Za nekatere je duhovnost del vsakdanjika, osebnostne rasti in dobrega počutja, za druge popolna neznanka. Kako je videti duhovnost v vsakdanjem življenju in kako si lahko z njo pomagamo, nam je povedala Andreja Turk, energetska terapevtka, Reiki mojstrica, izvajalka Access Bars in predsednica združenja za razvoj energij posameznika Avalona.
Andreja Turk, sicer diplomirana ekonomistka, se že od svoje mladosti veliko ukvarja s spoznavanjem duhovnosti in osebnostno rastjo. Vse, o čemer je tako močno prepričana, pa je sprva preizkusila sama in še preden je ustanovila Združenje Avalona, katerega namen je usposobiti posameznika, da odkrije svoje lastne potenciale, je usvojila znanja Reikija in Access Bars, s katerima je pomagala do dobrega počutja tudi sebi in do tega, da je razčistila še nerazčiščeno. »Terapevt mora biti energetsko pretočen, da lahko pomaga drugim. Dokler sebe ne spraviš v ravnovesje, ne moreš pomagati drugim«, pojasnjuje. Danes večino osvojenih tehnik, ki so lahko v veliko pomoč posamezniku pri izboljšanju kakovosti življenja, uči tudi udeležence njenih delavnic. »Ste vedeli, da je na vaši glavi 32 točk, ki, če se jih rahlo dotaknemo, lahkotno in brez napora sprostijo vse, kar vam ne dopušča, da bi prejemali in zaživeli lahkotno? Na teh točkah na glavi temelji celotno znanje tretmaja Access Bars«, omeni. Že po naravi je večna raziskovalka in zanjo stvari nikoli niso končane, saj verjame, da vedno obstaja neka nadgradnja. Obenem je zelo intuitivna in pogosto začuti, kaj se bo zgodilo, ali pa neki osebi reče točno tisto, kar mora v nekem trenutku slišati. O tem ne razmišlja, preprosto zgodi se in včasih še sama ne ve, zakaj je nekomu rekla nekaj, kar se ga je tako dotaknilo.
Da je njen namen, s katerim je prišla na ta svet, pomoč in delo z ljudmi, je v sebi že dolgo čutila, na to pot pa so jo še dodatno usmerili določeni dogodki. Ko si je prišla nekoč k neki terapevtki izmeriti svoje čakre, ji je slednja na primer odvrnila, da je takoj ob njenem vstopu v prostor začutila angelsko energijo. Pred leti je imela celo izkušnjo, v kateri je stopila v stik s svojim pokojnim očetom. »Slišala sem ga nekje v svoji notranjosti, zanimivo pa mi je bilo, da se z njim nisem pogovarjala o tistem, kar sem vedno govorila, da bi ga vprašala, če bi imela priložnost. Takrat mi je glas pokojnega očeta med drugimi povedal, da se moram ukvarjati z duhovnostjo in z njo pomagati ljudem, saj imam izjemen dar za to«, nam je zaupala. Duhovnost je sicer zelo široka tema, ki ji prav zares ni konca, v vsakdanjem življenju pa po njenem pomeni predvsem delo na sebi.
Za vedno na ravni petletnega otroka
Če ne delamo na sebi, reagiramo kot 5-letni otroci, pravi Andreja. »Osebnost človeka se kreira do petega leta. Če pozneje ne delamo na osebnostni rasti, če nismo sposobni pogledati vase in razmisliti, kaj bi lahko naredili drugače, lahko po določenem obnašanju in reakcijah za vedno ostanemo otroci. Ena izmed takšnih tipičnih reakcij, ki jo še vedno prakticirajo nekateri odrasli, je obračanje z očmi, ko jim kaj ni všeč. To je čisto otroška reakcija, iz katere je razvidno, da odrasla oseba, ki to počne, ne zna skomunicirati določenih stvari. Kot odrasli takšnih otroških reakcij ne potrebujemo več, okoliščinam se moramo naučiti prilagajati na druge načine.« Prvi pogoj, da prerasemo otroka v sebi pa je, da v življenju sprejmemo tisto, kar se nam dogaja. »Velik vpliv na to ima naša perspektiva. Odziv na tisto, kar se nam dogaja, je najbolj pomemben in šele takrat, ko se tega zavemo, lahko začnemo počasi uvajati spremembe. Ne pričakujmo, da se bo spremenila okolica, namesto da bi se spremenili sami. Če želimo, da bo jutrišnji dan drugačen, moramo za to nekaj sami narediti. To je bistveno. Zavedanje, da smo mi tisti, ki si ustvarjamo življenje. Situacija ali oseba se spremenita tako, da jo pogledamo iz drugega zornega kota. Seveda pa dejstvo, da ljudi sprejmemo takšne, kot so, ne pomeni, da obenem ne postavimo mej, kadar je to potrebno«, še doda Andreja.
Duhovnost ni življenje v oblakih
Duhovnost še zdaleč ne pomeni, da človek živi v oblakih, imun na realnost, poudarja sogovornica, ki opaža, da si duhovno rast nekateri predstavljajo popolnoma napačno. »Še vedno živimo na zemlji in moramo biti z njo povezani. Živimo danes in tukaj, sprejeti moramo vse, kar se nam dogaja, hoditi v službo, šolati otroke. Predajanje nekim meditacijam in računanje, da se bo zaradi tega spremenil ves svet okrog nas, je zmotno. Svet se ne bo spremenil, spremenili se bomo mi. Nikoli ne bom pozabila tečajnice, ki je obiskala mojo delavnico in v nekem trenutku vprašala: 'Andreja, razloži mi, zdaj, ko jaz vse to delam, kako se bo spremenila moja mama?' Moj odgovor je bil, da se mama ne bo spremenila, ona pa bo z delom na sebi spremenila pogled na določen odnos in nanj gledala s popolnoma druge perspektive.«
Določenim dogodkom ne moreš ubežati
Ko stopiš na pot spoznavanja samega sebe in greš naproti rasti, postanejo stvari lažje. »Samo zato, ker nekdo čustveno in miselno dozori, to še ne pomeni, da se mu bodo v življenju dogajale same lepe stvari. Bo pa tiste manj prijetne veliko lažje in hitreje predelal. Ker bo spremenil percepcijo, ker se ne bo več ukvarjal s tistim, na kar ne more vplivati. Ker se bo naučil določene stvari spustiti in se raje osredotočil na tisto, na kar lahko vpliva«, opisuje in še enkrat poudari, da ne moreš vplivati na potek dogodkov, lahko pa vplivaš na svoj pogled in dojemanje le teh. »Zelo pomembno je, kako odreagiramo na tisto, kar se nam zgodi ali dogaja.« Kot primer navede svojo preteklo izkušnjo, ko je vedno želela pomagati vsem, ki so jo obkrožali, zaradi česar se je včasih počutila kot žrtev. »Zdaj pa ne pomagam, dokler me nekdo ne prosi za pomoč. Moja pomoč je tako nekaj vredna, medtem ko je bila prej samoumevna ali sploh neopažena.«
So slabe stvari res slabe ?
Andreja meni, da trenutno živimo v zelo težkih časih. »Zaradi poplave informacij so ljudje izgubljeni in težko najdejo pristen stik sami s sabo. Vseeno pa nisem prepričana, ali so slabe oziroma težke stvari, ki se dogajajo, zares slabe. Namreč, nekateri ljudje, ki raziskujejo duhovnost, menijo, da se vsakdo izmed nas, ko pride na Zemljo, odloči, kaj bo tukaj preizkusil, dal skozi. Če se tega zavedamo, lažje sprejmemo kakšno dogajanje oziroma na stvari ne gledamo vedno z negativne plati. Vedno se moramo vprašati, kaj se lahko iz nekega dogodka naučimo. Ko lekcijo osvojimo, zrastemo.«
Tistim, ki se šele podajajo na pot spoznavanja samih sebe in duhovnosti, svetuje, naj se za začetek začnejo osredotočati na pozitivno. »Poskusite v vsakem dogodku in v vsaki osebi poiskati nekaj dobrega. Bodite hvaležni za vse lepo v življenju. Namesto da zvečer, ko se uležete v posteljo, razmišljajte o vsem, kar je šlo tisti dan narobe, obrnite zadevo in razmišljajte o vsem tistem, kar je šlo prav, kar vas je razveselilo. Tako spreminjamo svojo energijo, postanemo pozitivnejši in bolj zadovoljni s svojim življenjem. Takrat v naše življenje pogosto pridejo znaki, ki nam kažejo pravo pot. Lahko se vam recimo zgodi, da boste po radiu slišali pesem, ki vam bo odgovorila na vprašanje, ki si ga zastavljate. Ko si pozoren in verjameš, se odpre tisoč možnosti.«
Nihče od nas ne pričakuje, da bo mo ves čas veseli
Posvečanje duhovnosti pomeni posvečanje samemu sebi. Zmotno pa je pričakovati, da bomo po zaslugi duhovnosti neprestano veseli. Duhovnost nam res lahko pričara občutek pomirjenosti samega s sabo, hkrati pa od sebe ali drugih ne moremo pričakovati, da bomo v vsakem trenutku srečni. »Ljudje imamo različne občutke, zato je normalno, da občasno občutimo tudi jezo ali žalost. Navsezadnje neka stalna monotonost tudi ni normalna, ljudje moramo imeti različna občutja. Če nekdo umre, smo žalostni. S tem ni nič narobe, vendar pa moramo vsako čustvo primerno predelati. Prav je, da se o stvareh, ki nas težijo, pogovarjamo, saj tako skrbimo za pretočnost energije v telesu. Če stvari držimo v sebi in jih ne predelamo, začne energija zastajati in takrat se lahko pojavijo takšne in drugačne težave.« Jeza je lahko velik problem, pravi, saj je najhujši sovražnik pretočnosti energije v telesu. »Če je ne znamo na primeren način sprostiti, se ta v telesu nalaga in posledično nastajajo blokade.« Slednje lahko zazna in odpravi energetski terapevt, ki s posebnim aparatom vzpostavi ponovno pretočnost energije, a tudi v tem primeru mora svoj del odigrati posameznik. »Na koncu je vse odvisno od tega, koliko je določena oseba pripravljena delati na sebi. Treba je ugotoviti vzrok, zaradi katerega so blokade nastale, da lahko spremenimo svoje odzive in obnašanje sebi oziroma svojemu počutju v prid. V nasprotnem primeru, kadar se po pomoči energetskega terapevta človek ponovno vrne na stare tire in nič ne spremeni, obstaja velika verjetnost, da se bo čez čas blokada ponovno pojavila.« Seveda lahko vedno znova obiščemo energetskega terapevta, da pri tem pomaga, vendar je učinkoviteje in dolgoročneje, če spremenimo vzorce svojega obnašanja. Tudi pri tem lahko pomaga terapevt, saj so nekateri vzorci tako močno zakoreninjeni v človekovo podzavest, da jih sam niti ne more ozavestiti. »V vsakem trenutku imamo izbiro, saj se vseskozi srečujemo s situacijami, ki nam omogočajo duhovno rast in boljše življenje. Le od nas samih je odvisno, ali se bomo odločili za boljšo različico samih sebe.«
Pomembna Andrejina spoznanja
Ne ostani takšen, kot si! Najbolj nelogična stvar, ki jo lahko nekdo zaželi drugemu je želja »ostani takšen, kot si«, je prepričana Andreja. »To je nemogoče, ljudje se spreminjamo, vse se spreminja, le kako se ne bi mi? Tudi odnosi se spreminjajo. Po dvajsetih letih lahko ugotovimo, da z najboljšim prijateljem iz otroštva nimamo nič več skupnega. Nič hudega, očitno sta si v preteklosti dala tisto, kar sta potrebovala drug od drugega.« Nič ni narobe, če v nekem obdobju, ko tako začutimo, iz svojega življenja spustimo neke stvari in ljudi, s katerimi ne čutimo več povezave. To je celo zaželeno.
Prizemljenost je lepa čednost. Mnoge duhovne poti nas učijo, da se povezujemo z nebom, z neko višjo silo, pri čemer pa energetska medicina poudarja, da je zelo pomembno, da se hkrati povezujemo tudi z Zemljo. »Živeti moramo tu, na planetu Zemlja, ne pa nekje v oblakih. To pomeni, da moramo živeti v stiku z drugimi in s časom, v katerem živimo, a smo pri tem hkrati povezani z nekim višjim zavedanjem. Tudi tukaj pa je potrebno ravnovesje.«
Povezava čaker in bolezni. V energetski medicini med drugimi merijo tudi čakre, ki jih ima vsak človek. Osem jih je in kadar te delujejo kot je treba, se dobro počutimo. Kadar pa na kateri izmed njih nastane blokada, se lahko pojavijo težave. Človek, ki ima težave s komunikacijo in izražanjem čustev, ima zelo verjetno probleme na področju grlene čakre (na primer težave s ščitnico, pogoste angine ipd.), tisti, ki imajo težave s sprejemanjem in ljubeznijo, imajo običajno težave s srcem. Vsaka čakra je povezana z določenimi značilnostmi in lastnostmi.
Naj preteklost ne bo ovira. V življenju moramo delovati na ta način, da naša preteklost ne vpliva na naše sedanje odločitve. »Preteklost ne sme vplivati na nas tako, da bi se zaradi nje slabše odločali. Lahko pa se iz preteklih grenkih izkušenj naučimo, kaj moramo spremeniti, da bomo naslednjič boljši. Zaradi ločitve od partnerja, na primer, ne smemo posplošiti, da so vsi pripadniki nasprotnega spola slabi in pokvarjeni. Pametno pa je razmisliti o tem, kaj je šlo narobe, da napake prihodnjič ne bomo ponovili. Samo zato, ker se enkrat opečemo na pečici, to ne pomeni, da je ne bomo več uporabljali. Bomo pa naslednjič gotovo previdnejši in bomo raje uporabili rokavice. Še iz tako slabe izkušnje se lahko nekaj naučimo.«
