Pred leti je napisal besedilo za gledališko predstavo Mi2, Robinson in Petek, v kateri je tudi igral. Pred kratkim je izšel njegov roman Pevci pozabljenih pesmi, duhovito napisana zgodba o malce izgubljenih moških.
Besedila, ki jih pišete za skupino Mi2, so družbenokritična, a zelo priljubljena. Na 20-letnici vaše skupine v dvorani Tivoli so jih peli tako mladi kot stari.
Ko se odločim za pisanje besedila, ne razmišljam, da bi moralo biti družbenokritično, ampak da poleg ujemanja rim ostane še nekaj več, tudi če gre za ljubezensko zgodbo, na primer v pesmi Zbudi me za prvi maj. Je malo nostalgična, obuja spomine, ošvrkne današnjo družbo, v kateri je delavec marginaliziran v primerjavi z življenjem pred 30 leti, ko je bil nosilec razvoja, kolektiva. To so pesmi, ki imajo nekaj v sebi, sicer bi tudi meni nekaj manjkalo pri njih.
Želite z njimi spreminjati svet?
»Trudil sem se napisati zabavno zgodbo. Takšen pač sem: tudi če je 'čista jeba' (naslov pesmi skupine Mi2), jo moram povedati humorno.«
Pri dvajsetih letih sem pisal v prepričanju, da z njimi spreminjam svet. Danes, dvajset let pozneje, sem realnejši in vem, da zgolj opozarjam na kakšno stvar in da se tako sveta ne spreminja. Mi je pa dobro že to, da ob nepravičnosti, težavi nisem tiho ter da lahko po svoje ozaveščam ljudi in vplivam na družbo. Morda bo kdo ob zabavnem besedilu ozavestil sporočilo.
Kako ste od pisanja pesmi prišli do romana Pevci pozabljenih pesmi?
Nosil sem ga v zavesti ves čas, dvakrat sem si privoščil enotedensko odsotnost od doma in se »igral pisatelja«. Vzel mi je več časa, kot sem si predstavljal. Nastajal je polni dve leti, od spomladi leta 2014 pa do spomladi 2016. Vzgib k pisanju je bil, ko sem se spomnil, kako smo včasih na žurih, praznovanjih znali prepevati s kitaro, potem pa je to zamrlo. Želel sem si to oživiti v praksi, a mi zaradi pomanjkanja časa ni uspelo. In tako je čez čas v meni vzniknila ideja, da bi o tem napisal zgodbo. Zamislil sem si okolje, junake, jih postavil v zgodbo, in potem so oni to podoživeli namesto mene.
Bi lahko po vaši knjigi posneli film?
Če bi bilo to nekoliko preprosteje, zakaj pa ne? Ampak na srečo ni. (smeh) Moj dobri prijatelj mi je nekoč rekel, da je posneti film tako, kot če skušaš v ozkem kanuju s svinčnikom in beležko napisati Vojno in mir.
Za koga ste pisali knjigo?
Za generacijo 35 plus, za generacijo, ki je še doživela prejšnjo državo, njeno kulturo, glasbo. V knjigi sem uporabil več odlomkov iz različnih pesmi, ki jih bo ta generacija prepoznala: od Beatlov, Riblje čorbe, slovenskih popevk do slovenskih narodnih. Glavni junak se nekajkrat vrne v čas svoje mladosti brez mobilnikov in z več druženja, pohajkovanja, pomoči prijateljem. Zato bo knjigo najbolj razumel bralec, ki še malo pomni tiste čase.
"Glavni junak se nekajkrat vrne v čas svoje mladosti brez mobilnikov in z več druženja, pohajkovanja, pomoči prijateljem. Zato bo knjigo najbolj razumel bralec, ki še malo pomni tiste čase."
Ste tudi vi nostalgični?
Ne želim si jih ravno nazaj, a se pošteno raznežim, ko slišim kakšno pesem iz tistih časov. Ali ko se spomnim jetrc v omaki. (smeh) Ali tedna na morju, v kampu, kako sem ga pričakoval. Spominjam se takratnih sladkih občutkov.
Ste zdaj pisatelj?
Po mojem, ko izdaš knjigo, si pisatelj. (smeh) Ko se ozrem na dve leti ustvarjanja, mi je ukvarjanje s pisanjem všeč. Če me ne bodo vsi bralci popljuvali, lahko nastane še kakšno literarno delo. Ne bi pa želel pisati samo zase. Malo sem – zaradi delovanja v bendu – odvisen od pozornosti občinstva. Podoben odziv pričakujem tudi od knjige.
Služba, bend, družina, pisanje knjige – kako se vse to ujelo?
Tudi zaradi tega je pisanje trajalo dve leti, ker sem moral najti dovolj prostega časa. Včasih imam občutek, da družini dajem premalo. V službi sem se lahko dogovoril za daljšo odsotnost. Otroka rasteta, doma imam osem- in desetletnika in je zdaj malo lažje. Ne bom pa hitel z naslednjim projektom. Ko se bomo naužili drug drugega in ko bo prišla prava ideja … si bom upal doma spet predlagati, da bi za kakšen teden odšel.
