Rodila se je januarja 1973 v Mariboru. »Po horoskopu sem kozoroginja, a me večinoma zelo temperamentno vodi skozi življenje oven v ascendentu.« Bila je strašno nemiren otrok, ki je nenehno raziskoval okolico in treniral potrpljenje staršev. »Vedno me je zanimalo tisto, kar je čez neko mejo, omejitev. Tako sva s prijateljico pri treh letih sami šli na obisk k prijateljem v sosednjo ulico, kar je povzročilo pravo iskalno akcijo. Drugače pa smo otroštvo preživljali na dvorišču, kjer smo se veliko igrali ravbarje in žandarje, v peskovniku, plezali po drevesih. Vedno smo iskali tudi nove načine zabave. « Otroštvo je bilo tako zelo pestro, igrivo, navihano, predvsem pa z velikimi sanjami, kako bo, ko odraste.
Šole ni marala, bila ji je pravzaprav kar velik napor in stres, najraje od vsega je imela telovadbo, zato je že zelo zgodaj začela trenirati rokomet v Osnovni šoli Angela Besednjaka, nato v mladinski ekipi Rokometnega kluba Branik Maribor, na kar jo vežejo res lepi spomini. »Predvsem takrat smo igrali za dušo in trener Drago Balek nam je bil kot drugi oče, vzgojitelj in spomnim se, da je bil prav on tisti, zaradi katerega sem lahko prvič šla v diskoteko, kajti prevzel je odgovornost in nam zaupal.« Že zelo zgodaj jo je zaznamovala ljubezen do živali, ki jo je nanjo prenesel oče, saj sta ogovorila vsakega psa, ko sta bila na sprehodu, in če mu nista vedela pravega imena, sta si ga pač izmislila. Ta ljubezen do živali se je z leti krepila do te mere, da je celo nehala jesti meso in to navado ohranila še do danes. »Ko vidim trpeče živali, reagiram, rešujem in odkupujem, če je treba.« Njena želja je bila postati veterinarka, a jo je pot vodila malo drugam.
Smeh je njena ljubezen že od nekdaj, pravzaprav je postala malce drugačna, ko sta imela z očetom pri njenih sedemnajstih letih karambol s fičkom. Takrat jo je vrglo iz avta, ki je pristal na njej. »Odnesla sem jo s pretresom možganov in z nemirnim duhom, ki vztraja do današnjih dni.« Od nekdaj se je rada smejala, prelomen pa je bil ogled filma Patch Adams. »Ves film sem jokala, kajti takrat sem iz dna duše začutila, kaj je moja srčna želja.« Preizkusila se je tudi v avdiciji za klovne zdravnike, a ni bila sprejeta, toda to je ni ustavilo. Ko je izvedela za jogo smeha, se je podala na tečaj. »A bil mi je tako negativen, da sem hotela že prvi dan odnehati. Ta tečaj ni imel ne repa ne glave, pravzaprav je v meni budil jezo,« se spominja s kančkom humorja. Ker pa je bila že dogovorjena za nastop pri predsednici društva medicinskih sester, je morala vztrajati. Seveda je nastop želela odpovedati, ko je videla to neumnost, a ji je pri tem pomagal njen zelo dober prijatelj Igor Karnjauš, predavatelj na Visoki šoli za zdravstvo, ki jo je obiskovala. Dejal ji je, da mora vse skupaj predstaviti znanstveno. In tako se je začela njena pot s smehom. Takrat se je zakopala v članke o smehu, znanstvene raziskave o vplivu smeha, naredila je celoten pristop, ki ga danes predaja vaditeljem. Simona: »Smeh je življenje. Ko sem videla, kako se ljudje s pomočjo delavnic spreminjajo, sem dobila še večjo voljo.« Zanimalo jo je, kako vpliva smeh na starejše, učence in obolele. Njena želja je bila, da bi smeh postal del terapevtskih pristopov k zdravljenju. Leta 2009 je v Sloveniji končala izobraževanje za vaditeljico joge smeha z mednarodnim certifikatom, leta 2010 pa pri Madanu Katariji v Švici še izobraževanje za učiteljico joge smeha, ki ga je dodatno nadgradila na Dunaju s tečajem za gibberish terapevtko in v Indiji. Danes je vaditeljica in učiteljica joge smeha in vaditeljica gibberisha z mednarodnim certifikatom.
In kaj je gibberish? »Govorjenje nesmiselnih besed, s katerim izpraznimo um,« razloži Krebsova, ki od leta 2010 dalje v Mariboru vodi tudi prvi brezplačni klub joge smeha. Leta 2011 je bila pobudnica in organizatorka prvega mednarodnega festivala smeha v Mariboru in Ljubljani. Leta 2012 je ob podpori in predlogu kolegov ustanovila Mednarodni inštitut za smeh Maribor, ki je bil skupaj s Fakulteto za zdravstvene vede leta 2012 organizator drugega Mednarodnega kongresa smeha ter prvega slovenskega tekmovanja v smehu. V marcu leta 2013 je zaključila svoj magistrski študij na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru z naslovom magistrske naloge Joga smeha: orodje za samopomoč ali dopolnilna terapija. Tudi njena doktorska disertacija bo s področja vpliva smeha na zdravje.
Svojo poklicno pot je sicer začela kot srednja medicinska sestra, nadaljevala kot višja in pozneje diplomirana medicinska sestra. Delala pa je tudi kot turistična vodička, na davčni upravi, v podjetju, ki trži Niveo, delala v marketingu ... Pozneje je ustanovila zasebno patronažno službo brez koncesije Nova Nega. »Zanimalo me je tudi ogromno drugih reči,« pove. Tako je naredila tečaj za tuina maserko, osvojila Kilimandžaro, prepotovala kar nekaj sveta in hodila po žerjavici.
Prosti čas najraje preživlja v naravi in s svojo psičko Lajko. Drugače pa veliko kolesari, hodi v planine in prebira članke o smehu. Ker njena starša potrebujeta pomoč, jima nameni veliko časa. Ena izmed njenih ljubih knjig je Onkraj zločina in kazni Zorana Kanduča. Film, ki si ga vedno rada ogleda, pa je Frida, filmska mojstrovina o mehiški slikarki Fridi Kahlo znani po svojih avtoportretih.
Njeno življenje dela polno in odgovorno vizija o novih dosežkih in projektih. Najlepša človeška lastnost zanjo je, da je človek mož beseda, torej, da stoji za tem, kar reče, najslabša pa opravljanje. In kaj je njen cilj? »Umestiti smeh v vse ravni družbe,« sklene in se zvonko zasmeje.
