Catherine Robbe-Grillet ni videti kot domina, kaj šele najbolj razvpita domina v Franciji, če ne na vsem svetu. Vse prej zgleda kot očarljiva starka, ki bi jo vsi radi imeli za babico. Stara je 86 let, visoka le meter in pol, tehta pa komaj nekaj več kot le štirideset kilogramov. Zato, nam zaupa, že od nekdaj lahko kupuje na oddelkih z otroško konfekcijo. In te dni je v svojih sicer prefinjeno krojenih nevpadljivih črnih oblekah in s trakom v laseh bolj kot sadistu podobna prikupni in občasno nasmihajoči se nuni, katere hobi je kuhanje marmelade.
Za reči, ki jih počne v francoski prestolnici, na svojem veličastnem châteauju iz 17. stoletja v Normandiji ali v drugih glamuroznih krajih po vsem svetu, pa vlada veliko zanimanje.
Skrivnost zakonskega biča
Catherine se je rodila v Parizu, kjer je obiskovala strogo dekliško katoliško šolo in nato gimnazijo. Poročila se je z znanim francoskim intelektualcem, pisateljem in filmskim ustvarjalcem Alainom Robbe-Grilletom (umrl je februarja 2008), sicer samooklicanim sadistom, ki ji je odprl oči za radosti sadomazohizma. Že leta 1954 mu je kupila zakonski bič kot, kakor je sama večkrat dejala, »simbol svoje pokoritve«. Zdaj pa ga na skrivnostnih seansah uporablja skoraj vsak dan.
Udeleževanje tovrstnih dogodkov z možem ji bilo v veliko zadovoljstvo, a se je njeno spolno življenje izboljšalo, ko je dozorela. »Razumem, da S&M ni za vsakega, a zame je to to,« pravi. Delala je kot gledališka in filmska igralka, fotografinja in tudi kot pisateljica, ki je svoje sadomazohistične tekste objavljala pod psevdonimi Jean (ali Jeanne) de Berg. Svojo prvo knjigo z naslovom L'image je izdala leta 1956. Takoj je bila prepovedana in javno zažgana. Kljub temu so po njej leta 1974 posneli film Kaznovanje Anne.
Nepopustljiva gospodarica
Po več kot 50 letih raziskovanja erotike in sveta sadomazohizma je Catherine Robbe-Grillet danes gospodarica, ki poveljuje majhni kliki domin in številnim submisivnim moškim in ženskam. Izvajajo njene dovršeno zamišljene fantazije, v katerih pretepajo in prebadajo ljudi, jih kronajo s trnjem in priklepajo na zidove. Vztraja, da v njenem izbranem načinu življenja ni nič nenavadnega, a obenem priznava, da gre za tvegane seksualne prakse, kjer lahko kdo koga tudi ubije ali pa vsaj zelo poškoduje. »Kot domina moraš naprej obvladovati sebe,« razlaga po tiho, »poznati moraš svoje meje.« Njena meja je nepopravljiva škoda.
»Neham, ko bi lahko naredila kaj nepopravljivega. « Razen, če ne. Kot primer navaja srečanje, ki ga je imela z moškim po imenu Christian. Spoznala ga je leta 1986. Želel si je, da bi mu v telo vžgala začetnice svojega umetniškega imena JDB. To je tudi storila. Po nekaj desetletjih so oznake zbledele in pred nekaj leti je Robbe-Grilletova na posebni slovesnosti boleči obred ponovila.
»Starostna meja za stvari, ki jih počnem, ne obstaja, « pravi. »Zakaj tudi bi! A ni zelo znani filmski režiser Manoel Oliveira svoj zadnji film posnel, ko je štel sto let? Zakaj bi sama svojo kreativnost nehala razdajati prej! Tako da vedite – pred menoj je še veliko delovnih let.«
Pripadnost, poslušnost in zvestoba
Catherine že več kot desetletje živi s trideset let mlajšo submisivno partnerko Beverly Charpentier. Pred mnogo leti sta se srečali v Mehiki na prireditvi francoskega veleposlaništva, ki sta se ga udeležili vsaka s svojim možem. Po letih prijateljstva sta postali ljubimki in leta 2005 je Charpentierova svoji maîtresse, kot jo imenuje, napisala »prisego zvestobe«: »Gospa, od mene niste zahtevali ničesar, zato je moja svobodna volja, da vam ponudim pripadnost, poslušnost in zvestobo. Prisežem, da vam bom služila zvesto v vseh stvareh, velikih in malih, ubogala vaše ukaze, izpolnjevala vaše želje, kar koli že bodo. Predajam vam vse, kar imam, v materialnem, intelektualnem in fizičnem smislu, da lahko s tem razpolagate, kot se vam zdi primerno. Prisežem, da se bom posvetila vam.« Charpentierova, ki velja za lepo, pametno in izobraženo žensko, je s tem, ko je svoje življenje predala drugemu, popolnoma presenetila svojo okolico. Sama priznava, da ženske prej nikoli niso bile del njenih fantazij, potem pa je neko noč, »ko sem gledala, kako je Catherine položila roko okoli vratu nekega submisivnega, spoznala, da si v tistem trenutku želim, da bi bil to moj vrat. Bila sem obsedena z njo. Hotela sem biti z njo. Predala sem se ji z telesom in dušo. Počne lahko, kar hoče, kadar koli hoče – njen užitek je tudi moj užitek.«
Pri tem Beverly Charpentier še vedno rada dominira ponosnim moškim, a je zdaj hkrati pokorna le eni osebi – tokrat ženski. Par se tudi nikoli ne prereka: »Ni nesoglasja, Catherine ima glavno besedo pri vsem.«
S francoskim diplomatom je Charpentierova ostala poročena do njegove smrti leta 2013, četudi sta imela ločeni življenji. Z njunima dvema otrokoma je Beverly in Catherine redno obiskoval. »Največje veselje v življenju mi je bilo služiti ljudem, ki sem jih ljubila – svojim staršem, svojim otrokom ... in tej ženski. Res je, to me je osvobodilo,« dodaja Beverly.
Dogovorjena dinamika moči
»Beverly mi je prisegla, preden je Alain umrl,« pravi Catherine Robbe-Grillet. »Alain je bil nekako pomirjen, da bo po njegovi smrti tu zame, in najin odnos je popoln.« Razmerje domine in submisivnega je nenehno dajanje in prejemanje, pravita. Največja zmota, ki jo ima družba o S&M, trdi Robbe-Grilletova, je povezana z dinamiko moči: »V najinem svetu vedno obstaja dogovor ali pogodba. Najti moraš ujemajočega se partnerja. Zadovoljstvo mora biti vzajemno, sicer ne deluje.«
Živita v ločenih sobah, ob dveh popoldne pa se srečata na čaju in nato preživita preostanek dneva skupaj. Lani sta bili skupaj na turneji po Kitajski in nastopili v drami Marguerite Duras Savannah Bay. »To je tisto, kar imava obe radi,« pojasnjuje madame Robbe-Grillet. »Vedno znova delava nove projekte in imava zelo polno življenje.«
Praksa petdesetih odtenkov
Za mnoge v Sloveniji je Petdeset odtenkov sive končno ponudilo vpogled v skrivnosten in potencialno tudi zelo boleč svet sadomazohističnega seksa. Zgodba o Christianu Greyu, milijarderju, ki sta mu všeč vezanje in dominanca, ter njegovi mladi ljubimki Anastasii Steele je navdušila milijone, predvsem ženske srednjih let.
Madame Robbe-Grillet, ki je sama napisala številne knjige o sadomazohizmu, ne čuti nobene želje videti naslednjega v seriji filmov Petdesetih odtenkov.
»Odkrito povedano sem prebrala samo prvo knjigo,« pravi in dodaja: »Francoski prevod je slaba literatura in Beverly, ki govori angleško, se je strinjala, da tudi izvirnik ni bog ve kaj.« Je le romantična pravljica, je prepričana, pogrošna literatura – v resnici pa zgodba o močnem moškem, o princu na belem konju in njegovih avanturah, ki ne prinašajo vpogleda v resnični svet sadomazohizma.
»Nekateri prizori so zagotovo vzbudili zanimanje za vezanje, discipliniranje in dominanco, vendar ne verjamem, da se je zato povečalo število ljudi, ki bodo v takih praksah sodelovali. Večina jih je prebrala nekaj začinjenih odlomkov in se naslajala ob podrobnostih, že čez nekaj ur pa pozabila na skrivni svet, ki kroji mojo eksistenco.«
Ko je izšla prva knjiga leta 2011, je šla v seksšop in ugotovila, »da se je res povečalo zanimanje in povpraševanje po pripomočkih za vezanje, vendar je bilo očitno, da ljudje kupujejo predvsem 'nežne' lisice, ki so oblečene v žamet ali krzno«.
Nekateri v knjigi vidijo vzporednico s Catherinim življenjem z mlajšo ljubimko. Vendar madame Robbe-Grillet trdi, da Beverly Charpentier nikakor ni njena seksualna sužnja, ampak le nekdo, ki naredi, kar ona hoče, »ker jo osrečuje in ji daje zadovoljstvo«.
Rituali iz rdeče sobe
Robbe-Grilletovo in Charpentierovo so v zadnjih nekaj letih, tudi zaradi uspeha knjig in filmov iz serije Petdesetih odtenkov sive, portretirali v kar nekaj visoko nakladnih revijah, njene rituale, ki so veliko trši, a tudi bolj poetični od vsega, kar bi lahko našli v rdeči sobi bolečine Christiana Greya, pa si je mogoče ogledati tudi v dokumentarcu La Ceremonie. Ta govori o ljubezni in prijateljstvu, prikazuje mejne odnose, kjer sta v središču prevlada in podložnost. Intimno gradivo razkriva udeležence, ki imajo enake poglede na umetnost, norme, identiteto, staranje, osamljenost, prijateljstvo in ljubezen. Prikazuje uprizorjene stilizirane sadomazohistične slovesnosti, ki si jih zamišlja Catherine, daleč onstran predsodkov ter preprostega klišejskega dojemanja sadomazohizma. Razkriti poskuša, kaj motivira človeške odločitve, ne samo tiste, povezane z željami in spolnostjo, ampak vedenjem na splošno. Sadomazohistične prakse in kode so zgolj povečevalno steklo, skozi katero proučujejo gonilne sile.
Obredi zadovoljevanja
In tu velja, da S&M niso le biči in verige ter da se prava erotika ne vrti samo okoli seksa. Kar seveda ne pomeni, da rituali Madame niso šeškanja, bičanja … seveda so. Toda kot pravi Charpentierova: »Ne gre samo za to, da greš v mučilnico in nekoga vkleneš ter obesiš na kavelj na zidu, potem pa močno prebičaš. To nas ne zadovoljuje.«
Kar zadovoljuje, je obred, in vse, kar vodi do njega. Od iskanja popolnega kosa lesa za palico do določitve teme za posamezen večer. En tak dogodek, ki je prikazan v La ceremonie, vključuje dva do pasu gola moška, ki se kot psa ravsata za kose surovega mesa, s katerimi jih z vrha veličastnega stopnišča hrani Robbe-Grilletova.
»To ni samo igra ali hitra zadovoljitev. Je kot maša,« nadaljuje Charpentierova. »Catherine to imenuje mehurček, kjer v tistem trenutku ne obstaja nič zunaj njega. Je nekaj zelo ganljivega in presega vsakdanje življenje.«
»To je razlika med golim seksom in erotiko!« pojasnjuje madame.
Ženska različica markiza de Sada
Catherine Robbe-Grillet pogosto opisujejo kot žensko različico markiza de Sada, francoskega aristokrata iz 18. stoletja, ki je bil znan po svojem svobodnjaškem življenjskem slogu. Njene seanse so lahko tudi zelo brutalne.
Med bolj razvpitimi je bila tista z naslovom »Le Soir de DSK« – večer, ki je tematiziral škandal izpred nekaj let, ko je newyorška sobarica potencialnega francoskega predsednika, takrat aktualnega šefa mednarodne denarnega sklada Dominiqua Strauss-Kahna, obtožila posilstva.
»Razpravljali smo o obratnih vlogah, da bi videli, kako lahko močna ženska opravi z moškim, « pripoveduje Catherine Robbe-Grillet. Dogodek je potekal v štirih prizorih, ki so se odigrali v hotelski sobi v takem vrstnem redu: moški stori silo sobarici, moški ima sporazumen spolni odnos s sobarico, ženska stori silo postreščku in ženska ima sporazumne spolne odnose s postreščkom.
Ko pa so madame Robbe-Grillet vprašali, kateri od štirih scenarijev je najbolj uspel, je z žarom v modrih očeh odgovorila: »Hm, naj povem, da je bila ženska, ki je igrala hotelsko gostjo, zelo prepričljiva.«
Poroka in stabilna razmerja
Catherine Robbe-Grillet v zadnjem času opaža spremembe v medsebojnih odnosih in pogreša svobodno ljubezen šestdesetih in sedemdesetih čet.
»Ta duh se je nadaljeval do devetdesetih, ko sva se z Alainom udeleževala številnih dogodkov v New Yorku, vendar je sceno počasi odplavila oblast. Takrat je bilo vse mogoče, zdaj pa je občutiti velikanski premik v smeri konservativnosti, « pravi. In dodaja: »To velja zlasti za feminizem, saj ženske spet iščejo poroko in stabilnost razmerja.«
Vse skupaj ponazori še s primerom, kako v Franciji, ki se stoletja ponaša z liberalnim pogledom na spolnost in z njenim prispevkom h kulturni identiteti, prav sicer pregovorno svobodomiselni levičarji načrtujejo odpravo prostitucije v velikih mestih, kot je Pariz.
»Ta pove vse o vrsti družbe, ki si jo ljudje zdaj želijo,« pravi Robbe-Grilletova. »Poskušajo urediti odnose med strinjajočimi se odraslimi osebami v skladu z lastno predstavo, kaj je prav in kaj ne.«
Ostaja svobodna
In ko smo že pri prostituciji, madame Robbe- -Grillet zatrjuje: »Lahko rečem le, da še nikoli nisem zahtevala denarja za svoje storitve. Plačilo pomeni, da je nekdo glavni. Jaz pa moram ostati svobodna. Pomembno je, da vsi vpleteni vedo, da to delam samo za lasten užitek. K sreči zame denar nikoli ni bil pomemben, a pri teh rečeh spremeni naravo razmerij. V številnih pogledih je poroka v resnici monetarna institucija – zagotavlja, da se družinski denar prenaša med generacijami.«
