Ker otroci tega še ne znajo, je predvsem med odmori veliko neprimernega vedenja. Hitro začutijo, kdo je šibkejši in se zato spravijo nanj. Pogosto napadejo eno žrtev, iz katere se norčujejo, se ji posmehujejo, jo žalijo in nagajajo. Nekatere učence izločijo iz skupine, jih ignorirajo, zavračajo. V razredu se pogosto oblikujejo posamezne skupine, ki lahko delujejo razdiralno. Marsikdo od učencev dobi negativen vzdevek, ki se ga lahko drži vsa leta šolanja.
Nesprejemanje, žaljenje, zmerjanje, celo telesno obračunavanje je stalnica šolskega vsakdana v tistih šolah, kjer premalo naredijo za preprečevanje tega. Nasilje se stopnjuje celo do izsiljevanja, groženj, pretepov in do sodobnega načina poniževanja, ogovarjanja, širjenja laži prek socialnih omrežij. Storilci si na ta način krepijo svojo samopodobo, saj se pogosto dogaja, da jih nekateri sovrstniki občudujejo, menijo, da so samozavestni, »carji« in si tako utrjujejo svoj položaj. To opazimo, ko nasilnež napade šibkejšega, okoli pa se nabere nekaj opazovalcev, ki celo spodbujajo nasilneža in se posmehujejo žrtvi. Na ta način dajejo storilcu vpliv, ga postavljajo na prestol, menijo celo, da je storilec zabaven. Tako si storilec še okrepi položaj v razredu ali na šoli.
Šola mora nujno ukrepati. Pravila so jasna in sankcije tudi. Če šola okleva, ima velik sistemski problem. Niso le starši vsega krivi (v smislu, kakšnega otroka ste vzgojili), tudi vodstvo šole in vsak posamezni učitelj je soodgovoren za odnos do nasilja. Ga spregleda? Gre rajši na hodniku med odmorom mimo, ker je zatopljen v svoje misli? Se učitelju ne da pisati vzgojnih ukrepov? Res je, da so učitelji zasuti z administracijo, a kljub temu so dolžni stopiti žrtvi v bran, tako da občuti storilec posledice svojega vedenja. Sicer ne bo nikoli vedel, do kam lahko gre in bo šel vedno dlje. Res je tudi, da večini storilcev vzgojni ukrep ne pomeni nič. Najti je treba učinkovitejše sankcije, seveda tudi na način, da bodo imeli učitelji več pooblastil in ne tako zvezanih rok, kot jih imajo danes. A vse to ne sme biti izgovor, vsak učitelj lahko zavzame stališče do nasilja in se o tem pogovarja z učenci.
Če ima šola prepričanja, kot so: se bodo že zmenili med seboj, saj se mora vsak znajti, naj se doma pogovorijo, medvrstniško pretepanje je normalno, potem si zatiska oči. Res je, da je ravs med fanti normalen, a do katere mere, v kakšnih okoliščinah se je zgodil, kaj je bil razlog za ravs in ali gre za ponavljajoče se dejanje, načrtna nasilna vedenja?
In zmotno je misliti, da bomo žrtev odpravili z besedami: »ne sekiraj se«. Pri delu z učenci srečujem resnično preplašene otroke, ki ponoči ne spijo, imajo nočne more, bolečine v trebuhu. Strah jih je iti v šolo. Razlika je namreč ali je nekdo občasno žrtev posmeha ali se to dogaja vsak dan. Različen je tudi odziv na storilca, ki je odvisen od tega, kako žrtev razmišlja. Če je razmišljanje togo, žrtev vzame norčevanje osebno, če razmišlja prožno, ve, da ima ta sošolec težave. A v različnih študijah so dokazali, da tudi nekdo, ki razmišlja prožno, torej se zaveda, da ima nasilnež težave morda doma, lahko na koncu začne verjeti, da je res ničvreden, in to se zgodi, ko mu nihče ne stopi v bran. Tudi zato je šola dolžna ukrepati.
Kaj lahko naredimo?
Šole
Pogosto šole naredijo premalo glede medvrstniškega nasilja, saj se to dogaja stran od učiteljevih oči in ušes, na hodnikih, pred ali po pouku, med odmori. Včasih tudi vpričo učiteljev. Učenci so mi pripovedovali, da so bili učitelji priče zmerjanju ali nesramnim komentarjem, pa so mirno odšli mimo. Kot da je postala nasilna komunikacija nekaj normalnega. Otopeli učitelji, pogosto vdani v obup, da tako in tako nimajo nobenih pooblastil, nimajo več volje, da bi še posegli v takšne spore. To je odraz sodobne družbe. V šoli se merijo moči: kdo je vrednejši in kdo pomembnejši. Močnejši presoja šibkejše in je celo sodnik, kdo je šibkejši. Če učitelj tega ne vidi, ne opazi, se nasilje stopnjuje. Zato menim, da je dolžnost vsakega učitelja, da vedno nagovori tudi tematiko odnosov, kadar je priča temu. Tudi takrat, kadar se kaj zgodi v svetu. Vsak učitelj lahko med svojo uro nameni vsaj 5 minut pogovoru o tem, kaj je prav in kaj narobe. Treba je spregovoriti in se spopasti s prepričanji in vrednotami učencev ter jih učiti SODELOVANJA in SOBIVANJA. Učitelji imajo priložnost za to vsak dan, če jih le vidijo in če je šolsko ozračje usmerjeno v sodelovanje.
Kako z žrtvijo?
Kako razmišljamo oziroma kakšna prepričanja imamo, igra pomembno vlogo pri tem, kako se žrtev odzove na nasilje. Cilj je, da dojame, da zavračanja, izločanja in komentarjev ne jemlje kot sodbe o svoji vrednosti. To je ključno. Sicer postane žrtev zagrenjena in se v njej lahko vzbudi želja po maščevanju in morda potem v povračilo poniža nekoga, ki ga vidi šibkejšega od sebe. Žrtev je treba krepiti, jo opolnomočiti. Da pridobi samozavest, ji je lahko v veliko pomoč tudi obisk tečaja samoobrambe.
Kako z nasilnežem?
Uveljaviti disciplino, torej postaviti meje in pravila in ob neupoštevanju ukrepati. Grajamo vedno le vedenje, nikoli osebnosti tega učenca. Mu vzbudimo občutek, da je zaželen, a da bo moral spoštovati pravila. Opazimo vsak korak, ki mu uspe v pravo smer ter mu to povemo. Učence je treba motivirati s povratnimi informacijami, ki so usmerjene v trud in osebno rast, saj jim bomo le tako nastavljali pravo zrcalo. Sporočilo nasilnežu je, da se zmore naučiti sobivati, a da je sam odgovoren za svojo izbiro, sicer bo pač nosil posledice za svojo odločitev.
