Če se boste v naravo odpravili vsake toliko oziroma ko bodo idealne okoliščine (vreme, vaš in partnerjev čas, volja, razpoloženje …), to zagotovo ne bo vsak dan, verjetno tudi ne vsak teden. Toda tudi pri stiku z naravo velja tako kot pri vseh drugih stvareh: vaja dela mojstra. Zato morate redno vaditi – si prav vsak dan nekaj časa utrgati za obisk narave. Dovolj je že desetminutni sprehod po okolici doma ali sedenje na travi na domači terasi.
Če živite v bloku, si svoj zeleni kotiček ustvarite na balkonu oziroma si naravo prinesite domov. Vendar ne pozabite, da vam nobena rastlina v lončku ne more dati tega, kar vam lahko podari drevo v gozdu, ki ga objemate. Zato kljub temu redno obiskujte okoliško naravo, ki je ne manjka niti v betonskih mestih. Če ste jo le pripravljeni poiskati in se ji predati.
Vključite vse čute
Ko ste v naravi, posnemajte otroke, ki jo okušajo z vsemi čuti, ne le vidom. Potipajte zanimive liste in drevesno skorjo, objemite drevo, prisluhnite ptičjemu petju in tišini, uživajte v vonju po mokri gozdni zemlji, privoščite si gozdne jagode in pobožajte visoko travo na travniku. Ali se spomnite otroških dni, ko ste se s strašanskim zanimanjem poglobili v mikrosvet pod vašimi nogami? Ulezite se na travo in opazujte življenje, ki poteka pred vami. Po napornem sodobnem ritmu, v katerem moramo biti ves čas aktivni in hiperučinkoviti, vas bo takšna vloga tihega opazovalca zagotovo sprostila in umirila.
Ko vam bo takšno doživljanje narave z vsemi čuti prešlo v navado, se nikar ne čudite, če boste tudi vse drugo v svetu in življenju začeli doživljati drugače. Morda se vam bo nenadoma spremenil okus za hrano, mogoče boste ugotovili, da si želite drugačne prijatelje ali da vam trenutna služba sploh več ne ustreza. Ko se namreč zares povežemo z naravo, smo tudi bližje samim sebi in zato bolj v stiku z lastnim bistvom, ki ga včasih sodoben način življenja kar nekako preglasi.
Vse je eno
Povezanost z naravo vzbuja zelo različne občutke, vsem pa je skupno, da jih spremlja občutek veličine narave in majhnosti človeka. Ko namreč občudujemo vse te naravne prvinske sile, se šele zares zavemo, kako smo ljudje v resnici majhni in veliko manj pomembni, kot si človeška vrsta domišlja. Ob tem lahko kdaj začutite tudi občutke nesmisla, saj je pogled na ljudi, ki hitijo vsak na svoj konec in obremenjeni vsak s svojim svetom v glavi, lahko zelo podoben prizoru mravelj, ki v vrsti nesejo drobtinice v svoj dom. »Za koga se v resnici tako zelo mučim v življenju?« ali »Kaj je sploh smisel vsega tega pehanja?« so pogosta vprašanja, ki jih rodi človekova povezanost z naravo. Nikar se jih ne ustrašite, temveč jih vzemite kot darilo narave, ki vam pomaga, da premislite svoje življenjske vrednote.
Če boste zares zaupali naravi in se ji popolnoma predali, tudi ko vas bodo preganjali občutki nesmisla, vas bo narava potolažila. S prav posebnim zdravilom, ki ga opevajo tako pesniki kot filozofi: enostjo. Ko se namreč prenehamo na vse pretege truditi, da bi si kot krona stvarstva podredili vse življenjske in naravne sile, se nam razkrije velika modrost – vse živo in neživo je povezano v eno. Gre za prav slavnostno občutenje, ko začutimo, da smo – čeprav majhni – del nečesa velikega.
Spoštujmo mater zemljo
Z naravo se zagotovo ne moremo povezati, če imamo do nje nespoštljiv, gospodovalni in objektni odnos. Če v naravi vidimo le množico dobrin, ki jih lahko izkoristimo, je za nas narava tako rekoč mrtva. Toda če se zavedamo veličine, moči in čarobnosti matere zemlje, bo temu primeren tudi naš odnos do nje. Kot stare kulture ji bomo hvaležni za vse darove, ki nam jih vsakodnevno daruje, in ji ne bomo prizanašali bolečin v obliki smeti, pesticidov, izsekavanja gozdov, nepotrebnega ubijanja živali in drugih številnih človeških neumnosti, ki se rodijo zgolj iz pohlepa. Znanstveniki nas iz leta v leto vse bolj opozarjajo na različne katastrofe, ki nas čakajo, če ne bomo korenito spremenili odnosa do narave. Če že ne iz sočutja in občutka povezanosti z naravo, je samo zaradi obstoja človeške vrste nujno, da to storimo še danes.
