Ivo Mohorič je eden tistih redkih doktorjev medicine, ki se jim je zdelo vredno izmojstriti tudi v različnih metodah dopolnilnega zdravljenja. Med njimi so homeopatija, bioterapija, akupunktura, medicinska hipnoza in psihoterapija, a to je pri njem samo vrh ledene gore. Zaradi kompleksnosti okolja, v katerem smo se znašli, je bolnika seveda nujno obravnavati čim bolj celostno. In zdi se mi, da nam kot družbi postaja vse bolj jasno, da uradna medicina nima niti približno dovolj odgovorov za korekten servis modernega človeka. Ivo Mohorič je te odgovore med prvimi pri nas sklenil poiskati drugje. Na tej poti ga je najbolj navdihnil nemški filozof, zdravnik in nobelovec dr. Albert Schweitzer, ki je dejal: »Naloga vsakega zdravnika je, da v pacientu prebudi njegovega notranjega zdravnika.«
Slovite kot eden naših najuspešnejših celostnih zdravnikov, ste tudi znani bioterapevt. Ampak kolikor razumem, trdite, da bioterapevt nikoli ne da nič svojega?
Ne, nič svojega.
Torej je bioterapevt predvsem posrednik med zdravilno energijo in posameznikom, nekakšen kozmični poštar?
Pri bioterapiji gre za uravnavanje človekovega biopolja. Človeško bitje je na najgloblji ravni ena sama vibracija. Z energijskim zdravljenjem se odpravijo blokade in stimulira imunski sistem, telo pa se vedno pozdravi samo. Pri bioenergiji me precej bega, čemu tak odpor uradne medicine do teh reči.
Do bioenergije kot terapevtske tehnike?
Tako je. Ljudje sploh ne vejo, kako dobro so te reči že znanstveno raziskane. Kako veliko resnih študij je bilo že narejenih. Znanstveni establišment pa še kar viha nos in prakticiranje prepušča pogosto povsem neuravnovešenim ljudem. Bolniki tako svoje zadnje upanje odnesejo k zdravilcu in vse prepogosto naletijo na golo cirkusantstvo – saj veste, ljudje izgubijo službo in se kar naenkrat najdejo kot zdravilci. In tako zelo kredibilne in dragocene metode v javnosti izgubljajo ugled.
Sami prakticirate različne metode dopolnilnega zdravljenja – bioterapijo, homeopatijo, akupunkturo, psihoterapijo, medicinsko hipnozo ...
Zdravljenje človeka – ne bolezni! – naj bi potekalo na vseh ravneh. Človek je mnogo več kot le biološki stroj. Veliko bolečega izrinemo v nezavedno. Pri psihoterapiji je pomembno, da človek najprej dojame, da tja ne hodi, da bi bil srečnejši.
Zakaj pa potem?
Da bi se v življenju manj zapletal.
Aha, da bi si prihranil toliko in toliko zgage, v katero ga vlečejo stari nezavedni vzorci?
Res je. Dodaten bonus pa je, da bo s predelavo teh vzorcev in vsebin tudi sam prizadejal manj bolečine v prihodnosti. Kdor je bil v otroštvu ranjen, bo rane nujno prizadejal naprej. Da tega ne stori, je vedno potrebno trdo delo. Mnogi pridejo do mene, ker hočejo najti partnerja. A jim takoj povem: to nikakor ne more biti cilj psihoterapije, bo pa zelo verjeten stranski učinek. Kaj si človeško bitje v resnici želi? Biti sprejeto in biti ljubljeno. To je temelj, po katerem vsi hrepenimo. Do tja pa lahko pride samo po poti osebnostne rasti.
Še vedno skuša tja marsikdo priti z new ageem. Vi pravite, da je new age po večini samo prva faza resnega duhovnega dela s sabo?
Vse ima svoje faze, tudi t. i. new age. Tudi sam sem šel skozenj in skozi mnogo njegovih zablod. Toda če si resnično motiviran, lahko iz te začetne faze fanatizma napreduješ.
Kakšni ste bili vi v svoji fazi new agea?
Hja, kakšen ... Na tej dolgi poti osebnostnega prebujanja je preprosto treba skozi te prve etape, ki so skoraj vedno faze pretiravanja. Ker sem bil v otroštvu deležen dokaj močne krščanske vzgoje, sem marsikaj prignal do ekstrema, pretiraval z meditacijo ...
Pa se z meditacijo sploh da pretiravati?
Da, vsak ima svojo mejo. Čeprav, da ne bo pomote, je meditacija najbolj dragoceno orodje, ki ga ima človek na voljo za osebnostno rast. Za vzdrževanje stika s svojo notranjo lučko. Ne glede na obveznosti se zato sam še vedno potrudim meditirati vsaj po uro na dan. Ampak takrat sem pa preprosto pretiraval. To so ekstremi. V tej fazi številni tudi po pet ur na dan stojijo pred ogledalom in si govorijo: »Rad se imam! Rad se imam!« A na tej ravni je to v najboljšem primeru iz Amerike uvožena pozitivistična kozmetika. Ki v resnici nima prave vrednosti, razen kot začetna točka za nadaljnje delo.
Mnogi so res kar nekako obstali pred ogledalom. Vi torej pravite, da to ne deluje? Kolikor beremo, je podzavest vsekakor možno reprogramirati ...
Stanje pred ogledalom in ponavljanje afirmacij lahko deluje na neki površinski ravni – ki pa v praksi potem po navadi ne prenese niti prve nedolžne prijateljske kritike.
Kako to mislite?
Nekdo bo pet ur stal pred ogledalom in se prepričeval, da se ima rad. Potem bo šel ven in srečal prijatelja, in če ga bo ta mimogrede malo pokaral, se bo vsa, pred ogledalom pridelana ljubezen do sebe hitro razblinila. Prijatelj je nehote pritisnil na tipko starih ran, človek se v hipu spet počuti zavrnjenega ... In potem hitro pridemo do tega, da nekdo čedalje več časa stoji pred ogledalom in se čedalje manj druži, se torej umika iz odnosov. Umikanje iz odnosov pa za posameznika nikoli ni bila prav dobra pot do sprejemanja samega sebe. Zakaj? Ker sebe vendarle najbolje spoznavamo po drugem.
Tehtno povedano. Nekje sem prebral, da verjamete v angelska bitja. Je to res?
Je.
Jaz tudi. Le da so ta, v katera verjamem jaz, v celoti človeškega izvora. Vi verjamete še v kakšna druga?
O tem je zelo dobro pisala dr. Elizabeth Kubler Ross, zdravnica, psihiatrinja, slovita raziskovalka t. i. obsmrtnih izkušenj. Analizirala je na desetine tisočev primerov in ugotovila, da ob rojstvu človek dobi nekakšnega angela varuha. Ki potem vse življenje bdi nad njim in dušo usmerja nazaj na pot, ki si jo je izbrala v tem življenju.
Kakšno veselo oznanilo!
Ja, haha. Ljudje se tako pogosto bojimo, da bomo ob smrti sami. Ampak v resnici nismo nikoli sami. Naš varuh je vedno z nami.
Ste kdaj občutili svojega varuha? Kako bdi nad vami?
Sem, te izkušnje preprosto ni mogoče opisati.
Kako pa je z obstojem še kakšnih drugih nebeških entitet? Duhovi, demoni, vilinci, nemara celo kak vampir ...?
Eh, nekateri imajo res zelo veliko veselje, da se ukvarjajo z raznimi prisesanimi dušami in s čim vsem še ne. Sam imam do tega kar konkretno distanco. Zdi se mi, da je to samo še en izraz tega, kako za svojo nesrečo mnogo preveliko odgovornost pripisujemo okolici, nečemu zunanjemu, drugim rečem.
Tu ste me zdaj malo izgubili ...
Vedno je kriv nekdo drug. Ali je kriva politika ali pa država, če pa morda nista ti dve, je seveda kriv šef ... Potem je tu seveda tudi vedno popularni partner! Ta je sploh že po definiciji vrhunski strelovod za vse naše frustracije.
Prekleto res. Ampak kakšno zvezo ima to z duhovi, vilinci in prisesanimi dušami?
To so povečini izmišljeni grešni kozli za naše nezadovoljstvo in zafrustriranost. Gre za projiciranje lastne patologije na okolico. Če so za naše težave krivi demoni ali duhovi, potem smo toliko manj krivi mi. Ker so demoni pač izjemno mogočni nasprotniki, kajne? Ampak saj nam ne gre zameriti, ko pa take neumnosti razpihujejo celo verski glavarji. V času izbruha finančnega škandala okrog cerkvenih finančnih skladov je sam takratni apostolski administrator izjavil, da si zadeve ne zna razlagati drugače, kot da je bil na delu zli duh.
Zli duh je pomalical vse tiste silne milijone!
Kaj ni to krasna in predvsem strašno praktična razlaga? Zlega duha namreč sploh ni mogoče aretirati!
Drži No, če se vrneva na naše zdravje ... »Bolezen je krik ranjene duše,« ste nekoč krasno rekli, in »nikoli ni bolno samo koleno.«
Seveda, brez sence dvoma. Duša in telo govorita isti jezik. Kaj je bolezen? Bolezen je, ko naša biografija postane naša biologija. Vendar je treba biti pri tem presneto pazljiv. Zakaj? Da se ne bi zgodilo, da bi se bolniki dejansko krivili za svojo bolezen.
Kar se res vse prehitro zgodi. To bi bila najbrž še ena od tistih prej omenjenih temnih strani new agea?
Hudo bolnemu človeku položiti na srce: »Sam si si kriv, ti si si to priklical ...« Uf, je še kaj bolj krutega od tega? Krivda je sestra strahu, v osnovi gre tudi za dve enako krvoločni čustvi. Obstaja cel kup knjig za samopomoč, ki za moje razumevanje mnogo preveč poudarjajo ta aspekt. Seveda je na neki ravni res, da si v življenje vse prikličemo sami glede na razvojne potrebe naše duše! Ampak to ne pomeni, da smo za svojo bolezen krivi! Nikakor, nikakor ne – bolezen je samo učiteljica. Saj učiti smo se sem tudi prišli! Če pa bomo v boju s svojo učiteljico izgubljali preveč energije za to, da bomo krivili sami sebe, bo to pomenilo samo, da smo padli na enem prvih izpitov. Tiste, ki preveč intenzivno učijo kaj takega, bi bilo treba po mojem kar preganjati. Močan občutek krivde lahko usodo bolnika, ki morda celo zre smrti v oči, pogosto tudi zapečati.
In ko smo v hudi stiski, smo še toliko bolj ranljivi za razne karizmatične guruje in podobne pavlihe – torej za prej omenjeno cirkusantstvo.
Tako.
Prejle ste izrekli imeniten stavek, da je krivda sestra strahu. Strah pa je postal prevladujoča vibracija naše civilizacije. Ali pa je to vedno bil?
Ves sistem je seveda nastavljen tako, da je ljudi čim bolj strah. S prestrašeno populacijo je najlaže manipulirati, jo izžemati do zadnje kapljice.
A kako se temu postaviti po robu? Kaj najbolj učinkuje v boju s strahom?
Veselje.
Veselje?
Prav to. Dr. Lissa Rankin je v svoji sijajni knjigi Ozdravimo strah jasno ponazorila, da nasprotje strahu ni pogum, temveč radost. Ki je tudi najboljše zdravilo za strah. Nobeno naključje ni, da so v nekaterih mračnih verskih združbah smehu nekoč rekli Satanova sapa. Svoje člane so hoteli obdržati v sponah mračne brezvoljnosti, zato so jim prepovedali smejanje. Ker so nadvse dobro poznali njegov zdravilni potencial! Podobno aktualno ostaja to vpraša nje danes, tudi na področju zdravljenja strahu. Zelo nevarni so pristopi, kjer se ljudi obvladovanja strahu uči z neposrednim spoprijemanjem z njim. Če se nekdo boji višine, ga zato zanalašč pošljejo na vlakec smrti.
Pravite, da to ne deluje?
Predvsem je lahko zelo nevarno. Veste, kakšen stres je to za telo? Saj človeka mirno lahko zadene infarkt! Ne rečem, pri raznih blažjih oblikah strahu je lahko tak pristop zelo učinkovit, pri hujših fobijah pa so obremenitve za telo tako hude, da mi kot terapevtu ne pade na kraj pameti, da bi pacienta poslal v takšno spoprijemanje s strahom!
No, drugo glavno sredstvo boja naše družbe proti strahu pa so antidepresivi. Podatki o izjemnem porastu njihovega predpisovanja najbrž najbolje pričajo o tem, kakšna uničujoča sila v našem vsakdanjem življenju je postal strah.
Drži. S tem da antidepresivi ne pomenijo pravega zdravljenja. Gre za simptomatsko zdravljenje, torej blaženje simptomov. Pri tem so mnogi v tragični zmoti. Antidepresivi so pogosto sicer potrebni, da bolnika stabilizirajo. S tega vidika so lahko dragocen terapevtski pripomoček. Težava nastane, če je bolniku razloženo, da ga antidepresivi zdravijo. Mnogi se ob tem preveč sprostijo. In kemične blazine, ki jim jo omogočijo tablete, ne izkoristijo za svojo poglobljeno rast. S poudarkom na korenitih življenjskih spremembah – morda v smeri zamenjave toksične službe ali razdrtja brezperspektivnega partnerstva. Pri vsakem zdravljenju je bistvena sprememba. Bolezen je vedno klic k spremembi.
Krik užaljene duše ...
Bolezen je rdeča lučka. Antidepresivi pa so pogosto žal samo način, kako bolnik to lučko izklopi.
Marjan Ogorevc je napisal, da to rdečo lučko mnogi kar prelepijo z debelim selotejpom.
Ja....To so ugotovili znani zdravniki in znanstveniki, ki proučujejo vpliv čustev na fiziološke procese. Psihiatrizacija in splošna medikalizacija družbe je velikanski problem. Danes žal prevladuje doktrina, da se za vsako zdravilo najde bolezen. To neutrudno izmišljevanje bolezni je preseglo vse meje. Včasih je za koga veljalo, da je pač malo sramežljiv in mu v družbi kdaj mogoče malo otrdijo roke. Danes pa ga oprtamo z diagnozo socialna fobija in mu predpišemo tablete! Ne razumite narobe: medicina brez farmacije bi bila skrajno osiromašena, farmacija je v resnici neprecenljiva reč ... A problem je, da je vsa ta branža danes do konca sprevržena.
Ignoriranje rdeče lučke torej ne deluje, treba bo bolj prisluhniti sebi ... Ampak kje začeti?
Najprej si je treba zagotoviti mir in tišino, da si sploh lahko prisluhnemo. Moderna družba je naravnana tako, da bi nas ja zapeljala, da preslišimo ta notranji glas. Da se slučajno ne bi zbudili. Obenem pa se stopnjuje valpetovska narava modernega življenja. Kar vsak dan poslušam v ordinaciji – kaj vse morajo vsak dan znova na delovnem mestu prebroditi ljudje, kaj vse se od njih pričakuje in kako jih obravnavajo! To je tako nezaslišano, da se pogosto vprašam, kako jim sploh uspe. Tudi recimo kolegi zdravniki. Kako so ti ljudje preobremenjeni, izčrpani, stisnjeni v kot! Od njih pa se pričakuje, da bodo v takih razmerah ves čas prijazni, nasmejani in empatični. Hočem povedati, da moramo v teh zgodnjih fazah zbujanja pred družbo pobegniti v za zbujanje primerno okolje. In ko smo si zagotovili dovolj tišine, se lahko počasi začnemo ozirati za svetilniki.
Svetilniki?
Na trgu je ogromno vrhunskih knjig, ki nam lahko zelo pomagajo. Tudi internet ni samo sredstvo poneumljanja in zasužnjevanja, ampak je modremu človeku lahko dober prijatelj.
Hja, ampak teh svetilnikov od knjig je na trgu kvečjemu preveč. Bi lahko vi zainteresiranemu bralcu priporočili kakšno konkretno knjigo?
Seveda.Darovi minevanja Mance Košir ter knjiga O smrti in življenju po smrti že omenjene dr. Elizabeth Kubler Ross. Ta se mi zdi ključna, da bomo dojeli, da smo več kot le telo. Da imamo dušo, ki je nesmrtna.
In to spoznanje gotovo že samo po sebi znatno zniža raven tesnobe v človeku, kajne?
Točno to. Dokler smo le na ravni telesa, čustev in misli, se v glavnem sukamo v krogu strahu. Če ne vpeljemo presežne dimenzije, ne pridemo prav daleč.
Lahko priporočite še kaj res prelomnega?
Knjiga Ozdravimo strah, ki jo je napisala dr. Lissa Rankin. Tudi njo sva že omenila, gre pa za še eno resno znanstveno delo, ki se dotika vseh ravni človeškega bivanja. S tem, da so v knjigi tudi zelo konkretne usmeritve, kako prisluhniti sebi. No, naj navedem še eno slovensko – pa bom raje dve ... Avtor obeh je pater Karel Gržan. Prvi je naslov Vstanimo, v suženjstvo zakleti, drugi pa Le kaj počne bog v nebesih, ko je na Zemlji toliko trpečih?
Kakšno dobro vprašanje! Zadnjo omenjeno si bom nujno poiskal tudi sam.
Pater Gržan, s katerim prijateljujeva, je zame velikan, kolos, svetnik. Desetletja, če ne stoletja pred svojim časom.
Za konec še tole. Povedali so mi, da v posvečenih krogih veljate za nekakšnega terapevta slavnih, da je torej med vašimi pacienti res veliko znanih Slovencev, tudi kar nekaj zvezd.
Tako nekako se je zgodilo. Med ljudmi, ki se name obrnejo po pomoč, ne delam razlik. Hvaležen sem vsem, ki z mano delijo svoj notranji svet. Pogosto smo v zadregi, ko se pred zdravnikom slečemo, sleči svojo notranjost pa je še bistveno težje. Toda ego, če hočete, mi mnogo bolj kot zvezde nahranijo recimo kolegi zdravniki, ki me obiščejo, in celo tudi kakšen nekdanji profesor s fakultete. Njihovo zaupanje je resnična potrditev mojega terapevtskega dela.
Nedvomno Ampak ker se v naši reviji ukvarjamo z zvezdniki, posvetiva vprašanje njim. Je torej tudi med njimi veliko bolnih?
Ti ljudje, še posebej estradne zvezde, pogosto hudo trpijo. Čeprav so v sebi krasne osebe. Razkol med njihovo zunanjo podobo in njihovo notranjostjo je tako hud, da jim vzdrževanje zgledne javne podobe pokuri neverjetno veliko energije. Veliko se jih s tem pretirano ukvarja. Ampak to je razumljivo. Ni lahko biti razstavni eksponat.
Torej tudi zvezde trpijo?
Seveda.V terapevtski praksi sem spoznal, da trpijo tako tisti, ki imajo vse, kot tisti, ki nimajo nič. Sreče in zadovoljstva ne prinesejo ne denar, ne slava, ne vpliv, ne kakršenkoli doktorat ali kaj podobnega.
Kaj torej svetujete ubogim estradnikom?
Vsi smo po svoje ubogi. V sebi smo močni in obenem nemočni. Napredni del znanosti je jasno dokazal, da so skoraj vse bolezni psihosomatske. Delo je vedno treba začeti pri sebi in čim manj prelagati odgovornosti na druge. Naš cilj ni revolucija, temveč evolucija. Osebna evolucija, za katero je odgovoren vsak sam. Kljub splošnemu družbenemu brezupu čedalje več ljudi zelo srčno krepi stik s sabo in na tej poti skoraj mimogrede presega banalne vrednote, ki nam jih skuša vsiliti družba.
To je seveda edina smiselna pot – sploh če človek, kot pravite, ni samo biološki stroj.
Samo ena reč je gotova. In to je, da bomo ob svojem času prav vsi morali zapustiti to naše najemniško stanovanje po imenu človeško telo.
No, to – in davki. Kot je opozoril že Benjamin Franklin. V življenju obstajata samo dve veliki gotovosti: smrt in davki.
(smeh) Okej, prav, to in davki. Če dovolite, bom dodal še tretjo gotovost. To je ljubezen. Tista presežna. No, in ko bomo to našo najemniško stanovanje zapuščali, si bomo več kot hvaležni za vsako uro, ki smo jo namenili doseganju te tretje gotovosti.
