota in tisto samost, ki nam prinaša hrepenenja, žalost in ki ji pravimo, osamljenost. Ljudje smo različni in v različnih obdobjih nam samost lahko pomeni bolečino, drugič pa je razlog za praznovanje. Samota je sposobnost uživanja v lastni notranji tišini in čas samote nas pogosto obogati in osveži, če ga znamo modro izkoristiti. Ko se na primer odločimo za časovno omejeno samoto, pogosto izkusimo nove perspektive in spoznanja o stvareh, ki so nam pomembne. Samota je predpogoj kreativnosti, prostor rojevanja novih idej pa tudi jasnosti in pomirjenosti s seboj in z drugimi. Samost je sama po sebi nevtralna, lahko pa jo izkušamo kot bolečo osamljenost ali kot radostno samoto. Razlika je torej le v našem odnosu do sebe: ali v lastni družbi trpimo ali uživamo? Osamljenost nam vsiljuje misli, da nihče ne želi biti v naši družbi, samota pa nam pravi, da smo sami v najboljši družbi, kar jih je. Pri osamljenosti ne gre le za fizično samost, ampak občutek, da nikomur ni mar, kaj se nam dogaja: gre za boleče zavedanje, da nam primanjkuje bližnji stik in smiselna povezanost z drugimi, kar povzroča občutek odrezanosti od drugih. Največja sodobna bolezen psihe so prav ti občutki, da nismo zaželeni, da drugim ni mar in da smo zapuščeni in sami. Na občutke osamljenosti nismo povsem imuni, tudi če smo v številnih odnosih z drugimi, a vendar, ko sprevidimo, da gre le za obliko zaznave, lahko na to vplivamo.
Če se samote bojimo, lahko zaradi strahu pred osamljenostjo privlačimo v svojo družbo ljudi, ki nam ne izboljšujejo življenja: z njimi smo predvsem zato, da nismo sami in zaradi potrebe, da se znebimo samote in ne zaradi svobodne izbire, ker si želimo biti z določenimi ljudmi. Šele takrat, ko nam je prijetno v lastni družbi, lahko lastno zadovoljstvo in izpolnjenost delimo z drugimi tako, da nismo podobni praznim rezervoarjem, ki le iščejo iskro življenja pri drugih.
Vzrok za občutke osamljenosti ni v sami samosti, ampak v prepričanju, da se vsem drugim dogaja zabavno, polno, bogato življenje, iz katerega smo mi izključeni in ki ga lahko opazujemo le od zunaj. Včasih pogrešamo določene osebe, kar je naravno, ko pa postane naše hrepenenje boleče povezano s pričakovanji, da nas le te osebe lahko osrečijo in je kakovost našega življenja odvisna od njihove prisotnosti, vstopamo v boleče polje osamljenosti. Če zmoremo osamljenost in občutke izoliranosti preobraziti v hranljivo samoto, je to velik premik v zaznavanju, ki nas nagradi z darili, ki jih najlažje odkrijemo prav v samoti.
Darila samote
Samota je darilo, ki si ga sami podarimo ali ki si ga podarijo drugi in zato je dobro, če znamo z razumevanjem sprejeti lastno ali tujo potrebo po samoti. Če znamo samoto ne le sprejeti, ampak v njej globoko uživati, je to lahko neprecenljivo. In kako lahko to dosežemo?
Namesto da opredeljujemo kakovostno preživeti čas le kot tisti, ki ga preživljamo z drugimi, se lahko zavežemo k cenjenju časa, ki ga lahko preživimo v lastni družbi. Tudi če nam ni potrebno biti sami, si lahko čas za dragoceno samoto vzamemo za dejavnosti in hobije, ki nas veselijo in za katere ne rabimo družbe. Kmalu bomo odkrili, da nam tiha druženja s seboj brez zunanjih stimulacij, nudijo darila, ki niso le neka tolažilna nagrada za osamljene.
Do samote smo upravičeni in ni se nam treba opravičevati in izmikati z lažnimi izgovori, ko želimo imeti čas zase. Pošteno pojasnilo, da rabimo samoto in da to ni zavračanje drugih, bo pri drugih naletelo na več razumevanja, tudi če si želijo biti v naši družbi. Ko smo vpeti v stalne zunanje dražljaje ali če imamo delo z ljudmi, živahno družino, kup vsakdanjih družabnih obvez, lahko občutimo potrebo po kančku samote podobno kot potrebo po zraku, ko rabimo svoj prostor in mir, da začutimo sebe in napolnimo svoje baterije v tišini. Če znamo zdravo zagovarjati svojo pravico do samote, tudi druge navdahnemo, da začutijo, da samota ni neka kazen in da se nam ni treba siliti k družabnosti, kadar bi se zares radi oddahnili v tišini samote. Samota ni čudaštvo in želja po izoliranosti, saj nam samota omogoča kakovostnejšo povezavo s seboj in posledično potem tudi z drugimi.
V samoti lahko počnemo veliko čudovitih in zabavnih reči in mnogi ustvarjalni podvigi, ki terjajo samoto, se lahko pozneje spodbudno dotaknejo življenj drugih. Ustvarjanje ali poslušanje glasbe, pisanje, branje, slikanje, risanje, kiparjenje, ročna dela, fotografiranje, raziskovanje najrazličnejših stvari, vse to so lahko naši zasebni konjički ali pa delo, s katerim služimo sebi in drugim in ki nam gredo bolje od rok v samoti. Tudi solo obiski razstav, muzejev, prireditev so lahko priložnosti za opazovanje, kako doživljamo zunanje dogodke sami, ko nam ni treba takoj deliti pozornosti na druge ljudi. Za ljudi, ki so težko sami, utegne biti tudi solo potovanje, solo dopust in solo večerja v lokalu pravo odkritje, če se naravnajo tako, da je to pravzaprav lahko privilegij in ne kazen za samotarje. Tudi vrtnarjenje, druženje z živalmi, razne oblike meditacije, bivanje v naravi so lahko oblike kakovostne samote, kjer se povezujemo z zemljo in z drugimi bitji brez govorjenja, zato pa toliko bolj občutimo energetsko povezanost vsega obstoječega.
In kako premagovati občutke osamljenosti, ko nas obiščejo in ko nam prevelika količina samote ne ustreza?
- Če se počutimo nezadostne, ko smo sami, lahko raziščemo, zakaj se ne sprejemamo in kaj bi radi postali, da bi bili bolj zadovoljni. Sebe lahko vedno ustvarimo na novo, zamenjamo smer in vnesemo sveže spremembe, ki nas bodo zaposlile in odvzele čas za razmišljanje o osamljenosti, saj bomo predano delovali v smeri izpolnjevanja novih vizij.
- Včasih k občutku osamljenosti prispeva občutek nekoristnosti, da nismo potrebni nikomur in vendar lahko ta občutek odpravimo, če si na primer umislimo hišno žival, sobne rastline, poiščemo kako prostovoljno delo in koga drugega razbremenimo občutkov, ki pestijo nas. Ko s svojo družbo polepšamo dan nekomu drugemu, bodisi da gre za obisk, klic po telefonu, sporočilo po mailu, vse te malenkosti lahko osmislijo tudi naš dan in preženejo občutke osamljenosti.
- Če si lepo uredimo svoj osebni prostor, bodisi da je to soba doma ali pisarna ali če imamo lep kotiček, kamor radi zahajamo v naravi, nas bo bogatilo že bivanje v lepem okolju in samota nam ne bo nadležna, če bomo opazili, kako lahko sami še globlje občutimo tudi energije prostora.
Izziv samskega življenja
Samota nas utegne močno plašiti, nekaterim je samota podobna smrti, neobstoju in na vsak način jo skušajo zapolniti s prisotnostjo drugih ljudi ali vsaj zunanjih dražljajev, distrakcij vseh vrst, ki nam predstavljajo pobeg od sebe. Mnogi so raje v navidezni varnosti množic ali v družbi ljudi, ki jih dolgočasijo, samo da niso sami. Samota se včasih zdi strašljiva in instinktivno se ji skušamo umakniti, če se počutimo osamljeno, depresivno, neizpolnjeno in izgubljeno. In vendar vedno več ljudi živi samih po lastni izbiri. Samsko življenje ima svoje prednosti in svoje izzive: čeprav se nam ni treba prilagajati drugim, je še vedno dobro, da ohranjamo mrežo odnosov s prijatelji in s sorodniki, s katerimi se razumemo. Iz nekaterih odnosov namerno izstopimo, ker so za nas preveč toksični, pretirana izoliranost od drugih ljudi pa je lahko izziv za naše psihično počutje in med samostjo in druženjem je dobro ohranjati ravnotežje. V otroštvu smo pogosto pogojeni tako, da se nam samota zdi kot kazen in pozneje se bojimo zlasti, da bi bili sami na stara leta. Za ljudi, ki imajo radi samoto, včasih družba meni, da so čudaki, deležni so celo nalepk, da so asocialni, kot da bi nekako ogrožali prevladujočo pripadnost večine širši družbi. Še huje, samotarski ali samski ljudje so včasih deležni pomilovanja, kot da so čudaki, ki ne znajo shajati v paru ali grupah in zdi se, kot da je svet nastrojen proti samotnim popotnikom skozi življenje. In vendar se moramo naučiti biti sami, če smo samski ali ne: klepet drugih, druženja, glasba, vsega, s čimer zapolnjujemo tišino, pogosto niti ne poslušamo, ampak samo bežimo brez tišino. To je hkrati beg pred seboj in pred osebo, ki nas najbolj pozna in ima potencial, da nas lahko najbolj ljubi: in to smo mi sami. Živeti sam pomeni, da prej dojamemo, da smo sami odgovorni za svoje življenje, naučimo se bolj ceniti svoje zmožnosti za usmerjanje in spreminjanje življenja in za neuspehe ne moremo več kriviti drugih. Veliko je spoznanj in uspehov, ki jih lahko dosežemo le sami in kljub občasnim dvomom, strahovom in težavam, ki jih samsko življenje prinaša, je takšno življenje lahko tudi zelo nagrajujoče.
Čarobnost umirjenosti in samote
Samota je čas notranjega zorenja in prepoznavanja naših potreb, želja in darov. V tišini in samoti prihajamo v stik s seboj, kar blaži stres, ki sicer vpliva na naše telo in um. Dnevne obveze ustvarjajo ovire mirni samoti, toda davek, ki ga plačamo, če ne prisluhnemo notranjim potrebam, je zelo visok. Samota ni luksuz, ki si ga privoščimo le na počitnicah. Blagodejnih učinkov samote ne moremo uskladiščiti za poznejšo uporabo med letom, zato je ključno, da si vsak dan sproti namenimo čas, da poskrbimo za svoje notranje potrebe. Podobno kot telo moramo redno nahraniti svojo dušo in najlažje to storimo tako, da delček dneva namenimo tistemu, kar nas pomirja in privabi občutek izpolnjenosti. Šele takrat, ko znamo biti sami in se počutimo celovite, znamo ustvarjati kakovostne odnose, saj ne iščemo drugih, da bi poskrbeli za naše potrebe: od drugih nismo odvisni na nezdrav način in ne izkoriščamo jih, da bi sebično ustregli sebi. Ko znamo uživati v samoti in tišini, se naučimo povezati z virom miru in sočutja v sebi in s to izkušnjo znamo bolj sprejemati sebe in druge, takšne kot smo. Prav zato se samote ne bi smeli bati in tudi znotraj odnosov bi morali znati ustvarjati prostore in razdalje, ki vsakemu posamezniku omogočajo zdravo rast in svobodo ter hkrati zdravo povezovanje, sobivanje in odgovorno sodelovanje.
