Mama treh otrok ni nikoli obupala v življenju, čeprav se ji je to večkrat obrnilo na glavo. Kljub vzponom in padcem jo je pri močeh vedno ohranjala ljubezen – do otrok in staršev, ljubezen do partnerja pa jo je celo popeljala čez lužo. A je bilo domotožje premočno, zato se je vrnila in našla nov izziv v kmetovanju. Ob tem pa tudi dozorela in se (dobesedno) prizemljila.
Reza je ženska, ki bi si jo morala vsaka izmed nas vzeti za zgled. Odločnost, vztrajnost, samoiniciativnost in dejstvo, da verjame v tisto, kar počne, jo vodijo skozi vse življenje. Za intervju se spontano dogovoriva še za isti dan, in čeprav časa, medtem ko pride iz službe in gre na predavanje, ni prav veliko, ne komplicira. Saj veste, kako pravijo: vse se da, če se hoče. Reza je človek dejanj in ne praznih floskul. Tudi pri kraju najinega srečanja ne zapleta: »Lahko pridete kar k meni domov, če se vam ni težko pripeljati do Domžal.«
Rečeno, storjeno. Zapeljem na dvorišče in parkiram med njeno domačo hišo in kaščo, v kateri ponuja svoje izdelke. Komaj izstopim iz avta, me skozi okno nagovori Rezin najstarejši sin Luka. Ve, da prihajam, in mi razloži, da je mama še na poti, ter me povabi v hišo. Vstopim v dnevni prostor, kjer so kuhinja, jedilnica in dnevna soba združeni v ogromen prostor, velika okna pa dajejo obilo svetlobe, ki človeka v trenutku navda z energijo. Takoj začutim, da v tej hiši živijo ljudje s polnim življenjem. Stvari niso sterilno postavljene po prostoru, temveč imajo svojo funkcijo, nekatere so brezskrbno odložene na omari, naložene na pultu in še kje. No, za tiste, ki so mahnjeni na sterilno pospravljena stanovanja, je to pravi mali kaos, zame pa znamenje domačnosti. Luka prijetno zakuri v kaminu in le hip zatem privihra Reza. Taka je kot vedno, energična in neposredna. Klepet nama takoj steče in zdi se, da se poznava že dolgo.
Skrivnostna in zapletena ljubezen
Ko se je pred leti v javnosti začelo šušljati, da je Reza do ušes zaljubljena v skrivnostnega Američana, se je sprva zdelo, da gre za zgodbo iz kakšne filmske limonade, še posebno ko je odjeknila vest, da se z njim seli na Havaje. »Čeprav sem Thomasu pred poroko jasno povedala, da se ne nameravam preseliti v Ameriko, se je potem obrnilo drugače. Življenje je polno naključij, ki so posegla tudi v moje. Thomas se je na kolesarskem maratonu Franja hudo poškodoval. Po več operacijah in dolgem okrevanju je ugotovil, da ga muči hudo domotožje, zato sva se odločila, da se preseliva na Havaje. Ker sem prepričana, da je kompromis sestavni del vsake zveze, sem popustila in šla z njim. Tam pa se ni vse izteklo po načrtih. Sicer sem dobila štipendijo za študij, toda ker Thomas ni dobil službe, sva se preselila v njegov rodni Utah. Žal sem se tam počutila zelo nesrečno. Življenjski stil se namreč zelo razlikuje od slovenskega, kaj šele od havajskega. Vse skupaj pa je bilo prepleteno še z nekaterimi dogodki z mojo družino, ki je ostala v Sloveniji. Oče je zbolel, dobila sem prvega vnuka in srce me je čedalje bolj vleklo domov. Na koncu je zmagalo domotožje.«
S Thomasom sta sicer sprva mislila, da jima bo uspelo ohranjati ljubezen na daljavo, a izkazalo se je, da iz te moke ne bo kruha, zato sta čez čas potegnila črto, se ločila in šla vsak svojo pot.
Ko ne veš , kaj bi počel
»Seveda sem že, ko sem bila daleč od doma, razmišljala, kaj bom počela, ko se vrnem, od česa bom živela, kako si bom služila kruh. Želela sem si početi nekaj pristnega, domačega, nekaj zdravega, dobrega. Omahovala sem med gojenjem gob in česna, in slednji je zmagal. « Po vrnitvi je takoj začutila, da je bila odločitev prava. »Vedela sem, da začetki ne bodo lahki, a sem verjela vase in v svojo odločitev. Vsa družina mi je pomagala in skupaj nam je uspelo.« Reza pravi, da je v zemlji in kmetovanju našla svoj mir in nekaj, kar jo notranje izpopolnjuje ter ji daje nepopisno energijo.
Z banketov na njivo
Marsikdo, ki je Rezo poznal v »prejšnjem življenju «, je bil sprva presenečen in je le težko razumel, kako lahko nekdo, ki je vrsto let živel pestro družabno življenje in se je sukal med estrado, tako zelo spremeni svoj življenjski slog. Ko je Reza še delala na televiziji, je je bilo povsod polno, obiskovala je takšne in drugačne prireditve ter sprejeme in bila vedno brezhibno urejena. Zdaj je čisto drugačen človek. »Oblačim se tako, da mi je udobno, pa tudi ličim se ne več, kar pa še ne pomeni, da sem neurejena. Rekla bi, da sem bolj naravna. Ne motijo me niti gubice, ki prihajajo skupaj z leti. Z njimi se prav nič ne obremenjujem. Kar dobro shajam sama s sabo, pa tudi moškega ob sebi čisto nič ne pogrešam. Čeprav pravijo, da smo ljudje ustvarjeni za dvojino, moram priznati, da mi trenutno prav prija, da sem lahko sama s seboj, da se v celoti posvečam svojim projektom, v tem uživam in me nihče ne moti.« Sicer pa Reza poudari, da je s preteklostjo počistila in se rešila vseh vezi, ki so jo vezale nanjo. Vse to je simbolično podkrepila s spremembo priimka. »Ko so bili otroci, ki so po ločitvi ostali pri meni, še majhni, sploh nisem razmišljala o tem koraku. Zdelo se mi je povsem primerno, da se vsi štirje pišemo enako. Z novo poroko je nato prišel nov priimek, a sem ga po ločitvi kar obdržala, saj se mi ga ni zdelo tako zelo nujno spreminjati na vrat na nos,« pojasnjuje. Zdaj pa sta šla priimka Strnad od prvega moža in Oldroyd od drugega v pozabo. Spet se piše tako kot v otroštvu in mladosti – Resinovič. »Tako sem zdaj tudi uradno Reza. Pišem se namreč Resinovič Reza, ime Alenka pa ostaja enako,« se nasmeji.
Ko notranje dozoriš
Reza je začela o sebi in tem, kdo v resnici je, razmišljati med delom na njivi, saj se je zadnja leta povsem posvetila kmetovanju in pridelavi domače zelenjave. »Delo v naravi ima čudežno moč. Veliko časa sem preživela sama s sabo in sprejela sem nekaj pomembnih odločitev. Da so sledile tudi velike notranje spremembe, se je potem zgodilo precej naravno. Ko se pogovoriš sam s seboj, je vse kar naenkrat jasno, vse preprosto teče.«
Iz njive v lonec
Reza zdaj uspešno kmetuje že nekaj let, čeprav pravi, da si močno želi, da bi nekoč živela na pravi kmetiji, kjer bi redila tudi živali. »Zemljišča, ki jih imam v najemu, so kar razkropljena, hiša pa stoji prav v mestu Domžale, zato kaj takega trenutno ni mogoče.« Nedavno pa je ženska, ki se je iz znane televizijske osebnosti prelevila v kmetico, izpolnila še enega svojih skritih načrtov: postala je še gostinka. »Od nekdaj sem rada kuhala. Sprva je bil to konjiček, ki me je zadovoljeval in sproščal, zdaj je to način za preživetje.« V njeni prav posebni kuhinjici, ki jo je odprla v Ljubljani, se s svojimi »jedci« vsak dan sproti dogovori, kaj bo skuhala in s čim jim bo postregla. »Zvečer na internetu napišem jedilnik, tisti, ki bodo pri meni obedovali, pa napišejo, kaj bi želeli jesti in kdaj. Z Luko, ki mi zelo pridno pomaga, potem nabaviva vse potrebno, se pa trudiva, da je v loncih večina zelenjave z naših domačih njiv. Uživam v tem, kar počnem, in imam še veliko načrtov. Zelo si na primer želim, da bi imela kombi ali minibus, v katerem bi si uredila kuhinjo, potem pa bi se z njim premikala po Sloveniji in predstavljala svojo hrano. Začutila sem, da je v hrani in poštenem delu prihodnost. Osrečuje in izpolnjuje me dejstvo, da ustvarjam z lastnimi rokami, še vedno verjamem v dobre ljudi in vem, da sem na pravi poti.«
