Njeno življenje je bilo polno preizkušenj, še posebej v porevolucionarni Rusiji, ki je nikakor ni mogla vzeti za svojo. Sredi njenega trpljenja in bolesti pa so nastajale prekrasne pesmi, ene najlepših, kar jih rusko slovstvo pozna. Za časa svojega življenja je bila preganjana, prepovedana, pozabljena, danes pa je znotraj svetovne književnosti dobila mesto, ki ji gre.
ZGODNJI TALENT
Marina Cvetajeva se je rodila v Moskvi 26. septembra (ali 8. oktobra) 1892 v ugledni intelektualni družini. Njen oče je bil profesor umetnostne zgodovine, njena mama pa nadarjena pianistka, ki si je želela, da bi šla hči po njenih stopinjah. A zelo kmalu je postalo očitno, da bo mala Marina vselej močno navezana na književnost: prve pesmi je začela pisati že s šestimi leti. Leta 1902 se je družina, da bi poiskali primerno zdravljenje za Marinino mater, ki je bolehala za tuberkulozo, preselila v Evropo, se v Rusijo vrnila leta 1905 in se naselila na Jalti. Tam je leto pozneje Marinina mati podlegla bolezni. Svojo prvo pesniško zbirko Večerni album je mlada pesnica objavila že pri osemnajstih letih in požela veliko odobravanje literarnih kritikov. Leta 1909 je odpotovala v Pariz, da bi se ukvarjala s slikarstvom, tri leta pozneje pa se je poročila s Sergejem Efronom in mu rodila hči Ariadno (Aljo). Naslednji dve pesniški zbirki sta naleteli le na mlačen odziv, ki ni dosegal navdušenja, ki ga je poželo njeno prvo delo. V naslednji zbirki (ki za časa njenega življenja ni bila objavljena), je odpirala nove teme in pisala intimne pesmi, ki so orale ledino. Tu je tudi upesnila svoje razmerje s Sofijo Parnok, prav tako pa izjemno vdano ljubezen do svojega ljubega moža.
ZAPLETEN ODNOS DO RUSKE REVOLUCIJE
Ko je v Rusiji izbruhnila revolucija, je Cvetajeva do nje zavzela zelo kritični stališče, ki ji je prineslo številne težave. Njena prepričanja je delil tudi Efron in se kot oficir pridružil beli gardi, ki se je med državljansko vojno postavila po robu revolucionarjem. Efron je tako izgubil stik z družino. Cvetajeva je s hčerama preživela pet let uničujoče revščine v Moskvi. V tem času je eno od hčera (mlajšo Irino) zaupala sirotišnici, kjer pa je otrok umrl od lakote. Leta 1922 je Cvetajeva emigrirala in se pridružila možu, ki je živel v Evropi. Družina je živela v Berlinu (tam je izšla tudi vrsta njenih pesniških knjig), Pragi in Parizu. Leta 1925 se je paru rodil sin Georgij. Čeprav je objavljala v ruskem emigrantskem tisku, so bili Marinini dnevi v izgnanstvu težki in prepredeni s hudo revščino. Ker je njen mož prešel na stran revolucije in postal vohun za Sovjetsko zvezo, so se ji odrekli emigrantski krogi v Evropi, zaradi svojega nasprotovanja novemu režimu pa ni bila preveč dobrodošla niti v Rusiji. Kljub temu so stik z njo iskala nekatera največja literarna imena njenega časa (denimo Pasternak, Majakovski, Rilke in Mandelštam). Njena hčerka Alja, ki je režim, tako kot oče, podpirala, se je v Sovjetsko zvezo preselila leta 1937, Marina s sinom ji je sledila leta 1939.
ŽIVLJENJE V POMANJKANJU IN BEDI
Življenje v Sovjetski zvezi je bilo za Marino izjemno težko. Ker so se ji literarni krogi previdno odpovedali, je težko objavljala in dobila delo. Boris Pasternak ji je pomagal, da je lahko delovala vsaj kot prevajalka in si tako služila kruh. Leta 1941 so ustrelili Efrona, Aljo pa so poslali v delovno taborišče (rehabilitirali so jo leta 1955). Cvetajevo s sinom so preselili v odročno tatarsko Jelabugo, kjer je zaradi revščine in izjemno težkega družinskega položaja izgubila vse upanje v življenje. Hranili so jo dobronamerni prijatelji, denarja je imela bojda samo še za dva hlebca kruha. Začenjala se je tudi vojna z Nemčijo, kar je njeno depresijo le še poglobilo. 31. avgusta 1941 je obupana in izolirana napravila samomor. Na pogreb ni prišel nihče, zato niti ni znano, kje natanko se nahaja njen grob.
BOGATA LITERARNA ZAPUŠČ INA
Marina Cvetajeva je ob koncu svojega življenja živela v (milo rečeno) skromnih razmerah in dedičem ni mogla zapustiti veliko premoženja, za njo pa nam je ostala izjemna, vrhunska in ganljiva literarna zapuščina, ki ji je ne more odvzeti nobena ujma, noben zgodovinski spopad, nobena katastrofa. Njene pesmi so občutene, intimne, včasih nagajivo iskrive, drugič filozofsko poglobljene ali nadvse tragične, vselej pa iskrene in polne žara, ki ga premore le prava poezija.
