Jonas je eden najbolj inteligentnih ljudi pri nas, kar je dokazal na več področjih. Ni bil samo izjemno priljubljen voditelj, ampak tudi edini voditelj kviza Milijonar na vsem svetu, ki je imel v naslovu oddaje še svoje ime. Jonas je (bil) superioren tudi na področjih računalništva, igre, biljarda, pokra … A to še ne pomeni, da je vsemogočen, prav nasprotno. In v tem pogovoru je med drugim razkril tudi svoje omejitve.
V zadnjih letih ste večkrat potarnali, da vam je dolgčas, da bi radi kakšno zanimivo delo, zdaj pa je verjetno ravno obratno – ste zadovoljni, da ste tako zaposleni?
Res je. Bilo mi je že kar malo dolgčas, zdaj pa je dela ravno prav, čeprav zna biti na trenutke tudi naporno. Hkrati potekata dva projekta – nadaljevanka in premiera predstave.
Jonas Žnidaršič, igralec
"Ko me včasih popade in začnem razmišljati o napakah, pridem do ugotovitve, da če je ne bi naredil tam, bi jo verjetno kje drugje."
Ali imate pred predstavami še kaj treme?
Seveda je trema še vedno prisotna. Pred poletjem smo imeli predstave za vajo, vmes so bile počitnice, zdaj pa gre spet zares, zato so se vrnile tudi skrbi.
Ali ste se poleti popolnoma odklopili?
Popolnoma sem se odklopil od predstave, še vedno pa sem moral pisati nadaljevanko.
V nekem intervjuju ste povedali, da se trudite živeti bolj zdravo, kot ste živeli doslej …
Vsekakor se skušam spremeniti na bolje. Ker se moram zavestno popraviti in izboljšati, mi je seveda težje, ker to zahteva od mene več napora, kot sem ga bil vajen. Lepše mi je bilo živeti brezskrbno in se požvižgati na vse, vendar bi se to lahko žalostno končalo. Prijetneje je živeti brez odgovornosti, zapravljati čas in nič delati.
Zanimivo, da pravite, da vam je težko, ker morate delati na sebi, ko pa ste vendar poznani po tem, da ste vse, česar ste se lotili, proučili in izpopolnili do potankosti …
Res je, vendar sem ob tem zanemarjal druge stvari. Poskušam se usmeriti na novo pot in videli bomo, kam me bo to pripeljalo.
Če ste prej delali na inteligenci, torej zdaj delate bolj na empatiji? Na odnosih z bližnjimi?
Recimo.
Nikoli niste radi novinarjem razkrivali stvari iz zasebnega življenja. Nameravate zdaj v predstavi kar vse razkriti ali kako?
Še vedno se nerad razkrivam, v predstavi pa bom povedal svojo plat zgodbe. V uri in pol, kolikor traja predstava, res ne bom uspel razgrniti vsega in bo še marsikaj ostalo neizrečenega. Neke stvari bom povedal, ker se mi zdi prav, da se povejo, in so zanimive, zato jim bodo ljudje radi prisluhnili. V predstavi ne bom govoril o tem, kaj zjutraj jem, ker se mi to ne zdi pomembno. Mi je pa všeč, da lahko svoje zgodbe povem tako, kot jaz mislim, da imam jaz kontrolo nad vsebino, in ne mediji.
Torej ste skrivali svojo zasebnost in jo hranili za predstavo?
To ste dobro ugotovili! Svoje adute sem hranil za dobro predstavo.
Povedali ste že, da načrtno postajate malo bolj družabni. Ali to pomeni, da prirejate velike zabave ali da ste le bolj družabni v ožjem krogu?
Včasih nisem hodil ven, zdaj pa grem sem ter tja v gledališče, na kakšno prireditev, pa na sprehod ali se zaklepetam z ljudmi, česar prej nisem delal. To so majhni koraki, saj nisem postal »party animal«.
Pa ste imeli kdaj obdobje divjih zabav?
Nikoli prav zares.
Tekmovali ste v biljardu, pokru, šahu … Kaj pa zdaj?
Še vedno igram šah, vendar manj intenzivno, saj sem spoznal, da nikoli ne bom prišel med slovensko šahovsko elito. Temu bi namreč moral posvetiti celo življenje in igrati šah že od malega, kar pa pač nisem … Če nisem najboljši, mi to hitro vzame veselje.
Ali vas kdaj moti, da se pozablja, da ste bili prvi voditelj, ki je sproščeno vodil oddajo? Da ste vsekakor naredili revolucijo na tem področju?
Jaz nimam občutka, da se to pozablja. Prav nasprotno – to slišim prevečkrat in mi kar malo preseda. Ni dobro poslušati vse te hvale, ker potem od tebe vsi pričakujejo preveč. Naučil sem se neke skromnosti. Če me nekdo pretirano hvali, si mislim, da ima nekaj za bregom.
V teh dneh se je začelo snemanje serije po vašem scenariju. Kmalu jo bomo lahko gledali na televiziji. Lahko kaj več poveste o seriji?
S scenarijem za serijo smo kandidirali na razpisu RTV Slovenija in zmagali. Jaz sem napisal prvih dvanajst epizod, potem pa se mi je malo ustavilo, zato je režiser Vinci Vogue Anžlovar do konca razpletel zgodbo. Z idejami sta nama pomagali še dve dekleti – Ivana Jurkovič in Irena Svetek. Najraje bi rekel, da serija ni primerljiva z ničimer, kar smo do zdaj videli na nacionalni televiziji. Serija ni žajfnica, ima primesi kriminalke, malo komedije in satire. Dogaja se pri nas in z našimi liki – dekle, fant, poslovnež, njegova žena, gradbinec, vmes še Črnogorci, jaz pa sem bivši duhovnik, ki rešuje probleme.
Kaj pa lahko poveste o predstavi?
Režiral jo je Lado Bizovičar, s katerim sva bila pred tem znanca, med pripravami pa sva se spoprijateljila in dobro spoznala. Urša Alič je bila pobudnica predstave, in to že kar nekaj časa nazaj. Predlagala mi je, da bi na odru povedal kaj o svojem življenju, zdaj pa je prevzela vlogo producentke, saj bo predstava v okviru njenega Špas teatra.
Boste na odru govorili resnico?
Tako je. Na odru si ne upam lagati, ko govorim o sebi, ker tudi ne bi bilo prav.
V nekem intervjuju ste dejali, da ste do zdaj preveč lagali. Je to res?
To je bilo izvzeto iz konteksta, saj nisem preveč lagal, ampak sem igral določeno vlogo, ki jo je bilo takrat treba igrati. Lik televizijskega Jonasa je bil zato uspešen. Po nujnosti mora biti lik večji od življenja, vendar temu ne bi rekel laganje. En Jonas je pač za medije in ljudi, drugi pa je Jonas za doma.
