Kaj je pravzaprav delo osebnega trenerja?
Delo osebnega trenerja je pomagati ljudem na poti k boljši samopodobi. Dobra telesna pripravljenost in močna psiha gresta z roko v roki. Ljudje potrebujemo gibanje, saj se tako v svoji koži bolje počutimo: smo bolj pozitivno naravnani, veseli, imamo več energije, vse to se potem prenaša tudi na družino. Tudi na poslovnem področju smo bolj storilni in motivirani, obenem pa lažje prenašamo stres in tegobe današnjega časa. Osebni trener vam pri tem pomaga tako, da vam sestavi program, ki je prilagojen vaši telesni pripravljenosti. Pri tem pa mora vsekakor upoštevati življenjski slog posameznika in njegove navade.
Katere so glavne vrline osebnega trenerja?
Dober trener je strokovno podkovan in dober motivator. Biti mora realen in ne sme obljubljati nemogočih stvari oziroma hitrih rešitev, samo z namenom, da pridobi stranko. Biti mora tudi dober poslušalec, človek, ob katerem se stranka prijetno počuti, se lahko sprosti in mu zaupa. Imeti mora tudi sposobnost empatije, začutiti mora sočloveka, kdaj je ta preutrujen, žalosten, kdaj mu ni do pogovora, in temu primerno prilagoditi trening. Predvsem pa mora biti dober zgled in sam živeti tako, kot uči. Kot trener ne moreš od strank zahtevati nečesa, česar sam nisi sposoben živeti.
Kaj nam lahko ponudi osebni trener, česar ne moremo doseči sami?
Vsi včasih potrebujemo spodbudo ali brco v rit, takrat ko prenehamo verjeti vase. Bom kar povzela stavek moje stranke, starejše gospe, ki mi je rekla: »Nataša, ti izvlečeš iz mene tisto, česar nikoli nisem pričakovala, da zmorem.« Pri nekaterih je to neki nov gib, pri drugih kakšna ekstra ponovitev več, pri tretjih pretečen maraton … Dober trener iz tebe izvleče tisto najboljše.
Kaj pa različne vadbe, ki so dostopne na spletnih portalih, blogih, Youtubu …
Gre za to, da je na spletu mogoče najti vse mogoče vadbe, tako dobre kot tudi slabe, s tem imam v mislih predvsem napačne izvedbe vaj. Ogromno je tudi vadb, ki omogočajo hitre rezultate, in takšne stvari ljudi vedno pritegnejo. A je treba biti previden, ker večina ljudi ne dosega telesne pripravljenosti za tako invazivne, visoko intenzivne vadbe. Vse ni za vsakogar, zato moramo biti res previdni pri izbiri teh. Problem je tudi v tem, da ljudje delijo nasvete, kljub temu da nimajo ustrezne izobrazbe in posledično znanja. Pred kratkim sem na enem od družbenih omrežij opazila, da dekle, ki je ravno dobro rodilo, po izobrazbi pa je kozmetičarka, na svojem blogu svetuje, kakšna naj bi bila poporodna vadba za mamice. Se pravi: brez ustreznega znanja si upa deliti nasvete za tako rizične skupine, kot so mlade mamice. No, to pa je res problem, saj takšni kvazistrokovnjaki naredijo veliko škode. Po drugi strani pa sem sama del projekta za aktivno in zdravo Slovenijo, kjer nagovarjamo ljudi, da se nam v čim večjem številu pridružijo v gibanju. S tem nagovarjamo predvsem ljudi, ki sami ne bodo nikoli prestopili praga telovadnice, in tako vseeno pod strokovnim vodstvom v domačem okolju naredijo nekaj zase.
Zakaj ste postali osebna trenerka?
S športom sem povezana že od mladih nog, saj sem rasla v športni družini štirih otrok, kjer sta nas mama in oče spodbujala v tej smeri. Oče me je kot smučarski učitelj že pri štirih letih postavil na smuči. Pozneje sva s sestro trenirali atletiko. S tem poklicem sem združila strast do gibanja in ljubezen do ljudi v svoj sanjski poklic. Gre za poklic, v katerega veliko vlagaš, daješ, a je s tem, ko vidiš, da si nekomu pomagal včasih tudi iz osebnih stisk, res neverjeten. Osebna trenerka sem postala verjetno tudi zato, ker sem s športom povezana že od mladih nog, s tem sem rasla. Sama sem vedno ogromno trenirala, brez tega, da se ne razmigam enkrat dnevno, preprosto nisem prava jaz. Če sem tečna, mi otroci rečejo, naj grem trenirat! Vedno, ko mi je bilo v življenju hudo, ko sem šla čez hude preizkušnje in težke razmere, mi je šport pomagal. Po enem ekstremno težkem visoko intenzivnem intervalnem treningu se ti vse težave zdijo nepomembne. Nekako se sčistiš vseh frustracij, stresa, negativne energije. Da ti tisto pravo perspektivo, bolj čisto sliko. Tako sem strast oziroma ljubezen do gibanja in zdravega načina življenja lahko združila v svoj, lahko rečem kar sanjski poklic.
Kakšen je vaš koncept treninga?
Moj koncept treninga temelji na tem, da mora biti naše telo najprej zdravo in funkcionalno (kar pomeni, da lahko brez težav izvajamo osnovne, za človeka potrebne gibe), šele nato pridejo na plan estetski vidiki. Je pa res, da je zdravo, natrenirano telo po navadi lepo oblikovano in so rezultati vidni tudi navzven. Zato veliko izvajamo vaje z lastno težo in se s tem naučimo obvladovati lastno telo. Vaje so sestavljene iz osnovni gibov, ki nam bodo koristili v vsakdanjem življenju in pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Vedno je treba upoštevati stanje predhodne natreniranosti in sposobnost učenja novih veščin. Pri vajah se najprej naučimo pravilne tehnike, šele nato postopno povečujemo intenzivnost oziroma čas izvajanja in število ponovitev.
Kolikokrat na teden vadite?
Glede na to, da je to moj poklic, vadim večkrat na dan. Ob koncih tedna gremo z otroki na kakšen pohod na hrib. Na skupinskih vadbah skoraj vedno tudi zraven treniram, ker sem opazila, da vadeče tako lažje motiviram in naredim boljše vzdušje, kot če bi samo stala, ukazovala in štela. Se mi zdi, da jih ne bi prepričala. Ljudje morajo začutiti energijo, tako dobijo voljo, da iz sebe dajo največ Seveda grem med samo vadbo tudi do vadečih in popravljam tehniko in dihanje, če je potrebno. Na osebnih treningih pa je vzdušje malo bolj umirjeno, pa še tam vmes pokažem vaje, skačem, motiviram.
Imate kakšen nasvet za tiste, ki se bodo šele lotili vadbe?
Ljudem svetujem, naj se zavedajo, da ni rezultatov čez noč. Ljudje dostikrat želijo hitre rešitve. Vendar ker gre za daljši proces, spremembo življenjskega sloga, pridejo težki trenutki. Dostikrat, ko spoznajo, da po štirinajstih dneh ni rezultata, samo 'mučenje', jih ima, da bi kar odnehali. V tem procesu je vloga trenerja kot motivatorja še kako pomembna. A za vsakim dežjem posije sonce, samo vztrajati morajo. Sčasoma se bodo počutili bolje, imeli več energije, tudi kilogrami se bodo začeli topiti.
Kako izpopolnjujete znanje na področju fitnesa?
Nekoč sem na seminarju uspešnega trenerja zasledila, da deset odstotkov letnega zaslužka vlaga v izobraževanje. Tudi sama vlagam v znanje, tako da se udeležujem seminarjev in delavnic znanih svetovnih trenerjev, kot so Eric Cressey, Martin Rooney in Mike Robertson. Uživam v tem, kako nesebično podajajo znanje. Rada pa se udeležim tudi kakšne druge zvrsti vadbe, pri kakšnem drugem trenerju ali v fitnes centru. Vedno sem odprta za nove ideje, ki jih potem malo začinim po svoje. Veliko tudi berem. Ravno zdaj je na moji mizi knjiga Sociologija športa pokojnega profesorja Krešimirja Petrovića, očeta pokojnega Roka Petrovića.
Nam lahko zaupate, katere so zadnje vadbeno-prehranske smernice?
V Ameriki je tako, da žal vadbene smernice krojijo znani. In to se prenaša tudi k nam. Kar pa nima nobene zveze z zdravim telesom, ampak gre, na primer zadnje čase, za obsedenost z velikimi zadnjicami. Potem so najbolj priljubljene različne vadbe, ki temeljijo na vajah za samo določene mišične skupine, zapostavljajo pa druge in tako pride do mišičnega neravnovesja, poškodb in navsezadnje nerealnih pričakovanj in razočaranj. Neko dekle, ki genetsko ni tako obdarjeno, ne bo nikoli imelo zadnjice, kot jo ima Kim Kardashian, tudi če vsak dan dela počepe. Lahko pa je najboljša različica sebe. In to je tudi trenerjeva naloga. Spodbujati ljudi, da so zadovoljni s seboj, da znajo ceniti, kar je njihovega, in to izraziti na najboljši način. Prav tako je s hrano. Superživila, ki prihajajo z vseh koncev sveta, so larifari, ker jih naše telo ni pripravljeno absorbirati v polni meri, ker jih ne pozna. Zato je za naše področje najboljše superživilo na primer kislo zelje.
Ali svojim strankam svetujete tudi s področja zdrave prehrane?
Prehrana mora biti uravnotežena. Težava današnje družbe in pa tudi večine mojih strank so enostavni ogljikovi hidrati, torej hitri prigrizki, sladkarije itd., ki hitro dvignejo raven sladkorja, ko smo utrujeni. Neka stranka je rekla, da ko seže po čokoladi, se počuti v devetih nebesih. Padec krvnega sladkorja po obroku se običajno pojavi, kadar zaužijete obrok, ki vsebuje enostavne ogljikove hidrate – tiste z visokim glikemičnim indeksom, zato si na kavču približno vsake tri ure zaželimo nov krof. Začarani krog. Tako da jaz svetujem veliko beljakovin, zdravih maščob, polnovrednih ogljikovih hidratov. Če pa želite izgubiti kak kilogram, potem mora biti poraba kalorij večja kot njihov vnos. Sliši se enostavno.
Kako pa se sami prehranjujete? Ste na kakšni posebni dieti?
Poskušam jesti pet manjših obrokov, to mi nekako ustreza. Kljub tempu, ko sem razpeta med družino in delom, poskrbim za en kuhan obrok na dan. Ni je čez domačo hrano. Poskušam jesti veliko beljakovin, zdravih maščob in polnovrednih ogljikovih hidratov. Izogibam pa se enostavnim sladkorjem, ker se po njih slabo počutim. Moje merilo je zmernost v prehrani. Jem sezonsko sadje in zelenjavo.
Če bi morali izpostaviti eno vadbo, ki bi jo moral izvajati vsak, ne glede na stopnjo pripravljenosti in starost, za katero bi se odločili? Vadbo z lažjimi utežmi, saj z leti izgubljamo mišično in kostno maso, tako da je ta priporočljiva tudi za starostnike. Nujno se mi zdi tudi vsakodnevno izvajanje vaj za krepitev trebušnega jedra in medeničnega dna.
