Rastline so bile v življenju naših prednikov izjemno pomembne: z njimi so se veselili in tolažili, se zdravili ali si (pri)klicali srečo. Vejica bršljana, rožmarina ali krvavega mlečnika pod vzglavjem naj bi zagotovila zakonsko srečo, cepetec (z botaničnim imenom lepi čeveljc) pa je fantom prinašal ljubezensko in spolno moč. Sicer pa imajo v našem ljudskem izročilu rastline več namenov: netresk je cenjeno zdravilo za ušesne bolezni, po ljudskem verovanju pa ima tudi moč za zaščito pred hudo uro. Zdravilna šentjanževka je bila čarobna roža kresnega časa in hkrati so jo uporabljali v obredih za zaščito pred vsemi slabimi vplivi, nam razlaga Vlasta Mlakar, etnologinja in kulturna antropologinja, avtorica več knjig, tudi obsežnega in izjemnega dela Rastlina je sveta, od korenin do cveta.
»Naši predniki so bili varuhi posvečenega znanja, ki je izhajalo iz naravnega in kozmičnega reda,« pravi naša sogovornica. »Častili so svete gore, zdravilne izvire, naravne duhove, svete gaje in drevesa, rastline in živali, planete in zvezde, najbolj pa me navdihuje odnos naših prednikov do narave in stvarstva, ko so v znak spoštovanja z različnimi oblikami obrednega darovanja naravi vračali za vse tisto, kar so od nje prejemali. Sodobni človek je brez hvaležnosti in naravi samo jemlje – za svojo korist.«
Znanje in verovanje o rastlinskem svetu na Slovenskem je bilo do vašega raziskovalnega dela dokaj neobdelano področje. Kako ste vstopali v ta bogati in posebni svet znanja, skrivnosti, vedenja?
Presenečenja so se kar vrstila: bolj ko sem vstopala v duhovni svet naših prednikov, bolj sem spoznavala, kako celovito so pojmovali naravo in se po njej tudi ravnali. Poleg nadvse zgovornih ljudskih imen za rastline, ki mnoge že z imenom razkrivajo svojo uporabnost, so me dodobra navdušili ljudski pregovori, ki odsevajo globoko modrost in so pogosto tudi precej duhoviti, saj izžarevajo iznajdljivost, ustvarjalnost, celo prebrisanost naših prednikov. Ljudska modrost se na primer glasi: »Če bi bilo vse res, bi bil svet že davno čez les.« Očitno je svet danes res že »čez les«. V ljudski govorici »biti čez les« pomeni, biti nor, ubrisan, neuravnovešen.
Za vsako bolezen rož‘ca raste, je rekla Pehta; katere rastline uporablja naše ljudsko zdravilstvo za »navadne « oziroma pogostejše težave, kot so na primer rane, revma, zlomi, težave z menstruacijo, pa tudi bakterije, glivice in tako naprej?
Ljudska medicina pri Slovencih pozna za zdravljenje in lajšanje vsake bolezenske težave pester nabor rastlin. Za izmivanje in celjenje ran so uporabljali zlasti v žganje namočene zeli, kakršne so ranjak, arnika in hermelika, ali pa so na rane polagali svežo stolčeno zel trpotca, netreska ali rmana. Šentjanževko so namakali v olje in jo uporabljali zunanje, proti revmi. V ta namen so priporočali tudi kopel iz senenega drobirja, brinove jagode, namočene v žganju ali olju, so uporabljali za lajšanje revmatičnih obolenj. Za zdravljenje revme so rabili tudi bršljanasto grenkuljico, divjo mačeho, gladež, jaščarico, kamilico, kapucinko, ali pa so bolnika oblagali s svežimi koprivami. Za zdravljenje zlomov in zvinov je bilo priljubljeno zlasti gabezovo mazilo, mesečno perilo ali »mesečnino« pa naj bi urejale navadna plahtica, rman, žajbelj, melisa, kamilica, baldrijan, rožmarin, tavžentroža in še kakšna zel. Zanimivo je, da so nekoč za zdravljenje kožnih ekcemov, bradavic, kurjih očes in glivičnih obolenj pri ljudeh in domačih živalih uporabljali tudi strupene rastline, npr. ostro homulico, belo čmeriko, mak, tobak, volčje jagode, črni zobnik, trobeliko, kristavec, tiso, pasje zelišče, omotno ljuljko in lovorove jagode. Z brezovim katranom, ki so ga pridobivali iz brezovega lubja, so zdravili tudi konjsko srbečico in glivična obolenja pri govedu. Sicer pa je za naše ljudsko zdravilstvo značilno, da so zeliščarji in posamezniki za domače zdravljenje največkrat posegali po mešanicah zelišč, ki delujejo v sinergiji, in le redko uporabljali posamezno zel.
Bogato znanje ljudskega zdravilstva še vedno preseneča in navdušuje, saj so zdravili tudi hujše bolezni – srce, jetra, oči, včasih tudi možganske bolezni in duševne motnje.
Med rastlinami, ki jih slovenska tradicionalna medicina ceni za zdravljenje jeter, je zlasti kordabenedikta ali benediktinka, tudi žegnana kopriva. Jetra so zdravili s praškom iz semen pegastega badlja, na seznamu pa so bili tudi brin, gladišnik, kijasti lisičjak. Toga smetlika je bila v ljudski medicini najbolj cenjeno zelišče za zdravljenje očesnih bolezni, zato je po krščanski zavetnici vida, sv. Luciji, dobila ime roža sv. Lucije, rekli pa so ji tudi oči matere božje, očec ali očnica. Za zdravljenje oči so uporabljali čajne obkladke in sveže stisnjen sok. V najstarejših časih so očesne bolezni zdravili tudi s čarovniškim zdravljenjem, zlasti zaklinjanjem. Ječmen na očesu je ženska zaklinjala tako, da je vzela v roke srp, z njim trikrat zamahnila pred bolnikovim očesom in spregovorila »ječmen žanjem«, bolnik pa je odgovoril »baba, lažeš«. Ženska je vrgla srp čez glavo ali pa pljunila, in tja naj bi šel tudi ječmen na očesu. Za ljudsko medicino na Slovenskem je značilno, da je bila v pretežni meri namenjena le telesnim obolenjem oziroma le redko tudi zdravljenju duševnih bolezni, kakršne so živčnost, histerija in božjast. Pri teh so naši predniki prisegali na baldrijan z ljudskim imenom božjastnica, šentjanževko, meliso, dobro misel, tudi na rožmarin in še kakšno zel.
Danes poudarjamo preventivo; ali je bila ta tako pojmovana tudi nekoč?
Ali so poznali rastline, ki krepijo imunski sistem? Ljudsko zdravljenje je bilo tako preventivnega kot kurativnega značaja, pri čemer je zanimivo, da so najpogostejše rastline za domače samozdravljenje hkrati jedilne rastline, na primer česen, čebula, hren, paprika, pesa, kislo zelje, repa in korenje, ki sta že pregovorno za dolgo življenje, ter vrtne začimbnice. Slovenski ljudski pregovor pravi o česnu: »Prijatelj, ljubi me ti, jaz sem za devet drugih arcnij.« Česen je bil eno najbolj cenjenih domačih zdravil za krepitev splošne odpornosti, poleg tega pospešuje znojenje, lajša izkašljevanje, blaži krče, razkužuje, uničuje bakterije, glivice, viruse in črevesne zajedavce.
Včasih so se znašle na krožniku in v šopku iste rastline.
Prehrana je najpomembnejše področje človekove rabe rastlin. Na področje prehranjevalnih navad sodi tudi uporaba rastlin za pripravo alkoholnih napitkov in uporaba rastlinskih poživil. Za prehrano so naši predniki nabirali maline, borovnice, brusnice, robide, kosmulje, plodove črnega trna, lešnike, žir, želod, plodove divje jablane, gobe in razna zelišča. Spomladanska zelišča, kakršna so marjetice, trobentice, vijolice, so se znašla v domači solati, zdravilnem čaju ali pa preprosto v šopku.
Kaj pa uroki? So tudi pri teh uporabljali rastline? In ali je bilo to znanje dano le nekaterim, ali pa je bilo splošno znano, kako uročiti človeka?
Urok naj bi bil čar, ki je narejen ali zagovorjen človeku ali živali predvsem s hudim pogledom, začaranimi očmi ali z zagovarjanjem. To moč naj bi imeli vrači, ki so znali bolezen pozdraviti in tudi priklicati, po ljudskem verovanju pa je urok lahko prišel tudi od človeka z zraščenimi črnimi obrvmi ali od pogleda radovednih starih žensk. Uroke so zdravili z zagovori in odštevanjem, v ljudskih predstavah pa so imele tudi nekatere rastline nadnaravno in obrambno moč, zato so jih uporabljali za rastlinske amulete, ki so ščitili pred zlimi silami in uroki. Med najbolj znane rastlinske ‹vražne obeske› na Slovenskem sodijo nadlišček, suhi list trpotca, odolin, trava uročnica, ki naj bi preganjala vse uroke, čeprav ljudsko izročilo ne pove, za katero rastlino gre, ter zlasti česen. Stroke česna so obešali na tramove in vrata za zaščito pred vampirji in volkodlaki, otrokom so dajali na nit nanizane stroke česna za zaščito proti glistam, s česnovo vodo pa so jih polivali, če so domnevali, da so uročeni.
Nekoč so si ženske lase barvale z domačimi rastlinami. Sicer pa imajo rastline tudi v sodobni kozmetiki posebno mesto.
V domači kozmetiki ne moremo mimo kamilice, koprive, breze, njivske preslice, hermelike, žajblja, ki se v obliki čajnega preliva uporabljajo za čiščenje kože in nego las. S koprivno in brezovo vodo so si zmivali lasišče proti izpadanju las. Za barvanje las so ženske nekoč uporabljale zelene orehove lupine, za svetlenje las pa močan kamilični zavretek. Ognjičevo mazilo velja za najboljše zdravilo proti vsem kožnim tegobam, zlasti za nego razpokane kože. Znano domače kozmetično sredstvo za kožo je tudi rožna voda, ki so jo pripravljali tako, da so v prekuhani in ohlajeni vodi namakali cvetne liste vrtnice. Posušen in v prah zdrobljen kijasti lisičjak so posipavali po kožnih izpuščajih ali ga uporabljali za puder pri negi dojenčkov. Da bi ženske imele čisto polt, so se mazale z žganjem, v katero so namakale prašnike bele lilije. Proti mozoljavosti so si umivali obraz s sveže stisnjenim sokom ali čajem iz plazeče se pirnice. Rman so kuhali v maslu in ga uporabljali proti kožnim težavam, rmanova voda pa je znano lepotno sredstvo za kožo. Hren so namakali v kis in to uporabljali proti pegam in mozoljavosti. S kumaričnim sokom so zdravili kožne izpuščaje in vnetja, opekline, odstranjevali pege, v domači kozmetiki pa je najbolj znan sveže stisnjen kumarični sok, ki se nanaša na obraz, da je koža bolj gladka. Seveda pa so že naši predniki vedeli, da je za lepota pomembna tudi prehrana, zato so za lepo in zdravo polt ter lase priporočali uživanje prosene kaše.
Pri nas raste veliko strupenih rastlin, ki jih živali poznajo in se jim izogibajo, sodobni človek pa tega znanja nima. Ljudska medicina je znala uporabljati tudi te.
Ljudsko zdravilstvo je za zdravljenje uporabljalo tudi strupene rastline, pretežno za zunanjo uporabo, v obliki tinktur in raznih mazil, ali pa so dele svežih rastlin polagali na obolela mesta. V manjših odmerkih so strupene rastline uporabljali tudi notranje, pri tem so neredko nastale hude zastrupitve pri ljudeh in živalih, nekatere so se končale tudi s smrtjo. Seznam strupenih rastlin pri nas je precej dolg, a naj omenim le dve. Med najbolj strupenimi je črni zobnik ali blen, ki so ga uporabljali zlasti proti zobobolu (od tod njegovo ime). Liste so stolkli v kašo in s tem namazali boleč zob, uporabljali so ga celo pri kirurških posegih. Po zaščitnici zoper zobobol je dobila ime trava sv. Apolonije. Strupena rastlina, ki lahko povzroči tudi smrt, je preobjeda, v slovenskem izročilu znana kot čarovna kresna roža z ljudskim imenom omej. Razširjena je po gorskih travnikih in pašnikih. Živina se ji nagonsko izogiba, človek pa se mora o njeni strupenosti podučiti. V ljudskem zdravilstvu so gomolj preobjede uporabljali za zdravljenje revme, išiasa, protina, pri bolečinah, davici in ošpicah, semena preobjede pa naj bi pomagala pri želodčnih bolečinah.
Baje pri nas raste več vrst halucinatornih gob – a li so naši p redniki te rastline uporabljali tudi v te namene? In kakšno mesto je imela konoplja?
Če sklepamo na podlagi tega, da na slovenskem ozemlju uspeva vrsta rastlin s psihoaktivnim delovanjem, potem so jih najbrž tudi uporabljali in zlorabljali. O rabi rastlin za doseganje spremenjenega stanja zavesti v slovenskem ljudskem izročilu ni sledov, zato pa je Pavel Medvešček v svoji knjigi Iz nevidne strani neba zapisal ustna pričevanja starovercev iz Posočja, ki so v obredne namene uporabljali rdečo mušnico. Konopljo so naši predniki gojili kot kulturno rastlino, uporabljali so jo v ljudskem zdravilstvu, po ljudskem verovanju pa naj bi odganjala zle sile, zato so jo uporabljali v obredne namene, zlasti za okajevanje prostorov. Če sklepamo po tem, da je v človeku tudi potreba po doseganju drugačnih stanj zavesti in odkrivanju nevidnih svetov, ki je navzoča v vseh kulturah po svetu, potem se sklep ponuja sam.
Rastline, še zlasti lipa, bršljan, vrtnica, rožmarin in druge, so imele tudi velik simbolni pomen, tako v osebnih odnosih kot tudi v širšem družbenem pomenu.
Rastline so odigrale pomembno vlogo tudi v družbenem življenju naših prednikov, kjer je izpostavljen simbolni, torej duhovni in arhetipski pomen posameznih rastlin. Lipa je sveto drevo Slovencev, simbol pravičnosti, božjega značaja oblasti, zdravja, veselja in mladosti. Bršljan je starodavni simbol veselja in poguma, zato je odigral pomembno vlogo v ženitovanjskih šegah. Kot zimzelena rastlina je bršljan prispodoba nesmrtnosti in večnega življenja, zato so v času zimskega solsticija z njim krasili svoja bivališča, v pomladnem času pa so z njim častili prebujajočo se naravo in njeno rodovitnost. Na Slovenskem je še danes splošno razširjena navada, da za različne praznike in druge slavnostne priložnosti postavljamo mlaje. Postavljanje majskega drevesa je starodavni običaj, posvečen obnovljeni spomladanski drevesni rasti ter hkrati simbol in ponos vaške skupnosti. Simbolni pomen je izražalo tudi cvetje: vrtnica ljubezen, zimzelen je bil v času kmečkih uporov simbol uporniškega bratstva proti graščakom, in tako naprej.
Prav osupljivo znanje so imeli naši p redniki o sečnji dreves, a ga danes kar ignoriramo.
Naši predniki, ki so vedeli, da je kakovost lesa odvisna od tega, kdaj podirajo drevje, so se pri sečnji ravnali po vremenu, letnih časih in luninem koledarju. Les ob pravem času posekanega drevja se ne krči, ne poka, je trden in trajen, neprepusten za vodo, celo negorljiv in odporen proti škodljivcem. Les dreves, ki so posekana 1. marca po sončnem zahodu ter zadnja dva dneva pred marčevskim mlajem, je odpornejši proti ognju. Na splošno je veljalo pravilo, da je les dreves, posekanih ob rastoči luni, manj trpežen od lesa dreves, posekanih ob pojemajoči luni. Drevesa z mehkim lesom so podirali v mesecih brez črke r, tista s trdim lesom pa v drugih mesecih. Listavce so podirali ob stari (pojemajoči) luni, iglavce pa ob mladi (rastoči) luni. Drevesa za mostove, ladje, čolne so posekali pri pojemajoči luni; tedaj pridobljeni les ne gnije in ne trohni. Svoj čas so božične jelke sekali tri dni pred enajstim ščipom v letu (pretežno novembra), saj so vedeli, da tedaj posekano božično drevesce še dolgo zadrži iglice. Zdaj največ sečnje po gozdovih opravijo v pomladnih mesecih, vendar ne upoštevajo več bogatega znanja iz ljudske zakladnice modrosti.
Kakšna pravila pa so naši predniki upoštevali pri nabiranju rastlin za čaje, za sušenje in podobno?
Pri nabiranju rastlin za čaje so se ravnali predvsem po vremenu in obdobju dneva. Na splošno naj bi zelišča nabirali v sončnem vremenu, najbolje pred poldnevom, potem ko se posuši jutranja rosa. Pri posameznih rastlinah pa so nekateri zeliščarji oziroma ljudski zdravilci predpisovali tudi najprimernejši čas za nabiranje, npr. strupeni črni teloh naj bi nabirali takoj po sončnem vzhodu, ker rastlina takrat – to je potrdila tudi sodobna znanost – vsebuje največ naravnih učinkovin. Ljudski zdravilci so svoje znanje skrbno varovali, tako da so z njimi odšle tudi mnoge starodavne modrosti.
Kar pa se je znanja še ohranilo, ga negujete etnobotaniki.
Botanična in ljudskozdravilska dediščina na Slovenskem je del tradicionalnega znanja o naravi in je predmet nesnovne kulturne dediščine. Tako bogata je, da jo lahko povsem enakovredno in ponosno postavimo ob bok tujim fitoterapevtskim tradicijam in praksam.
