Letos spomladi je to občutila tudi Irena Vrčkovnik, ko je po dolgotrajni bolezni izgubila svojega dragega očeta. »Vedno je prehitro in nikoli ni pravi čas, ko se od nas poslovijo nam dragi ljudje. Moj ati se je vrsto let boril z različnimi hudimi bolezni, a je bil vedno pravi borec in vedno mu je bila harmonika v oporo, v tolažbo. Še na smrtni postelji se je znal pošaliti in nas nasmejati. Atija zelo pogrešam, a vem, da nisem sama in da me spremlja, mi daje pogum. Moram biti močna, tako kot je bil on sam,« pripoveduje Irena, ki je očetu te dni posvetila povsem novo pesem: Ati, hvala ti za vse.
»Vem, da je pesem, ki sem mu jo posvetila, premalo v zahvalo za vse, kar je storil zame in za svojo družino, a vendar sem hvaležna, da sem jo s svojimi glasbenimi prijatelji posnela, in verjamem, da je ati ponosen name.«
V najstniških letih, ko je imela Irena svoj prvi ansambel Aurora, jo je oče že vzel s seboj, ko je šel igrat na poroko.
Topel dom
Irena nam je med pogovorom zaupala, da je pri njih doma vedno živela glasba. »Moj ati je bil ljudski godec, igral je na več inštrumentov, diatonično in klavirsko harmoniko, bariton in kitaro. Rad pa je tudi zbiral stara glasbila. Igral je na porokah, rojstnodnevnih zabavah, vabile so ga različne zaključene skupine, da jim je popestril večere z igranjem na harmoniko in s svojimi šalami. Sam je bil velik oboževalec Avsenikov, verjetno je tudi zato želel, da se vpišem v glasbeno šolo za harmoniko. Meni sprva ta ideja ni bila všeč, saj sem si želela igrati violino, a sem vseeno najprej končala nižjo glasbeno šolo za harmoniko, in danes mi seveda ni žal, saj še vedno ob kakšni zasebni zabavi nasmejim koga z igranjem,« pove Vrčkovnikova in doda, da se je pri njih vedno pelo, in ko so se kam peljali z avtom, so bili pravi pevski kvartet.
Talent
»Pravzaprav vidim zdaj, da sem atija prav zares posnemala v vsem. Oba starša sta dolga leta pela pri MePZ Svoboda Šoštanj, tako sem se kmalu temu priznanemu zboru priključila tudi jaz. Mami je večkrat dejala, da sem ista kot ati, in prav po njem sem podedovala ves glasbeni talent, pa tudi vso hudomušnost. Res sem hvaležna, da sem lahko imela takšnega atija, skrbnega, ljubečega, pa tudi strogega, ko je bilo treba. Saj ni bilo lahko vzgajati dveh najstnic, od katerih je ena bila še posebej trmasta. Le katera?« se sprašuje Irena.
