Pavel Medvešček je pred dobrim letom pod okriljem SAZU izdal izjemno delo o staroverstvu, knjigo Izza nevidne strani neba, ki ji je posvetil vse svoje življenje. Vsebuje pogovore s starejšimi ljudmi iz Posočja, s čimer nam je ohranil vsaj delček izjemnega vedenja in znanja. Med drugim v knjigi najdemo zelo veliko naukov in nasvetov starovercev, zelo modrih in uporabnih tudi danes, v času od narave odtrgane civilizacije. Za tiste, ki knjige še ne poznate, smo iz nje izluščili nekaj koristnih, pa tudi skoraj čudaških nasvetov za zdravje. Staroverci ali naravoverci so bili prepričani, da je zdravje dobesedno v naših rokah. Zdrav si toliko, kolikor sam narediš za svoje telo.
Za naravo smo pomembni vsi!
»Najpomembnejši nauk, ki sem se ga naučil od starovercev v Rutih, je, da smo v naravi vsi enako pomembni in odvisni drug od drugega. Zato lahko naravo spreminjamo le toliko, da ne ogrožamo drugih. To je tudi glavni nauk vseh dehnarjev,« je Pavlu Medveščku zaupal eden od staroverskih stricev in dodal: »Dehnar je vedno poudarjal, da moramo vse, kar smo prejeli od prednikov, nepoškodovano zapustiti potomcem. Da veš, odtlej gledam na naravo kot na svoje roke in noge!« Kako drugače bi bilo živeti, ko bi vsi, posebej pa birokrati in odločevalci, upoštevali te besede, mar ne?
Svečenik ali dehnar
Dehnar, staroverski svečenik, je deloval kot zaupnik, spodbujevalec, razsodnik in pojasnjevalec vsega, kar se je nanašalo na vero. Sicer pa je bil običajen pripadnik družbe, ali neporočeni stric ali pa je imel svojo družino in kmetijo. Vsakega bodočega dehnarja so začeli pripravljati že v otroških letih, tako da je odraščal ob starem in se priučil njegovih veščin, modrosti, vrednot in sloga življenja. Vsi dehnarji so, recimo, za zdravje redno pili kiml, pripravljen iz kuminovih semen. Semena so najprej spražili, potem zmleli ali stolkli v možnarju in skuhali v vodi. Mnogi so to pili brez dodatkov, nekateri z medom ali sladkorjem. Vendar dehnarji niso bili zdravilci!
Samotni, oddaljeni zaselki
Ti ljudje, hribovci ali rovtarji, niso imeli lahkega življenja. Pusta kamnita zemlja, majhni travniki, trde vremenske razmere, brez cest ali kolovozov, samota brez šol in zdravnikov. V vasi Selo nad Podmelcem je bilo, na primer, leta 1910 manj kot deset hiš, v njih je prebivalo okrog 140 ljudi, nam je zaupal eden od starostnikov v zaselku. »Ata, mama, devet otrok, stara ata in mama, pa strici in tete, krave in tri koze, vse to je bilo pri naši hiši.« Omenjeni je po 2. svetovni vojni obiskoval srednjo železarsko šolo v Kropi. Vsak petek in nedeljo je prehodil od šest do osem ur v eno smer. Morda za koga idila, kot nekje v knjigi bridko omenja Medvešček, a za večino vražje težka preizkušnja. Njihovo edino bogastvo je bilo zdravje. Brez njega nisi bil nič. Zato so se zanj tudi trudili.
Zel učinkuje le kot celota
Zdravilci in dehnarji so stalno opozarjali, da ne zadošča nabirati zgolj cvetove zelišč. Zel namreč učinkuje le kot celota. Vsak njen del, torej cvet, steblo in korenina, vsebuje drugačne snovi, ki imajo različno močne zdravilne učinkovine. Tudi sadeži vsebujejo snovi, ki jih drugi deli nimajo. Če želimo recimo dobiti zdravilni kis, na primer iz lesnike, je treba zdrobiti tudi njene peške, da prevrejo skupaj z drugimi snovmi. Tudi grm pušpana je cel zdravilen in poln nevidnih sil.
Brin, glog, bela omela ...
Podobno so verjeli tudi v brin. Dim iz brinovega lesa odganja hudega duha. Njegove jagode, če jih nanizamo na vrvico in jo nosimo okoli vratu, zapestja ali gležnjev, imajo nevidno moč. Njegov cvetni prah pa očisti oziroma odstrani vso zemeljsko nesnago, tudi tisto, ki je ne vidimo. Brin sprosti duha in čisto moč iz podsveta (zemlja), da preide v nadsvet (energija lune, sonca, zvezd), so razlagali. Tudi bela omela je bila zanje sveta zel, podobno kot pri Keltih. To je edina zimzelena rastlina, ki raste iz drevesa in nima neposrednega stika z zemljo. Zato, tako so verovali, dobiva vase dodatno moč lune, sonca in zvezd. Znana je bila tudi jelenova kri – glog, namočen v žganje, proti prehladu. Verovali so, da glog raste tam, kjer Nikrmanina (zemeljska) moč seva najmočneje, zato je tudi ta rastlina v celoti zdravilna.
Moško zdravilo za odpornost in spolnost
Eden od stricev, Tone, je Pavlu Medveščku zaupal sestavine pijače ciber, ki so jo moški pili pozimi, od zimskega kresa do pusta. Pomagala naj bi preprečevati (in zdraviti) zimske bolezni. Pripravimo jo tako, da damo v vrelo vodo tri suhe cerove (hrastove) liste, dodamo za želodovo kapo prahu cerove voščene gobe, ki smo jo zdrobili v možnarju ali narezali na tanke rezine. Ko malo povre, odstranimo z ognja in pokrijemo, ohlajeno precedimo. Dodamo črno vino sajuc (te trte žal ni več) v razmerju 1:1. Pravo ime cerove voščene gobe je pološčenka. Raste na odmrlih hrastih in štorih. Ta goba velja za univerzalno zdravilo, saj lajša bolečine, pomaga proti tumorjem in deluje antibakterijsko. Zdravilna je enoletna, starejše zavržemo. Krepi tudi spolno moč. Sicer so za spolno moč (in oploditev) nekateri moški uživali jed iz ptičjih jajc (ne kokošjih!), ki so jo po predhodnem naročilu zanje pripravljale nekatere ženske. Starejše so trdile, da je za zdravo spolnost in plodnost potrebna moč hrasta, zato mora biti zakonska postelja iz hrastovega lesa in pravilno narejena. Hrast pa mora biti posekan ob avgustovski polni luni ter v letu, katerega zadnja številka je neparna.
Zdravilec z lišaji
Znan je bil zdravilec Brezar, ki je bolezni zdravil z dvema vrstama lišaja (čadron, skalni lišaj, in čider, drevesni lišaj; za zunanje poškodbe je bil drevesni, za notranje kombinacija obojega). Imel je pripravljeno tudi stekleničko brezovega soka z dodatki in ga je s sokoljim peresom mazal bolniku po čelu in obeh straneh roke ali po spodnjem in zgornjem stopalu. Če pa je šlo za vidno pljučno obolenje, je mazal še prsi, pri ženskah pa zgolj hrbtno stran. Pri hudih bolečinah v trebuhu je mazal okoli popka. Med obredom je mrmral nerazumljive besede, na koncu vsakega zdravljenja pa posul po žerjavici zelišča, da je po prostoru prijetno zadišalo, in z njimi pregnal »slabe duhove«.
Kis je zdravilen
Kisa niso uporabljali samo v kuhinji, temveč tudi za zdravljenje, predvsem za spiranje vseh ran, posebej gnojnih. Pripravili so ga tako, da so dozorela in oprana jabolka narezali na krhlje (odstranili so poškodovane in gnile dele). Zložili so jih v posodo in zalili z mlačno vodo, vendar le do tretjine. Nato so posodo pokrili in pustili, da vsebina prevre in se začne kisati. Ko je imela pravšnjo kislost, so jo stresli v laneno vrečko. Kis, ki je iztekel, so prelili v flaškon, preostalo pa v možnarju močno stolkli in ponovno dali v vrečo, spet izločili kis in ga dodali prejšnjemu.
Zdravljenje s polži
Rahlo neverjetno in tudi med staroverci ne čisto običajno zdravljenje, prej redkost kot pravilo, je zdravljenje s polži. Za rane na prebavilih so polže uporabljali tako, da so na razrezana jabolka (ali drugo sadje) položili potrebno količino polžev s hišico (ali pa lazarjev), pokrili s sitom in naslednji dan na tešče pojedli razrezano sadje. To so ponavljali sedem dni. Če po dveh lunah ni bilo izboljšanja, so postopek ponovili. Rane ali izpuščaje na telesu pa so zdravili (s polži) tako, da so polže neposredno polagali nanje, da so jih »oblizali «, a to večina zavrača, je Medveščku zaupal eden od teh zdravilcev. V tem primeru vlažno krpo položi na krožnik, nanjo razvrsti drobce sadja ali solate, drugi dan pa polže odstrani s krpe in jo položi na rano. To ponavlja do ozdravitve.
Moč lune
Luna ima moč nad vso naravo. Zelo vpliva na ljudi, živali in rastline, predvsem pa na vodo, ki je vir življenja. Ponekod včasih niso naredili ničesar, kar ni bilo v skladu z njo. Stric Štefan je recimo povedal: »Ob polni luni je treba opraviti številna kmečka opravila in zakol živali. Posebno prašiča. Pa vsa opravila okoli vina, mošta, sekanja dreves in setev. Pomembne pa so tudi druge lunine mene. V mlaju sadimo fižol in radič ter pretakamo kis. V zadnjem krajcu se za les sekata lipa in jelša, a le avgusta in septembra.«
Polaganje kamnov
Nekatere vedeževalke so med koreninami zelo starih dreves brskale za kamni. Verovale so, da imajo ti posebno moč. Kadar je vedeževalka prišla k bolniku, ga je najprej pregledala in se z njim pogovarjala, nato pa vzela iz cule tri kamne, ki jih je izbrala s prsti obeh rok. Dva izmed treh je namestila ob bolnikovo telo, tretji kamen položila bolniku v roke in mu naročila, naj ga z obema rokama »mečka«. S tem bo od njega dobil moči, ki so za človeka redko dosegljive. S temi kamni je bolnik preživel noč, zjutraj dobil še iz vsake izmed treh vedeževalkinih stekleničk po sedem kapljic »rcnije« v kozarec z vodo, to je moral spiti na dušek, in če je imel srečo na svoji strani, je ozdravel.
Prodniki
Nasploh so staroverci zelo čislali kamenje, večinoma rečne prodnike. Zanje so imeli vrsto pomenov, od ozbenanih g lav za svetišča (matjar, kačja glava), osebno zaščito (bulcnik, strelnik – zaščita pred strelami), do prodnikov, ki so nadomeščali v jedeh sol. Za zdravljenje so se poleti pogosto zakopavali ob mraku v topel pesek, recimo na pritoku potoka Vogršček v Sočo, če je bilo mogoče, je zunaj ostala le glava. Teden dni tega početja je pregnal najtrdovratnejšo revmo, ozdravil akutne težave na mehurju in podobno, so Medveščku zatrjevali kleni možaki.
Še zanimivejši so ognjeni kamni (tudi trukelj), ki so jih pridobili tako, da so, ko so pripravljali apnenico, tri prodnike položili na tla. Tisti, ki potem v vodi niso razpadli v apno, naj bi imeli v sebi veliko ognjene moči in so jih uporabljali za zdravljenje. Pred uporabo so jih včasih dali v kotel ali greli na ognjišču. Ko so se segreli, jih je zdravilka posula z voščeno moko, moč teh kamnov pa je občasno obnavljala tako, da jih je dala peči v krušno peč s kruhom. Imenovali so jih tudi lintvarni kamni.
Samoč
Ena izmed najzanimivejših oblik samozdravljenja pri starovercih pa je bila nedvomno samoč. Zanjo je zdravilec Brezar priporočal, da se opravi vsaj enkrat na mesec (boljše dvakrat), na isti dan in zvečer, pred počitkom. Bila je tako pomembna in posebna, da so starši tega učili otroke. Velja, da dlje ko traja, boljše je, a vsaj eno uro. Za to samomasažo so potrebne vsaj tri velike žlice kozjega masla – boljše je brinovo ali polhovo olje ali v mleko namočena posebna zelišča, ki jih je treba odstraniti, preden se kislo mleko speni.
Preden začnemo z rokama mrcvinat telo, si dlani rahlo namažemo s kozjim maslom (ali omenjenimi pripravki), in ko se nam posušijo, postopek ponovimo. In pozor, ne smemo sedeti s prekrižanimi nogami! Mrcvinat začnemo pri prstih leve noge, jih s prsti obeh rok do podrobnosti »zmečkamo«, da zaznamo vsako mišico in kost, nadaljujemo in od časa do časa z obema dlanema potegnemo navzgor, kot bi potegnili na nogo nogavico. Ko pridemo do kolka, enak postopek ponovimo na desni nogi. Ko tudi tam pridemo do kolka, začnemo z obema rokama mrcvinat naturo (spolni organ), pri čemer smo nežni, a natančni. Velja tudi za ženske. Nadaljujemo na trebuhu in vse do požiralnika. Od tam pa na levo in nato še desno stran prsi. Ženske naj bodo tu spet nežnejše.
Prav tako z obema rokama mrcvinamo od leve pazduhe proti sredini hrbta, vse do zadnjice, ki jo moramo pregnesti kot kruhovo testo, še posebno tisti, ki preveč sedijo. Potem se lotimo še desne strani. Preidemo na prste leve roke in jih temeljito obdelamo vse do ramena ter ponovimo z levo roko na desni roki.
Najdaljši del samoča pa namenimo glavi. Z obema rokama začnemo pri vratu spredaj in nadaljujemo zadaj. Posebej se posvetimo vratnim vretencem in ramenskim kostem. Nadaljujemo na vrhu glave, prek čela, očesnega dela, nosa, ustnic in brade do ušes. Ne da bi se umili se zbrišemo s toplimi krpami, popijemo vroč (ali mlačen) čaj iz srcinta ali nebrnika – modrolistni gorski šetraj (latinsko Saturea Montana), staroverci so bili prepričani, da ima izjemne zdravilne lastnosti, in gremo spat. Zjutraj se bomo prebudili kot prerojeni.
Za čiščenje prebavil in telesa
Za konec pa še jed za čiščenje (telesa) – čiščna. To je obredna jed brez maščob, ki so jo pripravljali enkrat na leto ob februarski polni luni. V kislo mleko so vsuli dve žlici lodrinih semen (riček, lat. Camelina sativa), pomešali in pustili čez noč. Potem so to segrevali, da je zavrelo. Nato so dodali sesekljano kislo zelje in prav toliko bodole (domače ime za lobodo, lat. Atriplex hortensis), ki so jo tudi sesekljali in vmešali. Dodali so še skodelico ajdove moke in jo med sipanjem mešali. Ko je zmes zavrela, so jo občasno še pomešali in čez nekaj minut odstavili. Pojedli so jo še toplo.
Kačec, močeradovec, gun
Kačec, obredna pijača zapriseženih (najožji krog okoli dehnarjev), je bil skrivnost. Recept je imel le dehnar in tudi doma ga je lahko hranil le on. Recept, ki ga je Medveščku predal Janez Strgar, ni zanesljivo tisti, ki so ga uporabljali pred prvo svetovno vojno, a po približno ohranjenem receptu je Janez kačec pripravljal tako, da je najprej dal v posodo tri skodelice svežega soka drnulj in skodelico medu. Vse je dobro premešal in dodal meliso, pelin, janež, meto, brinove jagode, šetraj, timijan (količin ni izdal) in za dolžino prsta kačjega leva (kačjo kožo po levitvi). Posodo je prekril z laneno krpo in pustil v toplem prostoru, da je med prevrel. Vsebino je pretočil, nalil v flaškon in ga začepil. Kačec so nalivali v lončeno skledo in ga jemali iz nje z leseno zajemalko, pri izdelavi niso smeli uporabljati kovinskih predmetov, saj je šlo za obredno pijačo. Pili so tudi močeradovec, pri tem že samo ime pove, za kaj gre, res poseben pa je bil gun. Izdelovali so ga tako, da so močeradovcu dodali rdečo mušnico in pasjo smrt (volčja češnja, lat. Atropa belladonna). Pri pitju so z njim ravnali previdno. Pripravljali in pili so ga večinoma moški, zelo redko tudi ženske.
