Fascinantna je beseda, ki mi spontano pride na misel ob sogovornici, kot je nekdanja redovnica Vida Žabot. Priznam, med najinim pogovorom sem kar naprej omenjala samostan in imela v glavi njeno podobo v redovniškem oblačilu, čeprav je že sedem let poročena, živi novo življenje v Italiji in predava na salezijanski univerzi v Benetkah. A verjetno nisem edina, ki jo od neverjetne ženske, ki je po 25 letih kot nuna izstopila iz samostana, zanimajo informacije iz prve roke o njenih izkušnjah iz dveh tako različnih svetov. Me je pa najbolj nasmejala, ko je na vprašanje, kaj je bilo najtežje, ko je izstopila iz zavetja Cerkve, odgovorila, da so bili to davki! Ja, Vida ob izjemni širini in globini v sebi skriva tudi krasen smisel za humor.
Vida, kako ste kaj? Ali kdaj na to vljudnostno vprašanje odgovarjate samodejno, brez globljega razmisleka, ali poveste po resnici – tudi če kdaj niste dobro?
Vedno po pravici! Odgovor pa je: »Hvala, dobro.« Ali: »Hvala, odlično.« Kar pomeni, da me vedno ne preplavlja veselje. Pomeni, da se ne enačim s svojimi prehodnimi čustvenimi stanji in da se v globini resnično dobro počutim, tudi kadar sem prizadeta, žalostna, razočarana, ogorčena ... Ker ohranjam osnovno življenjsko vedrino in ostajam v svojem »centru biti«. Čustva valovijo. Prihajajo in odhajajo. Pozdravim jim, sprejmem in ... pošljem naprej. Misli in besede pa vedno gredo v program.
Vaša odločitev, da po 25 letih odidete iz samostana, je bila izjemno pogumna. Kajti nič ni lažjega kot to, da pustimo, da v življenju vse teče enako. Bi rekli, da je bilo to vaše najpogumnejše dejanje doslej?
Da ima vsak v svojem življenju svoj »klošter« – službo, odnose ... –, mi je pred leti rekla cenjena kardiologinja dr. Tatjana Zorko. Izstopiti, pustiti ga za sabo je stvar spoznanja, zvestobe sebi in odgovornosti za lastno življenje. Nekaj poguma je bilo res treba, a več sem ga morala zbrati, ko sem delala za Razkrižje in so sredi najburnejših dogodkov prišle predstojnice, da bi me odpeljale v Italijo. Bil je strog ukaz in jaz sem rekla NE, čeprav me je vezala zaobljuba. Po cerkvenem pravu in pravilih sester salezijank se zaobljuba prelomi le, če ti predstojnica zapove s formulo: »V imenu pokorščine! « Izzvala sem jo in rekla, naj mi to ukaže tako, če me hoče prisiliti, da grem, pa ni. Ni si upala, ker se ta formula uporablja le v težkih okoliščinah. Ostala sem s svojimi ljudmi in v kratkem so me oni spremljali na zagovor v Rim, kjer smo imeli opravka z najvišjimi instancami in našimi ambasadorji.
Kako pa je bilo po izstopu – ste morali vedno znova razlagati, pojasnjevati svojo odločitev?
Nisem veliko razlagala. Kdor potrebuje posebne »razlage «, navadno niti ne dojema bistva. Niti nisem iskala razumevanja ali odobravanja. Že dolgo vem, da ljudje razumemo in odobravamo predvsem to, kar je v skladu z našimi prepričanji, in se najraje upiramo spremembam, ki so onkraj naše »cone udobja«. Vem tudi, da so najšibkejši in najbolj rigidni tudi najbolj kritični in napadalni. Vedno računam z učinki strahu in potrebe po obrambi ter se največkrat le razumevajoče nasmehnem. Ja, res je »super«, ko dozori spoznanje, da smo tu, da izkusimo Življenje, na kakršen koli način. To je osnovni pogoj vsakega napredka.
Verjetno lahko tudi zaradi te svoje izkušnje rečete, da nikoli ne reci nikoli, kajne?
Človek se s pribitimi »nikoli!« samoomejuje iz strahu. Presojati, kaj je prav in kaj ne, je del vzgoje, moralne, bolje rečeno etične vesti. Ko si enkrat onkraj tega »učenja«, dojameš, da »vse pripomore k dobremu tistih, ki ljubijo«, kot pravi Pavel v pismu Rimljanom 8. Na tej ravni zaupaš Veličini in Modrosti Življenja in spoznaš, da je resnično prav vse del igre stvarstva in da si ti tisti, ki s svojimi mislimi in izbirami – gotovo ne z obsojanjem – večaš dobro na svetu. V tem »kvantnem polju« znajo najpogumnejši kršiti človeška pravila in spoznajo najbolj radostno plat življenja.
Včasih sem tudi sama že pomislila, koliko bolj preprosto bi bilo življenje v samostanu, kjer se natanko ve, kaj je treba kdaj narediti, kjer ni skrbi, kaj bo s položnicami, kaj bo na mizi za pod zob ... Je res tako?
Gotovo. Institucija poskrbi za vse to. Tudi pozorno in ljubeče, seveda po svojih merilih. Cilj je uporabiti vse energije v služenju in molitvi ... V don Boskovem duhu, kjer sem živela jaz pri salezijankah, je tudi vsako ročno ali umsko delo molitev. Doseči in trajno živeti »združenje z Bogom« v vsem! Poezija. To sem verjela in živela, dokler nisem na lastni koži začutila, da je recitirana »Božja volja« prevečkrat sovpadala z osebnimi mnenji in čustvenimi stanji predstojnic, ki niso bila ravno božanska, in da je bilo več čaščenja Boga v kapeli kot v postopanju z osebami. Preprosto človeško, kajne?
Kaj vam je bilo najtežje, ko ste prišli iz tega samostanskega življenja?
Razumeti in plačevati tako visoke davke.
Veliko predavate; tudi o tem, kako naj živimo v tem svetu. Všeč mi je, da kljub svojemu večnemu nasmešku na ustih ne skrivate, da ste tudi sami veliko prejokali.
Mislim, da je življenje na tem svetu podobno Rembrandtovim slikam, kjer sence slavijo luč. Prebrodila sem veliko senc, kjer v živo izkušaš vse, kar je nasprotje ljubečemu. Nisem se izgubila, nikoli obupala, tudi ko me je zvijalo od hudega, ker nisem pustila, da bi ugasnila luč v meni. Sam pojem dobrega ne more v človeškem umu obstajati brez pojma slabega. Tu je svet nasprotij in vsi plavamo med njimi; huda telovadnica za prebujanje zavesti o tem, kar v bistvu smo. Resnično zažariš le, če sprejmeš – in nazadnje ljubiš – tudi senco.
So vas morda presenetili tudi nenadni moški pogledi – domnevam, da so vas v civilnih oblačilih hitro opazili?
Nekaterim je redovniška celo bolj seksi! (smeh) Na poglede sem se navadila že iz otroštva: ženske in moške. Že pri petih letih so mariborske gospodične opevale moje dolge trepalnice in mi hranile samozavest. Po puberteti pa si lahko predstavljate ... Še zdaj, pri 61 letih, pogosto slišim »Che bella signora!« (Kako lepa gospa, op. a.) in vem, da reakcija ni na to, kar vidijo fizične oči, ampak na tisto Nevidno, ki jim butne nasproti in mu ne znajo dati drugega imena. Rada se pošalim s pripombo: »Menjajte očala!«
Res ste zelo lepa ženska! Ženske nas pogosto daje zavist, v samostanu pa ste imeli okoli sebe polno žensk. Ste imeli zato morda težave?
No, nehajte že s tem. Preveč težav sem imela. Sami ste povedali.
Živite v predelu Italije, kjer je veliko mafije. Ko so pred nekaj leti vlomili k vam, ste dejali, da se pri vas vsake tri minute zgodi vlom! Kako se zdaj počutite v svojem domu?
Spet mirno in varno. A še vedno mi niso simpatični ljudje, ki s krajo izražajo prezir do poštenih in delavnih, in uveljavljajo neko svojo vzvišeno prebrisanost. Ne mislim samo na vlomilce. Tudi na vladne palače ...
Po varnosti v samostanu ste pristali v drugem ekstremu. Kako to vpliva na vaše razmišljanje o svetu?
Ah ne, zloba in agresija sta senčni del človeške narave. Kjer koli se lahko izrazita. Svet je preplavljen s to Senco v večjih in manjših koncentracijah. Rešitev je živeti na drugačni valovni dolžini. Čim več ljudi bo prenehalo kritizirati, tarnati, se jeziti, tem manj gosta bo ta temna koncentracija v njihovi bližini. Jaz sem se odločila, da sem »razkužilo« za te vrste vibracije, zato izbiram »moč Ljubezni«, dobro voljo, smeh, hvaležnost, prijaznost.
Pred sedmimi leti ste se poročili. Prav sedmo leto zakona naj bi bilo problematično. Kako je s tem pri vas?
Najina poroka je bila zrela. Tisto o sedmih letih po mojem velja za mlade zaljubljence, ki po idealizacijah in čustvih še ne vidijo realnosti. Vsi vemo, da ima kemija svoje cikle. Če strasti, privlačnosti, navezanosti rečemo ljubezen, bo najbrž z njo konec že prej kot v sedmih letih. Če pa je Ljubezen kot stanje Biti in naša koda Duše tista, ki poživlja in hrani čustva, strast, kemijo, spoštovanje, skrb, podporo, ni več stvar let. Vse ljubeče izraze prilagaja okoliščinam in je večno sveža (tudi v zdravih prepirih), se spreminja in rasteeeee!
Ženskam, ki imajo mlajše moške, pravijo, da so »pume«. Ker imate tudi vi mlajšega – je ta razlika v letih kaj pomembna?
V najini izkušnji ne. Pri mlajših parih mogoče je, ker nekatera spoznanja potrebujejo izkušnje in dolgoročno zorenje.
Bi rekli, da ste bili zaradi 25 let, ki ste jih preživeli v samostanu, prikrajšani za veliko izkušenj v moško-ženskih odnosih in da je torej logično, da imate mlajšega partnerja, saj se »morata« skupaj učiti?
Malce nerodno vprašanje za par onkraj petdesetih … »Se skupaj učiti!?« A boste že nehali s tem samostanom! Ni izolirna ječa! Poleg tega pa vemo – in Jung nam s svojimi študiji dokazuje –, da nas vodijo arhetipi. Kot človeška bitja se razvijamo in zorimo kjer koli v medsebojnih odnosih. Okolje vpliva, a nas ne definira. Če kot oseba nisi dobra redovnica v samostanu, ne boš nikoli niti dobra žena v svetu.
Pa vam stvari, ki ste se jih naučili v samostanu, kaj pomagajo v življenju v dvoje?
Ali vam stvari, ki ste se jih učili v srednji šoli in na fakulteti, pomagajo biti srečnejši? Če to, kar veš, ne postane to, kar si, nič ne pomaga – niti Nobelova nagrada.
Je (bilo) težje živeti z ženskami kot z moškim?
Najtežje je živeti s samim seboj, če nimaš poguma resnice o sebi, se ne poznaš, ne sprejemaš, ne ljubiš, vso senco projiciraš na druge in s komer koli težko živiš. Če si dobro s seboj, če harmonično razviješ svojo moško in žensko plat ter preobraziš svoje sence, ti ni pretežko nič več.
Kako ste vedeli, da je vaš bodoči mož pravi za vas?
Globoko intuitivno čutenje in znamenja ...
Kako pomembno je bilo za vas njegovo doživljanje vere?
Popolnoma nepomembno.
Verjetno je preveč osebno, če vas vprašam, ali ste bili pred poroko nedolžni. Me pa vsekakor zanima mnenje o tem od nekdanje redovnice in danes poročene ženske. Ali spodbujate dekleta, da s spolnim življenjem počakajo do poroke, ali je vendarle prav, da pred zaobljubo vemo, v kaj se podajamo?
Spolnost je fizično in psihološko zelo močna izkušnja. Če dodamo še znanje o energijskih poljih in njihovih izmenjavah v spolnosti, postane skoraj samoumevno, da je to nekaj dragocenega in ni za lahkomiselno potrato. V svoji profesionalni izkušnji sem srečala ljudi, ki so izgubili ravnovesje in zdravje s prezgodnjo izkušnjo »športnega seksa«. Zdravo je počakati, dokler ne znaš upravljati svojih energij; zdravo je spoznavati svoje telo, zoreti v izkušnjah in prav izbirati tudi sebi primerne in neškodljive energije partnerjev. Orgazem ni resnični kazalnik dobre spolnosti. Če ostane občutek praznine in se sproži uživaška požrešnost, pod katero se navadno skrije, ni dobro znamenje. Ljubiti z vso bitjo samega sebe, tudi in predvsem s telesom, je dar, ki ustvarja vezi. Vezi ljubezni iz duše v dušo, kjer obredi in formalnosti kakršnih koli obljub postanejo sekundarne.
Si predstavljate, da bi bili še kdaj v celibatu? Je ta misel za vas bolj ali manj grozna, ker ste tako in tako dolgo živeli tako?
Grozna misel?! Tako postavljeno vprašanje predpostavlja odvisnost od neke potrebe po spolnosti in postavlja celibat v luč odpovedi, pomanjkanja, zatajevanja. Skratka, nekaj nenaravnega, bolečega, včasih herojskega, namensko svetniškega v boju proti hormonskim nevihtam. Z drugačnega vidika pa je celibat lahko izraz ontološke polnosti. Ko se telo in duh »sveto poročita«, kot pravi Jung, ko se anima in animus integrirata, ko se alkimični proces individualizacije konča, oseba postane eno, se poveže z Virom in izkuša božansko polnost. Ne čuti več »potrebe« po združenju s sorodno dušo, po utrjevanju vezi s spolno izmenjavo itd. Ni več potreb, hormonskih pritiskov, le možnost radostne izbire. »Ne potrebujem te, a s tabo mi je lepše.« V tem smislu bi rekla, da je tak celibat v resnici pogoj resnične ekstaze.
Kdaj bi kakšni ženski priporočili celibat?
Nikoli, to ni terapija. To je vrhunec, do katerega mora vsak sam po svojih poteh. Vzdržnost pa je nekaj drugega. Priporočala bi jo, dokler ne srečaš nekoga, ki te je vreden; dokler ne obdelaš strahu pred osamljenostjo.
Ali obžalujete, da nimate otrok?
Fizično res nisem rodila, otrok imam pa za ves razred.
Kako pomembni pa se vam za žensko zdijo otroci? Je le mati prava ženska v vseh pogledih?
Sploh ne. Ta mit je pri meni padel že pred pol življenja, ko sem od blizu spoznala afriške matere z mnogo otroki, in matere odvisnice, ki so fizično rojevale in potem mučile svoje novorojenčke z zanemarjanjem in dimom cigaret v občutljive noske. Mislim, da ženske, ki se ne čutijo popolnoma take, če fizično ne rodijo, nosijo v sebi praznine, ki naj bi jih zapolnil otrok. V naravi samice rojevajo. V naravi lačni levi koljejo. V naravi se samci tudi ubijajo za samice. V človeški naravi pa se lahko postimo. V človeški naravi obvladujemo hormone in nasilje, gradimo miroljubne civilizacije. V človeški naravi lahko »rojevamo« projekte, izume, dobra dela, ljubeče in spoštljive odgovore tudi do nesramnih. V človeški naravi smo »starši« lepoti, resnici, dobroti v medsebojnih odnosih. Če poleg vsega tega še pestuješ svojega otroka in si srečen, hvala bogu, če pa si super tudi brez, ker ustvarjaš drugače, in si prav tako srečen (in bolj svoboden), tudi hvala Bogu.
Ste kaj obiskali zimske razprodaje? Se še s takim veseljem urejate kot takoj po prihodu iz samostana?
Vedno sem se z veseljem urejala. Zdaj je le bolj barvito in raznovrstno. To je res ena od mojih življenjskih radosti že iz ranega otroštva. Kadar lahko, obiščem razprodaje in sem precej velikodušna sama s seboj.
Kako je mogoče, da ste videti res veliko veliko mlajši? Zanima me, ali ima to kakšno zvezo s tem, da se dolga leta niste živcirali zaradi moških, da lahko spite, kolikor želite, ne pa da zaradi otrok ponoči vstajate? Kaj menite?
Kje pa. Nič podobnega. Le »pogovarjam« se s svojim telesom. Odkar vem, kako človeška misel vpliva na kvante in fotone, gojim v umu lepe, zdrave sisteme in oblike. Mislim, da to med drugim viša tudi raven hormona rasti GH, ki pomaga prenavljati celice. Hvaležna sem svojemu telesu, ki me »prenaša«, in ga spoštujem, ko se spreminja. Italijanska pesmica pravi: »Če je mlado tvoje srce, si mlad tudi ti …«
