Delo dveh izurjenih lončarskih mojstrov, Jožeta in Alojza Kržana, ki vrtita vsak svoj kolovrat, je videti kot pravi mali čudež: najprej držita v rokah kepi sive gline. Postavita jo na ploščo in nekaj minut zatem je pred njima že izdelek – skleda, vrč ali pekač, tako natančno izdelan in oblikovan, da opazovalcu vzame sapo. V popolni simetriji, brez merjenja, orodja in šablon.
Le zakaj bi jih uporabljala, če je vse v občutku, rokah in genih? »Nič posebnega, « nasmejano pravi Jože Kržan iz Zalok pri Raki na Dolenjskem, »če to delam že od malega, saj sem se rodil v družini lončarjev. « Danes izumirajočo obrt sta opravljala že njegov dedek in oče, morda še kak prednik pred njima. Zdaj je upokojen in dejavnost z vsem znanjem vred je predal sinu Alojzu, ki torej sodi že v četrto generacijo lončarjev.
»Naša družina izvira iz Župelevca pri Brežicah, moj ded se je izučil za lončarja in začel samostojno delati. Imel je dve hčeri in pet sinov, vseh pet se je izučilo za lončarje, štirje so pozneje ostali v tem poklicu.« Eden od sinov, rojen leta 1910, je bil Alojzij Kržan, Jožetov oče. Leta 1939 je opravil izpit za lončarja in prejel mojstrsko spričevalo Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. O tem priča čudovito spričevalo, ki ga je vedno skrbno varoval, zdaj pa v okvirju priča o družinski tradiciji.
Med drugo svetovno vojno, kmalu po Jožetovem rojstvu, so družino izselili v Nemčijo. Ko se je vrnila domov, je oče spet začel izdelovati posodo.
»Star sem bil kakih šest let in očetu sem ves čas želel pomagati. Opazoval sem ga in kadar se je odmaknil od kolovrata, sem že bil jaz ob njem. Pri devetih sem že imel svoje prve izdelke in sem nadaljeval. Zadnja leta že nisem več želel hoditi v šolo, da sem lahko pomagal očetu. Pri šestnajstih sem postal pomočnik, v dveh letih, ker sem prakso opravil kar doma, sem zaključil učno dobo v Ljubljani.«
Takrat je zmogel narediti že večino izdelkov, kakršne izdeluje še danes, pri 76 letih, ko v delavnici pomaga sinu. »Imel sem veselje do obrti in ni mi bilo treba veliko razmišljati, kaj bom delal v življenju!«
Dokler ni prišla industrijska posoda …
Tradicija lončarske dejavnosti na Dolenjskem sega daleč v zgodovino. Rimljani so imeli v bližini Krškega opekarno, ob cesti do Neviodunuma so se lončarske delavnice kar vrstile. Krakovski gozd je poln gline, čez območje so vodile pomembne trgovske poti. In potrebe po lončeni posodi so bile velike. »Spomnim se, da je bilo v naši bližnji okolici še po drugi svetovni vojni vsaj šest lončarjev, v širši okolici, na primer v Šentjerneju, še mnogo več.« Vse se je spremenilo, ko je posodo začela izdelovati industrija.
Nova generacija
Alojz Kržan je končal študij kemijske tehnologije in bi se lahko zaposlil v kateri od udobnih služb, a se je odločil za nadaljevanje družinske tradicije. Posodobil je tehnologijo in uporabil študijsko znanje. »Moji spomini so podobni očetovim. Že od malega sem rad ustvarjal v delavnici, čeprav me je oče odganjal, ker sem mu pacal kolovrat,« pove nasmejano.
Za očeta je bila tehnologija skoraj nedostopna. Stroje je v jugoslovanskih časih s težavo in veliko iznajdljivosti moral kupovati v tujini. Prvi stroj za cvetlične lonce, ki je nadomestil ročnega, je čez mejo pripeljal s prilagojeno ceno, da ga je lahko uvozil. Zelo je moral biti iznajdljiv pri nabavljanju barv in materialov.
Za sina Alojza so možnosti drugačne: z denarjem je mogoče na trgu kupiti vse, pravi. A žal to velja tudi za izdelke. Trg je preplavljen s poceni kitajskimi in drugimi uvoženimi izdelki.
Posebna oblika za vsako posodo
»Še vedno izdelujemo tradicionalne posode, po katerih povprašujejo ljudje, ki cenijo ročno delo.« Jože Kržan razkaže pravo galerijo svojih izdelkov. Skoraj vsi so narejeni in dekorirani ročno. Keramika je čudovite rjave barve s sijočo glazuro in preprostim belim vzorcem. Izdelana je natančno, njen videz je čudovit, uporabnost pa raznolika, če z njo ravnaš z občutkom. Primerna je za peko v pečici, v krušnih pečeh ali za postrežbo.
Vsaka posoda je včasih imela svojo obliko s posebnim namenom. »Takšna skleda,« pokaže Jože Kržan, »je bila včasih edina posoda na mizi. V njej so postregli za vso družino, na primer polento ali žgance, zajemali so jih z leseno žlico. Zato je morala imeti rob obrnjen navznoter. Tam se je žlica zataknila in presežek jedi se je z nje stresel nazaj v skledo in ne na mizo.« Podobna je posoda za kuhanje mleka. Na površini se je naredila plast smetane, mleko pa je bilo kljub temu po lijčku ob strani mogoče odliti iz posode. Znani sta kranjska in štajerska različica. Kakšna bistroumnost, čeprav gre le za obliko sklede ali domiseln rob. A v tem je čar mojstrstva in izkušenj.
Podobno Kržan razloži še o drugih izdelkih. Nekateri pekači niso povsem okrogli, da so jih z burklami, nekakšnimi vilami, lažje dajali v peč in jemali iz nje. Pekači vseh velikosti so čudoviti. Kakšen silikon neki! Le v lončenih pekačih je mogoče, tako tudi danes trdijo številne gospodinje, speči pravo potico. »Povpraševanje po pekačih je spet zelo veliko, čeprav ga je manj kot pred desetimi ali petnajstimi leti. Mnogi cenijo tradicionalne materiale in oblike, v njih se odlično pečejo slane in sladke jedi.«
Vrči za vse priložnosti
Na policah je veliko vrčev, poličev in majolik. Včasih je vsak imel svoj namen in obliko. V enih so delavci nosili s sabo na polje pijačo, v drugih so gospodinje hranile olje ali kis. Na policah je veliko spominkov z znakom domače obrti in majolik, ki jih nekateri naročijo za posebne priložnosti, obletnice in proslave. Tradicionalni so še keramični spominki vseh vrst ter večji in manjši keramični lestenci, ki jih naročajo lastniki zidanic.
Kržan izdeluje tudi pečnice oziroma glazirane zidake za izdelavo tradicionalnih peči, ki imajo drugačno sestavo in postopek izdelave kakor lončena posoda. Pomembno delo opravijo stroji in kalupi. A tudi pri teh izdelkih je opaziti veliko tradicije. Kalupi so različni, od takšnih s podeželskimi motivi, priljubljenimi v kmečkih izbah, do prefinjenih in večjih, iz katerih bi lahko sezidali peč v kateri od meščanskih secesijsko opremljenih soban. Lesk in barva jih, tako kot pri posodi, spremenita v pravo mojstrovino.
Ima keramika prihodnost?
Keramična posoda je spet priljubljena. Veliko je delavnic, kjer otroci in odrasli oblikujejo izdelke in modelirajo. A mojstrstvo, kakršno kažeta Kržanova, je težko doseči. Zahteva pač celega človeka in ob tem še vztrajno delo. Samo upamo lahko, da se bosta bogato znanje in obrtniška spretnost prenesla naprej še za kakšno generacijo.
