Od časov, ko je med pogovorno oddajo prvič omenila, da je v menopavzi, in je mislila, da bodo od groze vsi popadali na tla, je sicer preteklo že nekaj vode, mnogi pa še vedno ne morejo pozabiti, kako je, da bi podirala tabuje, spila lasten urin in v imenu številnih žensk, ki jih tare stresna inkontinenca, preizkusila lasersko zdravljenje ter si tako v soju žarometov »pomladila vagino«. Ob vsem razdajanju je Zvezdana tudi mati treh sinov in veliko ji pomeni, da jo tako oni kot mož pri vsem njenem »dramatičnem« početju popolnoma podpirajo. Pred leti se je iz Stare Ljubljane preselila na vas, kjer skrbi za živali, goji pa tudi lastno zelenjavo in sadje.
Ženske si med sabo rade nagajajo, druga v drugi vidijo tekmice, vi pa veljate za pravo povezovalko ženskih duš.
Od nekdaj sem čutila in živela zavezništvo z ženskami. Od malega se mi je obrekovanje in nagajanje zdelo čudno. Zavedam se namreč moči pravega prijateljstva. Kljub temu da sem kot igralka nenehno izpostavljena intrigam in pritiskom, se sama tega nikoli nisem šla.
Razlog za to, da ženske veliko manjkrat stopijo skupaj kot moški, vidim v neizobraženosti. Mislim, da bi morala vsaka ženska v trenutku, ko ogovarja drugo ženko ali jo neskončno obsoja, najprej sama sebe vprašati, kaj je z njo narobe, da ne more živeti v ženski energiji.
Saj tudi mene kdaj prime, da bi podivjala, kadar srečam kakšno žensko, ki me užali ali me daje v nič. Naravno je, da se človek tako brani – če te nekdo rani, hočeš tudi ti njega. A to pripelje samo do začaranega kroga in takšna energija se ti prej ali slej vrne.
V svojih oddajah niste zgolj nepristranska opazovalka in spraševalka, ampak v pogovoru velikokrat razkrijete tudi stvari iz svojega osebnega življenja. Kaj na ta vaša razgaljanja pravijo vaši najbližji?
Včasih so me sinovi in mož še spraševali, ali moram kakšno stvar res tako na glas povedati. Razložila sem jim, da se na televiziji ne mislim pretvarjati in nekoga spraševati o tem, kako hudo mu je bilo v življenju z obrazom, kot da meni nikoli ni bilo. Potem so me razumeli in mi dali dovoljenje, da lahko v imenu boljšega, lepšega in bolj odprtega sveta kaj povem tudi iz svoje zasebnosti. Svojo družino imam sicer neskončno rada, da bi morala pa zaradi nje paziti, kaj govorim ali delam, to pa ne. Tudi sama si ne jemljem pravice, da bi njim krojila življenje!
Veste, mož me je sicer bolj ali manj vse življenje kritiziral, a to zato, da bi bila čedalje boljša. Toda nekoč sem mu rekla, da me pač ne morejo imeti vsi radi in naj mi dovoli iti svojo pot ter da je vse, kar potrebujem od njega, njegova podpora. Da je ob meni, pa četudi ne verjame v mojo resnico. Tudi ko sem mami razlagala, da grem na operacijo, katere stranski učinek je pomladitev vagine, in da bom o tem tudi javno govorila, je bila vsa iz sebe, češ da me bodo spet vlačili po zobeh. Seveda je imela prav, najbolj pa sem jih dobila po nosu od žensk. Pa ima stresno inkontinenco kar 70 odstotkov žensk!
Predstavljam si, da je z vami precej viharno, pa ste kljub temu s partnerjem Zoranom poročeni celih 26 let! Kako skrbita za svoj ljubezenski odnos?
Imela sva zelo velike padce v temo, a sva zato tudi plavala v neizmernih višavah. Zoran ni tako zgovoren kot jaz. Ne morem reči, da ni komunikativen, a to počne po moško, tako da sem se ob njem dostikrat počutila osamljeno. Vendar sem imela svojo umetnost, gledališče, v katerem sem se lahko zelo veliko preverjala. Sem pa ves čas čutila njegovo ljubezen in pripadnost, pa tudi njegovo občudovanje, čeprav tega ni znal ubesediti – do tistega trenutka, ko tega pravzaprav nisem več potrebovala. Danes pohval ne potrebujem več zato, da bi me naredile vredno, da bom šele potem cela.
Tako kot se jaz spreminjam, se spreminja tudi on. Zdaj se vsake toliko časa ustaviva in si rečeva: »Aha, a to je zrela ljubezen.« Takrat mi kar solze napolnijo oči. To je milost, da po tem, ko z nekom previhariš vse viharje, še vedno ohraniš to željo, da si zares skupaj, pa ne samo zaradi lepega. Kar ni lahko, in šele zdaj to začenjam ceniti.
Kako pa je na vajin odnos vplivalo vaše prejšnje, propadlo razmerje, ki vas je kar zaznamovalo?
S partnerjem, s katerim imam prvega sina, sva bila tik pred tem, da se poročiva. Prstan je bil že kupljen. Ne vem, kaj mi je bilo. Res sem ga imela zelo rada. Vendar se nisem bila pripravljena poročiti. Ne vem, zakaj – mogoče se mi je zdelo, da sem premlada, mogoče nisem bila prepričana. Sem se pa zelo težko razšla, sesul se mi je svet! Želela sem si družino. Eno leto ni minil dan, da ne bi jokala. A vedela sem, da si moram vzeti čas za to žalost. Hotela sem se čustveno in duševno umiti. Hotela sem priti sebi do dna, kajti vedela sem, da me bo, če ne bom razčistila sama s seboj, vse neprežvečeno pričakalo na naslednjem ovinku. Leto dni sem bila sama, ta čas zavestno nisem šla v nobeno zvezo, bila sem sama z otrokom, bíla pravi boj za preživetje, ker sem bila tudi brez službe. A ko sem se po tem letu pogledala v ogledalo, je vsa žalost minila. Kar naenkrat sem povsod naokrog videla fajn fante – kot bi se mi znova odprl svet.
Kaj bi dejali, koliko vzorcev iz lastne družine ste prenesli v svojo?
Ker mi je umrl oče, sva z mamo že zgodaj ostali sami. Od nje sem gotovo prenesla majhnost, ponižnost, vlogo žrtve, nevrednost, občutek, da nikoli nisem dovolj dobra in da moram najprej misliti na vse druge, šele potem nase – da si šele potem dober človek. Bojim se, da sem to prenesla tudi na svoje sinove. Zdaj imam sicer z njimi popravne izpite. Spodbujam jih pri tem, da morajo najprej upoštevati sebe, pri čemer pa s svojimi odločitvami nikakor ne smejo škoditi drugim.
Pravite, da ste zasebno kmetica. Na svoji posesti imate živali, pridelujete tudi svojo hrano ...
Sami pridelamo skoraj vse, kar potrebujemo – vso zelenjavo in dišavnice, od sadja pa maline, robide, kosmulje, smokve, jabolka, breskve, češnje ... Od živali imamo dvanajst lam, nekaj ovac, osle, škotsko govedo, konje, ponija in kure. Nedavno smo dobili tudi ovna, ki so ga hoteli ubiti, pa ga je ena ljubiteljica živali poslala k nam. Vsi me sprašujejo, kako zmorem vse to. Toda zame je to v resnici hobi. Vsak, ki pride na obisk, reče, da je pri nas raj na zemlji. Seveda pa dela ni malo, to ni hec.
Kot kaže, vam tak način življenja dobro dene. Videti ste fantastično! Lahko kakšne skrivnosti delite z nami?
Redno treniram obrazne mišice. Z napetimi mišicami obraza se namreč gube med nosom in usti ne poglabljajo, oči ne lezejo v jamice, obraz ne pada. Vse skupaj lepo zaokrožim z nego kože s kemičnimi luščili, saj ta poskrbijo, da katera koli krema sploh pride dovolj globoko, da je koristna. Nedavno sem se odločila tudi za generalno prenovo zob in moram priznati, da imajo z mano kar veliko dela. Pazim tudi na zdravo prehrano in telovadbo, čeprav sem glede tega lena kot pes. Zelo pomembno je namreč vsaj enkrat na dan za pol ure dobro pognati kri po žilah.
Sem pa ponosna na to, da sem ena redkih znanih žensk svoje generacije pri nas brez botoksa, in tako bo tudi ostalo. Kajti to, kar danes ženske počnejo za večno mladost, je popolnoma nečloveško. Do stotega leta želijo ostati mlade in biti na videz stare 20 let. To je noro! Sama svoje gube spoštujem in jih imam rada.
Ste si pa privoščili lepotne operacije, česar – v nasprotju z nekaterimi drugimi zvezdnicami – ne skrivate!
Za korekcijo prsi sem se odločila, ker sem bila v to tako rekoč primorana. V oddaji sem morala nekaj narediti s plastičnim kirurgom. Ker si nisem upala nič narediti na obrazu, sem se odločila za dvig prsi, čeprav sploh niso bile povešene. Hotela sem pokazati, da ne gre zgolj za lepotno operacijo, temveč za poseg, ki lahko ženskam posledično dvigne kakovost življenja. Tudi v hialuron sem privolila zaradi podobne zahteve. A ko gledam fotografije iz tistega obdobja, se mi zdi, da me je spremenil, pa tudi počutila se nisem dobro. Sama sebi sem se zdela nekako odtujena in neumna. In zmeraj si pravim: če si sama ne bom všeč, ne bom nikomur drugemu. Torej?! Za lasersko operacijo oči pa sem se odločila sama. Stokrat bi storila enako. Vse življenje sem si sicer želela očala, da bi bila videti vsaj malo pametnejša – ker sem blondinka. A ko je prišlo do tega, da sem morala nositi očala – tako za na blizu kot za na daleč – je postalo to sila nadležno in nepraktično.
Kako pa gledate na kolegice, ki se vidno upirajo posledicam staranja?
Miše Molk ne bom komentirala, Helena Blagne pa je moja prijateljica in z njo se odkrito pogovarjam o teh rečeh. Je fenomenalna ženska. Mislim, da je tudi sama tik pred tem, da si bo upala odvreči vso fasado in se znala z užitkom postarati. Ja, dosti se pogovarjava o tem. Veste, nam »zrelim« ženskam res ni lahko biti nenehno pod drobnogledom javnosti. S Heleno bova skupaj naredili tudi super predstavo – o svojih ljubimcih! To bo hec!
Če potegnete črto, na kaj pa ste doslej v svojem življenju najponosnejši?
Na to, da sem ga doslej preživela tako, kot sem ga, da nisem postala zajedljiva, zlobna in nesramna. In da lahko delim toliko pozitivne energije in vsega dobrega.
Pa imate na splošno še kakšno neuresničeno željo?
Že vse življenje si želim napisati knjigo, in preteklo jeseni sem začela. To ne bo avtobiografija, bo pa v njej zelo veliko mojega, osebnega. V njej bodo zapisane moje zgodbe skozi vse ženske in moške, ki jih poznam. Ugotovila sem, da je pisanje iz moškega spola zelo zdravilno in terapevtsko. Našla sem način, ki bo zadovoljil tudi kakšen zahtevnejši literarni apetit. Zelo rada bi tudi potovala in želim si, da bi z možem večkrat našla skupne trenutke, da ne bi bila tako raztrgana vsak po svoje.
Pravi užitek vas je tako gledati, polno energije in dobre volje. Kdo pa vas navdihuje?
Mene lahko navdihe tudi kamenček ali ena trava. Pri ljudeh pa me navdihnejo takšne malenkosti. Kajti v najmanjših, najdrobnejših življenjih se skriva največja skrivnost.
