Na vrtu družine Esenko, ki živi v zavetju gozda tik pod cesto, ki pelje na Toško čelo, ni zaželenih in nezaželenih živih bitij. Prav vse, od ptic, čebel samotark, krastač, ježev, deževnikov do netopirjev, so pri njih dobrodošle. »V naravi ima vsak svoje mesto. Človek pa se ima za razsodnika in si jemlje pravico določati, kateri je lep, kateri grd, kateri je koristen in kateri škodljiv. V naravnem ciklusu, ki vrt ohranja živ, zdrav in neverjetno raznolik, potrebujemo vse.« Da bi se živali v njihovem vrtu počutile čim bolje, jim je Ivan izdelal prostorčke, v katerih se počutijo varne. »Tudi jaz ne maram voluharja, o njem sem celo napisal knjigo Zbogom, voluhar, vendar ga zato ne bom zastrupljal.« Voluharjev se je Ivan znebil tako, da je napravil preže za kanje. »Če bi kmetje to vedeli, bi na vsakih nekaj metrov, lahko tudi na fižolovke, zabili prečke in bi imeli toliko kanj, da bi se teple za voluharje. Tudi podlasice in kune imajo rade voluharje. Kune belice, ki lovijo ponoči, pridejo celo na mestne vrtove. « Ali pa ježi, ki požro cele gore polžev, miši in ogrcev. »Če živimo v urbanem okolju, ježa na vrt privabimo tako, da mu naredimo hišico. Sicer pa se ježi najraje zavlečejo pod kakšno skladovnico drv, radi imajo namreč vlažne prostore. Če želimo, da bo jež prezimil na našem vrtu, naredimo kompostnik z dvojnim dnom.« Polžev, največje groze današnjih vrtičkarjev, se lahko ubranimo celo z vrtnim ognjičem (Calendula officinalis). »Dele ognjičevih rastlin so nekoč nastiljali na vrtne grede, oblegane od polžev, in jih s tem preganjali. Zato je ognjič rastel neorganizirano po vsem vrtu in hkrati krasil zelenjavni del vrta.«
Pernati sanitarec
Če nam v vrt uspe privabiti čim več različnih vrst ptic, se nam ne bo več treba ukvarjati z zatiranjem škodljivcev, ptice bodo to delale namesto nas, svetuje Ivan Esenko. »Morda se sliši neverjetno, vendar sinice, plavčki, škorci, pa tudi vrabci, rešujejo pridelek v sadnem in tudi na zelenjavnem vrtu. Škorci pospravijo skoraj neskončne količine bramorjev, veliko golih polžev lazarjev in drugih nadlog. Vrabci, ki jih mnogi preganjajo, predvsem v mestih, pa so izredno inteligentne ptice. To so pernati sanitarci. Pojedo vse, kar se užitnega valja naokrog. Celo svoje gnezdenje prilagodijo količini hrane. Na našem vrtu običajno gnezdijo trikrat na leto, lani, ko ni bilo veliko gosenic, so gnezdili samo dvakrat. Med gnezdenjem so njihova glavna hrana prav gosenice.« Jedo pa tudi druge žuželke, tudi listne uši. Poljski vrabci, ki so bolj vezani na drevje in v mesta ne zahajajo, radi obiskujejo primestne vrtove, kamor jih privabi seme različnih plevelov. V sadovnjake je dobro privabiti tudi sinice. »Tudi do 400 obiskov s hrano v kljunu opravita vrabčja starša vsak dan, ko krmita mladiče. Količina gosenic, črvov in odraslih žuželk, ki jih prineseta na dan v gnezdo siničja samec in samica, pa lahko preseže njuno telesno težo.« Tudi plavček sodi med zelo zaželene prebivalce sadovnjaka. »Plavčki mladičem med oskrbovanjem znosijo množico gosenic pedicev. Časovni presledek med posameznimi obiski s hrano v kljunu je pogosto krajši od minute. Plavček pri iskanju hrane obiskuje bližnje drevje in ne leta tako daleč kot velika sinica.«
Priklon netopirju
Poleg ptic so ljubitelji žuželk tudi netopirji. »To, kar ptiči delajo podnevi, netopirji počno ponoči. Metuljček jabolčnega zavijača, katerega gosenica povzroča v jabolkih črvivost, leta prav ponoči.« Netopirji jih en dva tri pospravijo, jedo pa tudi ličinke komarjev. Živijo zelo dolgo, tudi do dvajset let, in imajo zelo dober spomin. »Če se navadijo na okolje, v katerem živijo, tam ostanejo tudi več kot deset let. Bodite z njimi prijazni, pa bo njihova družina vaš vrt uspešno branila pred zajedavci.« Netopirje v vrt privabimo s posebnimi hišicami, netopirnicami, ki jih namestimo na sončna mesta na drevju ali na pročelja stavb, dovolj visoko, da jih ne dosežejo mačke in kune belice. »Če na netopirja naletimo po naključju, na primer v kleti, drvarnici ali v kaki drugi špranji, kamor se je zatekel, ga pustimo pri miru. Tudi v netopirnico nikoli ne dregajmo.« Sicer pa je nadlegovanje netopirjev kaznivo. Vse pri nas živeče vrste netopirjev so namreč zaščitene z zakonom.
Živžav v mlaki
Na sončni strani vrta, precej blizu hiše, imajo Esenkovi mlako. Seveda je bilo moje prvo vprašanje, kako se poleti ubranijo komarjev. »Kačji pastirji polovijo vse komarjeve ličinke, zato težav s komarji nimamo. Ker je naša mlaka sonaravna, to pomeni, da vanjo ne posegamo, so se živali vanjo naselile same. Še isti dan, ko smo jo naredili, smo že imeli prve stanovalce, kačje pastirje, hroščke kozake in druge žuželke.« Potem so se počasi vanjo naselile še druge živali. »Žabe in krastače, ki tudi domujejo v naši mlaki, imajo rade gole polže, pojedo tudi kakšno miš. Predvsem krastače so silni požeruhi.« Krastače še posebej cenijo v Angliji, kjer jim na vrtovih postavljajo posebne hišice, z njimi celo trgujejo. »Bog pa obvarji, da bi v mlako naselili zlate ribice ali kakšne druge ribe. Te bi nam pojedle vse paglavce.« Ivan Esenko svetuje, da mlako umestimo na sončno mesto, kjer bodo lepo uspevale tako rastline kot živali. »Živalski svet se v zasenčeni in hladni mlaki razvija počasneje in tudi manj vrst se naseli vanjo.« Da bo mlaka trdna tudi pozimi in da bodo živali lahko prezimovale na njenem blatnem dnu, mora biti na najglobljem delu globoka vsaj 80 cm. »Mlaka mora imeti tudi vsaj eno plitvino, v kateri se bodo greli paglavci in druge vodne živali. «
Najprej štalca
Med sprehodom po Esenkovem vrtu skoraj na vsakem drevesu opazimo gnezdilnico. »Te umestimo na drevo, na drvarnico, na steno hiše ali na balkon. Ptice namreč hrano za svoj zarod iščejo čim bliže svojemu gnezdu. Nekatere vrste, na primer plavček, imajo v času, ko skrbijo za zarod, zelo majhen radij gibanja, ta ne dosega niti 100 metrov, drugi, na primer škorci, pa bodo po dobro hrano za mladiče leteli tudi do kilometer daleč.« Čeprav so gnezdilnice namenjene gnezdenju, jih je dobro postaviti že pred zimo. V gnezdilnicah pozimi ptiči tudi prenočujejo ali pa si varujejo prostor za pomladno gnezdenje. »Samica velike sinice, ki ima namen v neki gnezdilnici gnezditi prihodnjo pomlad, bo pozimi v njej prenočevala in si tako držala 'rezervacijo'. Gnezdilnice so pozimi bistveno bolj oblegane, kot si mislimo. Mnoge ptice uporabljajo gnezdilnico zgolj za prenočišče, saj jim daje zavetje pred kunami in mačkami. Če v kakšni gnezdilnici ni ptičev, se bo pa vanjo zatekla kakšna veverica. Ptičje gnezdilnice zato na istem mestu pustimo vse leto, ob koncu gnezdilne sezone jih le očistimo, da se v njih ne zaredijo virusi in bolezni.«
Menda je gnezdilnico zelo enostavno narediti. Potrebujemo le nekaj surovih smrekovih desk, zbijemo jih skupaj in naredimo luknjo s premerom 35 ali 55 mm, odvisno od tega, kako velike ptice želimo privabiti v svoj vrt. »Lahko so tudi deske iz kakšnega drugega iglavca, ti imajo visoke izolacijske vrednosti, v nasprotju z, denimo, hrastom, ki ima težek in hladen les, na katerem se nabira kondenz. Ker ptički rastejo, nastane v gnezdilnici gneča. Z dihanjem, zlasti kadar je zunaj vlažno, se v gnezdilnici nabira vlaga in mladi ptiči lahko zaradi nje zbolijo ali celo poginejo.«
Pa dober tek!
Prav zdaj, ko berete naš članek, je zadnji čas, da pticam postavite tudi krmilnice. Te naj stojijo vsaj meter in pol od tal, da so varne pred mačkami. »Super je, če je blizu kakšen grm, da se ptiči lahko zatečejo vanj, če jih napade skobec. Krmilnice ne smejo biti premajhne, ker je v takšnih premalo svetlobe. V temno krmilnico ptiči ne bodo šli, prehod iz svetlega v temo jih namreč zmede. V krmilnici morate paziti tudi na higieno. Vsaj enkrat na mesec jo je treba pregledati in jo po potrebi očistiti. Ker so krmilnice stičišče velikega števila različnih vrst ptičev, ki se v naravi ne srečujejo, se lahko hitro razširi kakšna okužba. Če se ptice v krmilnici okužijo z boleznijo, je tega kriv človek.« Ivan Esenko svetuje, da jim kupujete za hrano sončnice, ker ne plesnijo. Tistim, ki imajo manj časa, pa svetuje nakup lojne pogače. To bodo ptiči pojedli v približno 14 dneh. Hranjenje ptic je dobra odločitev, veliko dobrega boste naredili zanje, seveda pa tudi za svoj vrt. »Menišček, najmanjši predstavnik sinic, lahko izgubi, kadar je -20 °C, čez noč do 25 odstotkov svoje telesne teže. Toliko telesnih maščob porabi samo za to, da se greje, in zato je zjutraj njegova prva pot k hrani. Če kmalu ne najde hrane, lahko omahne. Veliko jih tako ugasne. Krmilnica je za ptice lahko dostopen vir hrane.«
S krmljenjem ptic pa ne skrbite samo zanje, veliko veselja pričarate tudi sebi in drugim. »Moja vnučka sta navdušena, kadar opazujeta ptičke. Pri nas jih je včasih na kupu tudi več kakor sto. To je kar dogodek. Nobena televizijska oddaja ju ne pritegne tako kakor opazovanje ptic. Tudi prijatelji, ki pridejo k nam na obisk, so navdušeni nad posedanjem ob kaminu in opazovanjem naših pernatih prebivalcev vrta. Mnogi pravijo, da bi lahko tako sedeli ves dan.«
Če smo s tem člankom koga prepričali, da bo letos krmil ptice, naj še povemo, da je krmljenje posebna zaveza, ki je ne moremo kar tako prelomiti. Ptice je treba hraniti redno, začnemo pred prvim snegom in končamo, ko skopni še zadnja zaplata snega. »Če ptice začneš enkrat krmiti, tega početja do pomladi ne smeš opustiti. Ko jih navadimo na hrano v nekem okolju, je drugje ne iščejo več. In če nenadoma hrane ni več, so ptice šokirane. Zato je hranjenje moralna obveza. V krmilnici mora biti hrana ves čas. Ni pa res, da ptice, če jih hranimo, razvadimo. Ptiči vedno dajejo prednost naravnim virom hrane.«
Narava ve
Za konec pa sva nekaj malega rekla tudi o vrtu. Če ga bomo jeseni pustili na miru, bomo imeli pomladi manj dela z njim. »Slovenci smo zelo čistunski narod, s čimer si na vrtu pogosto delamo škodo. Listje, ki jeseni pade z dreves, je dobro pustiti na tleh, saj bodo deževniki do pomladi vse liste potegnili v zemljo. Enako je tudi s travinjo. Oboje bodo deževniki čez zimo spremenili v kakovostno prst. Tudi posušene vrtnine pustimo tam, kjer so rastle. Pozimi bodo postale zatočišče za različne živali. Če dihamo z naravo in vrt jeseni pustimo takšen, kakršen je, se bo uravnal sam.«
